Do izdelkov, ki (ni)so energetsko učinkoviti – EOL 71-72

Namen direktive je jasen – zmanjšati skupni vpliv proizvodov na okolje, vključno s porabo virov in emisijami onesnaževal, in sicer z osredotočenjem na načela trajnostnega razvoja v celotnem življenjskem ciklusu proizvoda. Dodatno področje uporabe direktive je zagotoviti prost pretok proizvodov na notranjem evropskem trgu. Direktiva iz leta 2009 se je v primerjavi z direktivo iz leta 2005 razširila. Nanaša se na:

• proizvode, ki uporabljajo energijo (energy using products – EuP): proizvodi, ki uporabljajo, proizvajajo, prenašajo ali merijo energijo (elektrika, plin, druga fosilna goriva), kamor štejemo med ostalim proizvode za široko potrošnjo, kot so grelniki vode, računalniki, televizorji, pralni stroji, žarnice; in industrijske proizvode, kot so transformatorji, industrijski ventilatorji, industrijske peči (vključeno že v direktivi iz leta 2005).
• ostale proizvode, povezane z energijo (other energy-related products – ErP): proizvodi, za katere ni nujno, da so porabniki energije, imajo pa posreden ali neposreden vpliv na njeno rabo – okna, izolacijski materiali, pipe, tuši.

Shema 1: Razširitev obsega direktive o ekodizajnu v letu 2009 v primerjavi z direktivo iz leta 2005 (VHK, 2011)

Direktiva nalaga ugotavljanje pomembnih okoljskih vidikov ob naslednjih fazah življenjskega ciklusa izdelka: izbira in uporaba surovin, proizvodnja, embalaža, transport in distribucija, montaža in vzdrževanje, uporaba in izrabljenost, to je stanje izdelka, ko je dosegel konec prve uporabe do njegove dokončne odstranitve.

Za vsako fazo se morajo oceniti naslednji okoljski vidiki, v kolikor so pomembni:

• predvidena poraba materialov, energije in drugih virov, na primer sladke vode;
• predvidene emisije v zrak, vodo ali tla;
• predvideno onesnaževanje s fizikalnimi učinki, na primer hrupom, vibracijami, sevanjem, elektromagnetnimi polji;
• pričakovano nastajanje odpadnih snovi in
• možnosti za ponovno uporabo, recikliranje in predelavo materialov in/ali energije, upoštevajoč Direktivo 2002/96/ES.

Slovenija je letos reagirala. Sprejela je Pravilnik o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo proizvodov, povezanih z energijo (UL 50/2012). Slednji se nanaša na vse proizvode (ErP), ki med uporabo vplivajo na porabo energije in so dani na trg ali v uporabo, vključno z deli, namenjenimi vgradnji v proizvode, ki so dani na trg ali v uporabo kot posamezni deli, namenjeni končnim uporabnikom, in za katere se lahko naredi samostojna ocena okoljske učinkovitosti. Sočasno z objavo pravilnika se je, skladno z opozorili iz Bruslja, razveljavila stara uredba, ki se je nanašala EuP, v izogib neregulaciji tega področja in zaradi uskladitve nacionalne zakonodaje z evropskimi smernicami.

Učinkovitost direktive in vpliv na poslovanje podjetij

V skladu s členom 21 direktive o ekodizajnu je EK naročila pregled učinkovitosti te direktive in njenih izvedbenih ukrepov. Izvedbeni ukrepi (v nadaljevanju IU) so obvezne zahteve v obliki uredb, ki začnejo veljati brez naknadnega prenosa v nacionalno zakonodajo. Do sedaj sprejeti IU se nanašajo na zahteve za okoljsko primerno zasnovo za: porabo energije pri električni in elektronski gospodinjski ter pisarniški opremi v stanju pripravljenosti in izključenosti; porabo električne energije zunanjih napajalnikov v stanju brez obremenitve in njihov povprečni izkoristek pod obremenitvijo; neusmerjena svetila v gospodinjstvu in njihovo UV-sevanje; za fluorescenčne sijalke brez vdelanih predstikalnih naprav, visokointenzivnostnih sijalk in predstikalnih naprav in svetilk za delovanje teh sijalk; enostavne TV-komunikatorje; elektromotorje; samostojne obtočne črpalke in obtočne črpalke, namenjene vgradnji v izdelke; televizorje; gospodinjske hladilne aparate. Ocenjuje se, da bi naj implementacija teh IU doprinesla k prihranku energije v vrednosti 366 TWh na letni ravni, kar znaša 12 % rabe energije v EU (EK, 2012).
Tobias Biermann iz Evropske komisije pojasnjuje: »Generalni direktorat EK (DG Enterprise and Industry) je naročil evalvacijsko študijo učinkov direktive. Končno poročilo z izsledki raziskav, objavljeno v aprilu 2012, in ostale aktivnosti so objavljene na spletni strani Komisije: http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sustainable-business/ecodesign/review/index_en.htm. Naš preliminarni interni zaključek je, da je direktiva generalno gledano dosegla glavne cilje. Analiza je pokazala, da smo s tem instrumentom dosegli pomemben premik k večanju energetske učinkovitosti vseh proizvodov, ki spadajo pod direktivo. Res pa je, da je v letu 2012 še prezgodaj za revizijo ali razširitev direktive. Zato smo predlagali, da se nekateri vidiki direktive ponovno ocenijo v napovedanem pregledu Direktive o energetskem označevanju (Energy Labelling Directive) v letu 2014, saj se nekateri ukrepi obeh omenjenih direktiv aplicirajo na iste proizvode in oba instrumenta tako dosegata kombinirane učinke.«

