Potrebujemo palico in debel korenček - EOL 66

Potrebujemo palico in debel korenček - EOL 66

kolumna | Andrej Klemenc |
 
 
Andrej Klemenc
Andrej Klemenc

Kakovost zraka v Sloveniji je tema, ki se v medijih in politični javnosti pojavlja le v povezavi z določenimi točkovnimi viri onesnaženja iz industrije in ob dolgotrajni toplotni inverziji, ki v času kurilne sezone povzroči, da je ozračje v gosto naseljenih kotlinah in dolinah že na pogled in na vdih onesnaženo s sajami, delci in strupenimi plini. Živimo v prepričanju, da z izjemo na posameznih lokacijah ali v določenih časovnih obdobjih dihamo relativno čist zrak, ki našemu zdravju ne more povzročati pretirane škode. Da ni tako, nas ne prepričujejo redne kampanje pristojnih zdravstvenih služb in/ali nevladnih organizacij. Tudi te in one se oglasijo le ob ekscesnih primerih in dogodkih. Pa bi se ene in druge ter seveda mediji morali oglašati pogosteje in tudi takrat, ko krivde ni mogoče naprtiti (le) industriji ali nevestnim posameznikom, temveč smo tako ali drugače vsi obenem krivci in žrtve.

Res se je v zadnjih dveh desetletjih občutno zmanjšalo onesnaženje s klasičnimi onesnaževali zraka, kot so saje in žveplov dioksid. Razžvepljevalne naprave na termoelektrarnah, uporaba bolj kakovostnih goriv, zamenjava industrijskih in individualnih kurišč na trda goriva s kurišči na tekoča (kurilo olje) goriva in zlasti s kurišči na (zemeljski) plin, širjenje sistemov daljinskega ogrevanja, strožji emisijski standardi pri avtomobilih ter postopna obnova avtomobilskega voznega parka, vse to je prispevalo, da z žveplovimi dioksidi in sajami pravzaprav nimamo več težav in da nam je onesnaženje zraka izginilo izpred oči.

Še dodatno je problematiko kakovosti zraka v medijih zameglila oz. bolje rečeno prekrila kontroverzna tema podnebnih sprememb, pri kateri še tako močni dokazi niso nikoli dovolj neposredni in prepričljivi, da bi omajali prepričanja in argumente skeptikov. Tako so celo ob nedavni otvoritvi prve javne polnilnice stisnjenega zemeljskega plina za pogon motornih vozil v Ljubljani ter nabavi prvih 20 mestnih avtobusov na to gorivo v prestolnici politiki govorili predvsem o zmanjšanju izpustov CO2, čeprav je veliko bolj pomembno to, da vozila na zemeljski plin praktično ne onesnažujejo zraka.

Izpusti iz avtomobilskih motorjev so poleg dušikovih oksidov polni finih drobnih delcev, ki z vdihavanjem pridejo neposredno v naša pljuča in od tam v kri ter povzročajo težave pri dihanju in v delovanju srca in ožilja ter so zlasti nevarni majhnim otrokom, osebam, ki bolehajo za bolezni pljuč, srca in ožilja, in starejšim. Posredno tako v svetu kot tudi v Sloveniji za posledicami onesnaženja zraka zaradi prometa umre desetkrat več ljudi kot v prometnih nesrečah. Toda to so tihe, neopazne, statistične in neposredno težko dokazljive smrti.

Nedopustno je, da pristojni v Sloveniji še naprej dopuščajo prodajo novih avtomobilov z dizelskimi motorji brez filtrov trdnih delcev. Poleg subvencij za električna in hibridna vozila bi morali kljub kriznim časom na osnovi namenskih taks iz naslova onesnaževanja zraka zbrati sredstva za subvencioniranje naknadne vgradnje filtrov trdnih delcev za dizelska vozila, nabavo vozil na zemeljski plin ter za predelavo vozil na pogon na utekočinjeni naftni plin. S tem, s poostrenim nadzorom in izločanjem vozil, predvsem tovornjakov, iz katerih se kadi kot iz starih lokomotiv in jih lahko vsak dan opazimo na naših avtocestah, ter s povečanjem deleža javnega potniškega prometa lahko počasi zmanjšamo onesnaženje zraka zaradi prometa. Povečanja deleža javnega prometa pa ne bo brez usklajenih voznih redov, enotne vozovnice, ustrezne (cenovne in kazenske) politike parkiranja v mestih, prednostnih pasov za (mestne) avtobuse, izboljšanja hitrega prestopanja s kolesa ali avta na vlak ali avtobus, boljšega informacijskega sistema o možnostih, ki jih ponuja integriran javni potniški promet itd. Tu torej v nasprotju s sedanjimi političnimi parolami potrebujemo več in ne manj države!

Več države pa potrebujemo tudi za to, da se soočimo z drugim naraščajočim virom izpustov zdravju škodljivih delcev in plinov v Sloveniji. Zaradi gospodarske krize vse več ljudi vse bolj uporablja drva, kar bi bilo samo po sebi zunaj velikih naselij čisto sprejemljivo, saj s tem povečujemo porabo domačega, obnovljivega in CO2 nevtralnega energenta. Vendar se les kuri v starih kuriščih brez primerne oblike zgorevalnega prostora, senzorskega nadzora nad izpušnimi plini in avtomatskega dovajanja zraka v kurišče. Zato zgoreva slabo in prekomerno onesnažuje zrak. Samo z ustrezno zakonodajo oz. nadzorom nad ustreznostjo izpustov iz individualnih kurišč ter sankcioniranjem tistih, ki prekomerno onesnažujejo, se problema ne da rešiti. Edina strateško pametna odločitev je ob izboljšani toplotni izolaciji stavb zamenjati zastarele kotle in peči na lesno biomaso s tehnološko naprednejšimi. Pri tem pa poleg palice potrebujemo tudi kar debel korenček v obliki informacijskih in svetovalnih storitev, nepovratnih sredstev in ugodnih kreditov, saj les večinoma še vedno uporabljajo v ekonomsko šibkih gospodinjstvih.

Na vsak način pa se moramo v Sloveniji izboljšanja kakovosti zraka lotiti tako, da bomo hkrati dosegali tudi cilje zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Pri tem so lahko v veliko pomoč skupne evidence izpustov onesnaževal zraka in toplogrednih plinov na ravni mest, toda o tem, kako »ubiti dve muhi na en mah«, se morajo začeti predvsem čim prej in na ustrezen način pogovarjati ključni deležniki iz industrije, vladnih institucij in nevladnih organizacij.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.