Alternativni viri spreminjajo razmere v omrežju – EOL 62-63

V marsikateri evropski državi so v primerjavi s Slovenijo že precej dlje v izgradnji pametnih omrežij. Kaj je razlog za to, da je bilo pri nas doslej izvedenih komaj nekaj pilotskih projektov?
Projektov bi gotovo lahko bilo več, če bi se nanje pripravili prej in če bi država pravočasno sprejela ustrezni koncept tega razvoja. Najbolj zainteresirana za izgradnjo pametnih omrežij so seveda elektrodistribucijska podjetja in ta so ponekod z odjemalci uspešno preizkusila pomemben del omenjenega omrežja, namreč drugačen sistem meritve porabe električne energije, tako imenovane pametne električne števce. Strokovnih ovir za to uvajanje dejansko ni, so pa gotovo finančne.

Znano je, da v svetu opozarjajo na problem zaščite varnosti pametnih omrežij. Se bomo pri nas lahko, ker se pač tega lotevamo z zamudo, izognili tem nevarnostim?
Res je, da so se ponekod že zgodili vdori v ta omrežja, predvsem z namenom, da se na nekem območju, na primer v posamezni ulici, poraba fiktivno izredno zmanjša. Toda s pametnim pristopom, ustrezno oceno tveganj in primernim načrtovanjem ter uporabo sodobnih tehnologij se da možnosti zlorab zmanjšati na minimum. Za to že obstajajo standardizirane rešitve ter primeri dobre prakse in tu nam lahko naš zamik pri uvedbi pametnih omrežij zelo koristi. Vendar je jasno, da se omenjenih nevarnosti ne da izključiti, saj so, kot vemo, občasno napadena tudi najbolje varovana elektronska omrežja …

Širša uporaba alternativnih virov električne vire brez izgradnje pametnih omrežij nima prihodnosti oziroma sploh ni smiselna. V Sloveniji imamo trenutno še razmeroma malo teh alternativnih virov, kako pa je z njihovim načrtovanjem za prihodnost? Ali poteka to usklajeno z načrtovanjem pametnih omrežij?
Problem alternativnih virov je, da spreminjajo razmere v omrežju. Dokler so bili samo klasični viri, je bil tok energije v eno smer, od koncentriranih velikih virov do distribucijskega omrežja in nato do posameznih uporabnikov, predvidljiv. Zdaj pa imamo na drugem koncu omrežja vire majhne moči, ki znašajo le nekaj sto kilovatov ali največ nekaj megavatov. Tem virom je potrebno prilagoditi načine obratovanja, načine zaščite, načine regulacije napetosti idr. Skratka, prilagoditi je potrebno kopico zadev. Dokler je teh virov relativno malo, oziroma dokler njihov delež ne presega deset do dvajset odstotkov skupne moči dela distribucijskega omrežja, kamor so priključeni, so te prilagoditve še rešljiv problem. V Sloveniji se še gibljemo znotraj teh okvirov, problemi se pojavljajo le v posameznih primerih, na primer takrat, ko nekdo na koncu omrežja, kjer so slabše razmere, postavi elektrarno, zaradi katere je potrebno obnoviti omrežje. To prinaša več stroškov kot koristi, ki jih bo kdajkoli prinesla ta elektrarna. Tu se pojavlja vprašanje ekonomičnosti uporabe javnih sredstev.

Kaj pa ekološka načela?
Ta seveda obstajajo, toda dejstvo je, da bi omenjeni denar lahko morda uporabili veliko bolj ekološko, namreč za vrsto ukrepov, s katerimi bi zagotovili energetske prihranke z boljšo izolacijo stavb, ali na kakšne druge načine. S tem bi lahko na državnem in tudi na globalnem nivoju bistveno več prispevali k ekološkosti. Tega ne smemo pozabiti, čeprav so alternativni viri zelo popularni.