Brez ocene LCA ne bo šlo

Kako je z učinki direktive v slovenskih podjetjih, pojasnjuje na primeru panoge elektronske in elektroindustrije (EEI) Janez Renko, direktor Zbornice elektronske in elektroindustrije pri GZS: »Področje direktive o ekodizajnu je z vidika podjetij precej zahtevno, saj vnaša nove odnose v dobaviteljskih verigah, kjer deluje znaten del slovenske elektronske in elektroindustrije. V Zbornici EEI se s tem področjem ukvarjamo že dalj časa, predvsem z vidika podpore podjetjem pri pripravi na izvajanje določb izvedbenih ukrepov. S širitvijo direktive iz leta 2009 na izdelke, ki z energijo niso povezani, po naših informacijah še nekaj časa – vsaj do predvidene redne revizije direktive – ne bo nič. Tako ErP kot EuP pa konkretne zahteve za skupine izdelkov prepuščajo urejanju v t. i. izvedbenih ukrepih – IU, ki jih v obliki uredb sprejmejo na ravni EU in veljajo neposredno za vse države članice enako. IU nastajajo postopoma po predvidenem (sorazmerno zahtevnem) postopku s časovnim zamikom za izdelčne skupine, prav tako se ti ukrepi uveljavljajo postopoma. Pomemben vidik predstavljata CE označevanje izdelka po zahtevah te direktive in IU, ki se na konkreten izdelek nanaša, s tem je povezano dokumentiranje postopka in procesa načrtovanja, izbora materialov ipd. Pomemben element pristopa k ekodizajnu je ocena življenjskega kroga (LCA) in sistem stalnega izboljševanja okoljske učinkovitosti izdelka, k čemur zavezujejo podjetja direktiva in IU.«

Kakšna je vaša ocena poznavanja direktive med slovenskimi podjetji?
»Večina izvoznikov zahtevo pozna in komunicira v zvezi s tem s svojimi kupci, tj. podjetji v verigi. Kot že rečeno, se zaradi postopnega sprejemanja in uveljavljanja IU to kaže kot proces v različnih fazah glede na konkretni izdelek, ki ga podjetje proizvaja. Ti učinki so večplastni – novi pristopi v načrtovanju, selekcija materialov, sistem izboljšav okoljske učinkovitosti izdelkov, tesnejša povezava in več sodelovanja v verigi (pretok podatkov, opisna dokumentacija). Brez tega določenih izdelkov, ki so predmet IU, ne bo več možno tržiti.«

V kolikšni meri podjetja že uporabljajo različne pristope k okolju prijaznemu oblikovanju izdelkov?
»Razmeroma veliko to uporabljajo podjetja, ki so del verig (npr. komponente za belo tehniko, razsvetljava). Če za njihovo konkretno področje še ni sprejetih IU, še ne hitijo; se pa vse bolj zavedajo prednosti, če pridejo z »zelenim izdelkom« – kar izdelek po kriteriju ekodizajna in LCA-pristopu je – na dobaviteljski trg pred konkurenco in si s tem zagotovijo posel.«

