Reciklaža |
 
Slovenija kot družba recikliranja? Še ne tako hitro. »Čeprav sem vesel, da smo začeli mnogo bolj kot doslej ločevati med odpadnimi materiali. Vse bolj se ve, kaj je zares odpadek in kdaj je odpadek surovina. Nova uredba o ravnanju z odpadki samo pritrjuje tistemu, kar predelovalci odpadne embalaže in odpadkov že dolgo vemo. Odpadek je vir, je surovina,« razmišlja Marko Omahen, direktor podjetja Omaplast, kjer dnevno predelajo 60 ton odpadne embalaže. Kje vidi izzive na področju reciklaže?
 
Marko Omahen

Marko Omahen

Slovenija je sprejela uredbo v trenutku, ko se kaže v sistemu ravnanja z odpadki več razpok.
Mislim, da jih kar dobro poznamo. Vprašanje je, kaj se bo dalo spremeniti v kratkem času. Kakšen je bil delež predelave komunalne odpadne embalaže včeraj in kaj se kaže zdaj, ko je ločeno zbiranje odpadkov bolj razvito? Pri odpadkih je res zmeda, a rezultati so. Zanimanje za odpadno plastiko kot surovino bo vsak dan večje. Tisti, ki jo imajo, jo bodo hoteli prodati po najboljši ceni. Ali za to potrebujejo posrednika ali shemo ali le trg? Potrebujejo samo kupca. Slovenija je sposobna zbrati določene količine odpadkov in frakcij, kontejnerje ima. Kaj pa potem? Kje so sodobne sortirnice? Ali ni tako, da v regijskih centrih odpadke sortirajo ročno?

Kaj predlagate?
V Omaplastu dela naša sortirnica v treh izmenah. Pri ravnanju z odpadki je treba dosegati večjo učinkovitost in racionalizacijo. Slovenija se trenutno ukvarja predvsem z okoljevarstvenimi dovoljenji za deponije. Morda je večji izziv, kakšna naj bi bila organizacija sistema, saj zmogljivosti imamo, da bi lahko zagotovili najboljšo obdelavo odpadkov in nato predelavo. Če ne v Sloveniji, pa čez mejo. Naj povem primer. Analizirali smo ekološke otoke in ugotovili, da je bilo 25 % do 30 % odpadkov za termično obdelavo, okrog 70 % pa za predelavo. Količine so. Nekoliko večji problem je po moje rumena vreča, ker je delež uporabnih materialov v njih manjši.

Ima Slovenija obrate za reciklažo?
Za nekatere odpadke jih ima. Plastenke, folije, pločevinke, papir. Za nekatere pa ne ali pa so količine premajhne in se predelave ne splača organizirati. Ne vem, kaj bodo storile sheme, a mislim, da jih je pri nas preveč. Mi sicer dobro sodelujemo z Interserohom. Vsak si želi odrezati del kolača pri odpadkih oziroma surovinah, toda reciklaža je tehnološki in organizacijski izziv. Toda ne za državo. Nanjo se preveč izgovarjajo podizvajalci, ki bi lahko že kaj naredili, pa so premalo. Država naj bo regulator, kolikor je pač treba.

Omaplast se lahko v srednjeevropskem prostoru postavi ob bok največjim predelovalcem odpadne embalaže.
Nismo od včeraj. Lani smo praznovali 30. rojstni dan. Naši kupci granulatov iz predelane odpadne plastike so največja podjetja v Nemčiji, Italiji, Franciji, na Slovaškem, v Grčiji in na Nizozemskem. Grčija je zanimiv partner. Kljub krizi se ni nič spremenilo. S plačili ni problem. Vrata na tuje trge nam odpira ugled, kupci vedo, da smo prilagodljivi, odzivni. Naredimo nemogoče, zato v zadnjih treh letih rastemo. Lani rekordno v vseh pogledih. S 14 milijoni evrov prometa smo za več kot 30 odstotkov presegli leto 2010. Tudi letos načrtujemo rast. Povpraševanje narašča, vendar moram dodati – narašča povpraševanje po kakovostnih granulatih.

Naložbe se torej obrestujejo.
Zelo. V Račjem selu smo kupili 50.000 m2 zemljišča, ker je bila sedanja lokacija v Grosupljem pretesna. Na 7.000 m2 smo zgradili oddelek za tehnične materiale, linijo za sortiranje plastike, kupili opremo, komunalno uredili zemljišče. To je prva faza naložbe. Tja bomo prestavili še obrat za mletje. Tako bodo na eni lokaciji zagotovljene sodobne tehnološke možnosti za pripravo, sortiranje in mletje odpadne plastike. Tu, na sedanji, pa pranje in granulacija. Posodobili smo še hladilni sistem in širimo čiščenja tehnoloških voda.

Kakšne so zmogljivosti in kakšen razvoj načrtujete?
Počasi, a zanesljivo. Lani smo prevzeli v predelavo 30.000 ton odpadne embalaže in ostale plastike. Proizvedli smo 20.000 granulatov. Ne želimo postati slon, ki se na trgu težko premika. V prihodnjih petih letih je naša razvojna prioriteta specializacija z visoko kakovostjo. Trgu želimo ponuditi material, granulat po specifikacijah, z višjo dodano vrednostjo. Zato bomo vlagali predvsem v tehnologijo z manj porabe energije. Porabili bomo manj vode, stroške proizvodnje želimo znižati, trgu pa ponuditi granulate najvišje kakovosti. Specializacija torej.

Ali je to trend, ki ga zahteva industrija reciklažnih materialov?
Zanimanje za reciklažne materiale niha. Marsikaj je odvisno od cen nafte. Granulate iz odpadne plastike v nekaterih panogah, na primer v farmaciji in živilski panogi, manj uporabljajo, ponekod sploh ne. Toda delež recikliranih materialov v proizvodih bo zagotovo večji kot doslej. To je usmeritev EU. Potrebujemo torej kakovostno surovino iz odpadka in granulat z višjo dodano vrednostjo.

Kje kupujete odpadno plastiko?
Polovico v Sloveniji, polovico jo uvažamo, največ predelamo odpadnih folij. Sortiran material je tržno blago. Zdaj ga na trgu ne manjka, delno zato, ker je manjša poraba na Kitajskem, v Ameriki in tudi v Evropi. V Sloveniji se pri ponudbi že pozna ločeno zbiranje odpadkov.

Na vaše poslovanje vpliva negativni odnos do plastike?
Seveda plastika predstavlja težavo, a brez nje ne gre. Biorazgradljiva plastika pa potrebuje zelo realno strokovno predstavitev, kako vpliva na okolje. Ne zagovarjam bioplastike. Z njo smo se že srečali v proizvodnji, in sicer z majhnimi količinami. Realno je treba povedati, da so za proizvodnjo biorazgradljive plastike stroški visoki. Za nekatere proizvode je sicer lahko alternativa. Polietilenka je res vidna, biorazgradljiva vrečka pa dolgo ostane v zemlji in prav tako vpliva na okolje. Pravi razvojni izziv je, da postanemo družba recikliranja. To je ključno vprašanje.