Očitno torej potrebujemo predvsem pametno energetsko politiko?
Se strinjam. Drži, da potrebujemo nove obnovljive vire energije in to moramo spodbujati, a ne za vsako ceno.

Kolikšen pa je med našimi ljudmi interes za gradnjo malih elektrarn?
Ta trend je zdaj predvsem gradnja sončnih elektrarn, ki so precej bolj enostavne za gradnjo, saj jih lahko pritrdimo na streho objektov. Tudi pridobivanje dovoljenj je relativno preprosto. Z vsemi drugimi energetskimi projekti, hidroelektrarnami in vetrnimi elektrarnami je precej več problemov in postopki so zelo dolgotrajni, zato tudi pri nas daleč prevladujejo sončne elektrarne.

Čeprav Slovenija kljub sloganu o sončni deželi na drugi strani Alp ni ravno sončna država, vsaj če se primerjamo s Španijo, Grčijo …
Drži, vendar je potencialne sončne energije pri nas dovolj. Škoda le, da Slovenija sama ne proizvaja celotnih sončnih celic in gre tako večina dodane vrednosti teh izdelkov v tujino. Pri vetrnih elektrarnah pa je pri nas dejansko največji problem to, da skoraj nikjer nimamo dovolj vetra, ki bi ga lahko učinkovito izkoriščali. Tu torej ne vidim prave perspektive.

So vam torej najbolj pri srcu hidroelektrarne, kjer smo tudi proizvajalci opreme?
Tako je. Razen nekaterih velikih komponent lahko vse naredimo sami. S tem spodbujamo domače gospodarstvo, rešujemo domača gradbena podjetja, ljudje dobijo delo ipd. S tem je krog zaključen in imamo dvakratni pozitiven učinek. Na tem energetskem področju imamo v Sloveniji še razmeroma veliko možnosti, ponekod pa si bomo še prizadevali za soglasje prebivalcev.

Mislite s tem le na Sočo ali tudi na Muro?
Na obe reki, kjer bi po mojem mnenju lahko gradili v določenih delih in s tem ne bi ogrožali narave. Navsezadnje je tudi avstrijska stran Mure na območju Natura 2000, pa vseeno gradijo elektrarne. Ob upoštevanju okoljskih zahtev in ob sodelovanju lokalne skupnosti se, mislim, tudi pri nas da doseči ustrezen dogovor.

Ali je to, da vaš elektroinštitut ni sodeloval pri pripravi predloga novega Nacionalnega energetskega programa (NEP), kaj povezano z zastoji pri uvajanju pametnih omrežij?
Za kakšno tovrstno povezavo ne vem, bi pa pri pripravi NEP gotovo lahko veliko prispevali, saj imamo dosti izkušenj. Vendar nas niso povabili k sodelovanju. Sodelovali smo le posredno, ker pač načrtujemo omrežja za elektrodistributerje in za prenosno podjetje ELES, ta podjetja pa so s svojimi programi sodelovala pri pripravi NEP.

In kakšno je vaše mnenje o predlaganem nacionalnem energetskem programu?
Najprej bi rekel, da je to zelo obsežen dokument, v katerega je bilo nedvomno vloženega veliko znanja in truda. Na našem inštitutu smo ga pozorno pregledali in tudi imamo nekatere pripombe, ki jih bomo skušali uveljaviti v fazi javne razprave. Gotovo bi mi nekatere stvari drugače pripravili, če bi le imeli priložnost.

Na primer kaj?
Prognoza porabe energije v NEP se nam ne zdi najbolj realna, lahko bi jo označili za preveč optimistično. Menimo, da je nerealno pričakovati tako majhno rast energetske porabe pri nas, kot je predvideno v NEP. Dolga leta že spremljamo to porabo in vidimo, da konstantno raste po približno enaki stopnji. Čeprav se krizna obdobja odražajo na energetski porabi, so to dejansko le kratkotrajni učinki, hitro se znova vzpostavijo prvotni trendi. Sicer pa se je napoved energetske porabe za leto 2010 v predlogu NEP že izkazala za prenizko. Mi zato mislimo, da bo tudi v prihodnje energetska poraba v Sloveniji še naraščala približno tako, kot je doslej. Tudi pametna omrežja ne bodo imela pravega učinka, če se ne bodo spremenile energetske navade Slovencev.