Katere so prednosti in slabosti delovanja v skladu z direktivo?
»Odgovorov je več. O ovirah in prednostih je težko govoriti. Osnovni pogoj je zavedanje prednosti načrtovanja in dokumentiranja zadev. Vse mora v skupno dokumentacijo končnega izdelka, ki gre na trg, zato da take izdelke končni proizvajalec lahko opremi z znakom CE. Ne nazadnje, pa je to nastavek za precej izboljšav okoljske učinkovitosti izdelka, katere ključni element je (vsaj za izdelke EEI), energetska učinkovitost. Tudi v Sloveniji beležimo nekaj primerov dobrih praks, poimensko ne bi navajal podjetij, so pa to zlasti podjetja, ki proizvajajo električne motorje za različne namene (ventilatorji, bela tehnika ipd.).
Dodal bi še, da se pojavljajo nove pobude, povezane s prizadevanji za reguliranje in stimuliranje učinkovitejše in gospodarnejše rabe naravnih virov, ter zahteve po uvedbi novih kategorij za izdelke: reciklabilnost, ponovna uporaba (reusability), popravljivost (reparability) itn. Vendar ta proces terja zlasti z vidika naše industrije, ki že sama po sebi v veliki meri okoljsko inovira, tehten premislek, ker zadeve niso enoznačne. Ekonomski in okoljski vidiki so večplastni in včasih tudi nasprotujoči znotraj sebe – recimo končni okoljski učinek nekega ukrepa ali zahteve. Npr., ponekod še ni vzpostavljen trg t. i. sekundarnih surovin, v nekaterih primerih bi bil le-ta komajda smiseln zaradi količin surovine in zahtev njene predelave, morda tudi tehnološko nesmiseln.«

Tržni inšpektorat je nadziral televizijske sprejemnike

Nadzor nad izvajanjem direktive izvaja Tržni inšpektorat RS. Kakšne so ugotovitve o izvajanju predpisov, izdanih na podlagi direktive o ekodizajnu, pojasnjuje tržni inšpektor, Marjan Oven:
»Tržni inšpektorat RS je že v zadnjih dveh letih izvajal administrativni nadzor nad izvajanjem posameznih zahtev predpisov, izdanih na podlagi direktive o ekodizajnu. Tako je v letu 2010 izvedel administrativni nadzor enostavnih TV-komunikatorjev in TV-sprejemnikov v maloprodaji, pri distributerjih, dobaviteljih in uvoznikih, za katere sta bili na nivoju EU sprejeti Uredbi 107/2009 in 642/2009, ki se neposredno uporabljata v vseh državah članicah. Pri izvajanju nadzora so tržni inšpektorji preverjali: navajanje podatkov za identifikacijo izdelka, nameščanje, pravilnost oblike in velikosti oznake CE na izdelku, embalaži in v spremni dokumentaciji, izjavo ES o skladnosti, izvedbeni ukrep, na podlagi katerega je bil izdelek dan na trg, nameščanje oznake za ločeno zbiranje odpadne električne in elektronske opreme, zagotavljanje navodil za uporabo v slovenskem jeziku in garancijski list: vsebino garancijske izjave, seznam pooblaščenih servisov in garancijski rok. Poseben poudarek je bil dan izvajanju izvedbenih ukrepov, nanašajočih se na okoljsko primerno zasnovo izdelkov, ki rabijo energijo.
V času nadzora je bilo pregledanih 58 pravnih subjektov. Skupno je bilo pregledanih 170 proizvodov, od tega 88 TV-sprejemnikov in 82 TV-komunikatorjev. Administrativne neskladnosti s predpisi so bile ugotovljene pri 30 proizvodih, kar pomeni 17,7 % vseh pregledanih proizvodov. Nepravilnosti zaradi neustreznih ali pomanjkljivih ES-izjav o skladnosti so bile ugotovljene pri 12 proizvodih (7 %), pomanjkljivosti ali nepopolnosti garancijskih izjav so bile ugotovljene pri 3 proizvodih (1,7 %), pomanjkljivosti ali nepopolnosti navodil za uporabo so bile ugotovljene pri 17 proizvodih (10 %), en proizvod pa je imel premajhno oznako skladnosti CE (0,6 %).
Zaradi ugotovljenih administrativnih neskladnosti so izdali eno upravno odločbo omejitve prometa do odprave nepravilnosti, eno upravno odločbo o prepovedi prometa, izrekli 14 opozoril ZIN ter izdali 1 plačilni nalog, 1 opomin in 9 opozoril ZP-1.
V letu 2011 je Tržni inšpektorat RS izvedel administrativni nadzor zunanjih napajalnikov v maloprodaji, pri distributerjih, dobaviteljih in uvoznikih, za katere je bila na nivoju EU sprejeta Uredba 278/2009 o izvajanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/32/ES glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo za porabo električne energije zunanjih napajalnikov v stanju brez obremenitve in njihov povprečni izkoristek pod obremenitvijo, ki se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Pri izvajanju nadzora zunanjih napajalnikov so tržni inšpektorji preverjali izvedbeni ukrep, na podlagi katerega je bil izdelek dan na trg. V času nadzora je bilo pregledanih 59 pravnih subjektov. Skupno je bilo pregledanih 151 proizvodov, od tega 46 zunanjih napajalnikov, za katere je proizvajalec navajal v ES-izjavi o skladnosti izvedbeni ukrep po Uredbi 278/2009, pri tem pa je bila le-ta ustrezna pri 38 pregledanih proizvodih.
Tržni inšpektorat je v letošnjem letu načrtoval poleg administrativnega nadzora tudi tehnično preverjanje skladnosti nekaterih izdelkov na trgu, izvedba pa je žal odvisna od višine finančnih sredstev, ki mu bodo dodeljena v ta namen.
Na podlagi nadzorov ugotavljamo, da je poznavanje predpisov s področja direktive o ekodizajnu med slovenskimi podjetji zelo različna. Nekatera podjetja to področje zelo dobro poznajo in se sproti prilagajajo, mnogim, zlasti manjšim družbam, pa sledenje predpisom s tega področja predstavlja velik problem. Prilagajanje izdelkov novim zahtevam s področja energijske učinkovitosti zahteva dodatno vlaganje v razvoj, kar pa je verjetno največja težava za večino slovenskih podjetij na tem področju.
Tržni inšpektorat skuša družbam tudi strokovno pomagati in jih izobraževati, zato pozdravljamo tudi vaš prispevek k informiranju družb na tem področju.«

