Okoljevarstvena zakonodaja | Adrijana Viler Kovačič |
 
Agencija RS za okolje (ARSO) je med drugim pristojna za odločanje o okoljevarstvenih soglasjih in dovoljenjih. Pri tem je velikokrat deležna očitkov o (pre)dolgih postopkih, ki naj bi zavirali gospodarsko pomembne investicije, o njenih nerazumljivih zahtevah in slabih odločitvah. Toda prav je, da se sliši tudi druga plat medalje.
 
Adrijana Viler Kovačič

Adrijana Viler Kovačič

Glavna naloga Agencije RS za okolje je dosledno in učinkovito izvajanje zakonodaje in upravnih postopkov na podlagi zakonskih pooblastil. ARSO je zgolj implementacijski organ, v čigar pristojnost ne sodi priprava zakonodaje. Na morebitne pomanjkljivosti oziroma nejasnosti lahko pristojne le opozarja in predlaga spremembe, a – kot velja v vsaki pravni državi – predpise mora upoštevati takšne, kakršni so, četudi se z njimi ne strinja.

Okoljevarstvena zakonodaja je ne samo množična, temveč tudi zapletena, nerazumljiva in velikokrat v nasprotju sama s seboj. Tako stanje povzroča veliko težav pri njenem izvajanju, saj je toliko nejasna, da omogoča različne interpretacije in razlage. Ta problem je izredno akuten posebej pri odločanju v upravnem postopku, ko je od hitrosti in pravilnosti odločanja odvisna marsikatera investicija, če ne že sam obstoj podjetij. Zaradi različne interpretacije in zakonodajnega neskladja odločitve ARSO na drugi stopnji večkrat padajo, če pa so potrjene, že upravno sodišče poskrbi za to, da se zadeva vrne v ponovno odločanje. Eklatantno je bilo to vidno v primeru družbe Lafarge Cement, ko je odločitev ARSO o okoljevarstvenem dovoljenju na upravnem sodišču padla zaradi neskladja med Uredbo o napravah in dejavnostih, ki povzročajo onesnaževanje večjega obsega, in Zakonom o varstvu okolja, na katerega je Agencija RS za okolje pred tem večkrat opozarjala, ne pa zaradi okoljskih kriterijev.

Tako kot na ostalih področjih državne uprave se je tudi na ARSO zgodila paradoksalna situacija, ko je zaposlenih kar veliko uslužbencev, a še vedno premalo za izvrševanje vseh postavljenih nalog. Na ARSO se vodi več kot 200 vrst upravnih postopkov. Ob nenehnem zmanjševanju števila kadra pripadanje zadev narašča. Tako se je število vlog s približno 4.000 pred letom 2004 skokovito povečalo takoj po vstopu Slovenije v EU in se še vedno povečuje s stopnjo 1.000 do 2.000 na leto ter znaša že preko 16.000 vlog v letu 2011.

Večina teh postopkov je zahtevnih in terjajo veliko mero strokovnega in formalno pravnega znanja. Novi predpisi čestokrat prinašajo tudi bolj zapletene in strožje pogoje za izdajo upravnih aktov. Tako na primer najnovejša Uredba o odpadkih (Uradni list RS, št. 103/2011) po novem v okoljevarstvenem dovoljenju zahteva tudi določitev obsega in vsebine obratovalnega monitoringa ter morebitnih drugih oblik nadzora nad obremenjevanjem okolja, česar doslej ni bilo treba. Kadrovski problemi in spoštovanje vseh zakonskih zahtev, še posebej ob sodelovanju javnosti in stranskih udeležencev v postopku, pa neizogibno pripeljejo do zamud.

ARSO velikokrat o isti zadevi sodeluje v več različnih postopkih. Tako mora na primer pri določenih posegih v vodni režim sodelovati že pri samem načrtovanju posega pri prostorskem planiranju z izdajo smernic in mnenj (po Zakonu o prostorskem načrtovanju), večkratnimi mnenji o okoljskem poročilu v okviru celovite presoje vplivov na okolje (po Zakonu o varstvu okolja), nato pa še pri projektiranju s projektnimi pogoji, vodnim soglasjem in vodnim dovoljenjem (po Zakonu o vodah) ter mnenjem o poročilu o vplivih na okolje (po Zakonu o varstvu okolja). Če pa gre za poseg, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje, je treba izdati še okoljevarstveno soglasje, pri onesnaževalcih pa še okoljevarstveno dovoljenje (oboje po Zakonu o varstvu okolja). Temu sledi še neizbežni tehnični pregled (po Zakonu o graditvi objektov).

Aktivnosti pri odpravi administrativnih ovir, ki bi lahko imele pomembne pozitivne učinke na skrajševanje postopkov, cenejšo javno upravo in s tem razbremenitev gospodarstva, nikakor ne zaživijo. Agencija RS za okolje je v preteklosti predlagala več možnosti njihove odprave (ukinitev določenih dovoljenj, združevanje postopkov), a ker sprejem tovrstnih odločitev ne sega v pristojnost ARSO, do tega ni prišlo.

A bolj kot ARSO opozarja na nepotrebne postopke, bolj se nad njo zgrinjajo nove in nove pristojnosti. Tak primer je Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP, Uradni list RS, št. 80/2010, 106/2010 popr.), ko je ARSO ne samo »pogorela« pri predlogih za združevanje postopkov celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) s presojo vplivov na okolje (PVO), pač pa prejela še dodatni nalogi kot nosilka urejanja prostora, in sicer izdajanje smernic in mnenj s področja varstva okolja in seizmologije. Slednji nalogi sta popolnoma odvečni, saj na tem nivoju smernice ne morejo predpisovati ničesar več kot opozarjanje na upoštevanje merodajne zakonodaje, kar bi moral poznati pravzaprav vsak načrtovalec prostora. Zaradi kopičenja nalog so tudi na tem področju zamude. ZUPUDPP je sicer določil, da se šteje, kot da smernic ni, če se ne izdajo v 30 dneh, vendar se pri tem postavlja vprašanje, čemu tako določilo, saj je varstvo okolja tako pomembna vrednota, da zamuda roka ne bi smela biti opravičilo za negativne posledice, ki bi jih posegi v prostor prinašali.

Vsi smo enotni: varstvo okolja je izredno pomembna vrednota in okolje je treba varovati. Vprašanje pa je, ali je obstoječa okoljevarstvena zakonodaja sprejela ustrezne mehanizme takega varovanja oziroma ali se mogoče res ne utaplja v pretiranem normiranju. Izdajanje smernic, dovoljenj in soglasij ne bi smelo biti samo po sebi namen; izdajati jih je treba le tam, kjer so nujno potrebni, sicer pa bi bilo treba večjo pozornost posvetiti boljšim, preglednejšim, jasnejšim predpisom, da jih bodo razumeli vsi, pa tudi učinkovitejši kontroli in ustreznejšim sankcijam za kršitve.