Kako pa bi se po vašem mnenju dalo dolgoročno oklestiti energetsko porabo?
Vsekakor bi se morali tega lotiti celovito, saj na porabo vplivajo ekonomski, psihološki in sociološki dejavniki. Ljudi bi morali načrtno ozaveščati in jih tudi ustrezno stimulirati z ustreznimi tarifami in z drugimi spodbudami. To sicer že obstaja, vendar še ne v zadostni meri. V okviru priprav strategije za uvedbo pametnih omrežij nameravamo predlagati spodbujevalne ukrepe, nato pa bomo videli, kako se bo tega lotila država.

Po nekih predvidevanjih bi lahko do leta 2050 v Sloveniji dosegli stoodstotni prehod na električno energijo iz obnovljivih virov. So ta predvidevanja, po vaši oceni, kolikor toliko realna?
Osebno menim, da to ni realno. Hidroelektrarne nam tolikšne energije, kot jo bomo takrat potrebovali, ne morejo zagotoviti, na lesno biomaso pa tudi ne moremo računati v tolikšni meri. Problem obnovljivih virov na sončno in vetrno energijo je tudi v njihovi nestanovitnosti. To so ugotovili tudi drugod, na primer v Nemčiji, ki je, ko se je odpovedala jedrski energiji, preučila, kako stanovitni so alternativni viri energije, ki tam trenutno znašajo okrog 60.000 megavatov. Ugotovili so, da je le približno deset odstotkov te energije vedno na razpolago. Če torej mi naredimo sto megavatov vetrnih elektrarn, to ne pomeni, da jih bomo imeli toliko tudi vedno na razpolago. Mogoče bo to le kakšnih 20 megavatov.

Kaj pa hranilniki električne energije, kar naj bi bili v okviru pametnih omrežij avtomobili na električno energijo, kadar se z njimi ne bi vozili. To je zelo simpatičen predlog.
Se strinjam, vendar, žal, vsaj kratkoročno na to še ne moremo računati. Na trgu namreč še ni ustrezne standardizirane tehnologije in seveda zadostne količine primernih električnih vozil. Mogoče kdaj v bolj oddaljeni prihodnosti. Zdaj so hranilniki energije črpalne elektrarne, ki lahko po potrebi sprostijo shranjeno vodo.
A naj se še vrnem k obnovljivim virom. Ti dejansko pomenijo, da moramo na primer imeti za vsak megavat sončne energije v sistemu pripravljen megavat rezerve v zanesljivih klasičnih elektrarnah.

Pametna omrežja so tudi pot do energetsko pametnih hiš. Kdaj si jih lahko v večji meri obetamo tudi pri nas?
Pametne hiše že obstajajo, želimo pa jih povezati še s pametnim omrežjem. Prvi korak do tega so pametni števci, ki omogočajo sprotno spremljanje porabe in razvoj novih storitev. Te sisteme smo pri nas že preizkusili, zdaj pa jih postopoma uvajamo v splošno uporabo. Trenutno je teh števcev kakšnih šest odstotkov. Naše študije so pokazale, da v Sloveniji za ta prehod potrebujemo okrog 180 milijonov evrov, ta investicija pa se povrne v približno enajstih letih. Od hitrosti te uvedbe je, verjetno, v največji meri odvisno, kdaj bomo imeli pri nas več pametnih hiš povezanih na pametno omrežje, ki bodo same skrbele za najbolj smotrno porabo energije, a bodo lahko, seveda, imele še kopico drugih koristnih funkcij.