Javni razpis za spodbujanje ekodizajna

Natalija Medica, Direktorat za podjetništvo, konkurenčnost in tehnologijo na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo: »Evropska komisija bo septembra objavila javni razpis na temo spodbujanja ekodizajna v podjetjih. Razpis bo odprt za člane mreže Enterprise Europe Network, to je evropska mreža za podporo podjetjem. Del te mreže je tudi slovenski konzorcij (www.een.si), trudimo pa se, da bi se tudi ta konzorcij ali del njega prijavil na javni razpis, saj bi le tako slovenska podjetja lahko prišla do znanj in spodbud na področju ekodizajna. Razpis v višini 4,5 mio evrov bo odprt samo za mrežo Enterprise Europe Network, sredstva so rezervirana v delovnem programu CIP za 2012. Posamezni projekt naj bi trajal 21 mesecev, s sofinanciranjem v višini kar do 80 %. Cilj javnega razpisa je širjenje dobrih praks in orodij za spodbujanje ekodizajna v MSP, s poudarkom na usposabljanju in svetovanju MSP na temo ekodizajn.«

Viri
Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktober 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo.
EK, 2012. Ecodesign your future. How ecodesign can help the environment by making products smarter. http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sustainable-business/ecodesign/files/brochure_ecodesign_en.pdf
Pravilnik o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo proizvodov, povezanih z energijo (UL 50/2012).
VHK, 2011. Study on Amended Working Plan under the Ecodesign Directive (remaining energy-using products and new energy-related products). Naročnik poročila: Evropska Komisija (DG ENTR). 84 str.

———————————————–

Standard ISO 14006:2012 – smernice za načrtovanje proizvodov
Mednarodni standard ISO 14006:2011 zagotavlja smernice za pomoč organizacijam pri vzpostavljanju, dokumentiranju, implementiranju, ohranjanju in nenehnem izboljševanju upravljanja okoljskega načrtovanja proizvodov kot dela širšega upravljanja z okoljem (ang. environmental management system – EMS). Namenjen je predvsem tistim organizacijam, ki so uvedle sistem ravnanja z okoljem v skladu s standardom ISO 14001, je pa lahko v pomoč pri vključevanju okoljskega načrtovanja proizvodov tudi v drugih sistemih ravnanja. Smernice so primerne za organizacije vseh velikosti in dejavnosti, standard pa se uporablja za tiste okoljske vidike v zvezi s proizvodi, ki jih organizacija lahko nadzoruje in na katere lahko vpliva. Sicer pa sam standard ne vzpostavlja posebnih meril učinka ravnanja z okoljem in ni namenjen certificiranju.