Divizija Ekologija v Gorenju | Jože Volfand |
 
Načrtna poslovna usmeritev Gorenja na okoljsko področje ni nova. Franjo Bobinac jo je napovedal že pred leti. Z vstopom v lastništvo Kemisa pa je Gorenje začelo serijo prevzemov okoljskih podjetij – najbolj znana med njimi sta bila mariborska Surovina in Erico. Gorenjeva divizija Ekologija se je kmalu izrazito usmerila na trge nekdanje Jugoslavije. Jure Fišer, direktor družbe Gorenje Surovina, je nedavno prevzel odgovornost tudi za celotno divizijo Ekologija. Za kakšen razvoj so se odločili?
 
Jure Fišer

Jure Fišer

V poslovni in razvojni strategiji Gorenja je divizija Ekologija opredeljena kot področje, ki lahko da Gorenju novo identiteto. Kako se to kaže v proizvodnji izdelkov in kako v razvoju okoljskih produktov ali projektov?
Gorenje je doma in v svetu v glavnem poznano po proizvodnji bele tehnike in drugih aparatov za dom. Ta steber je seveda daleč največji in predstavlja približno 74 odstotkov vseh prihodkov. Gorenju je v več kot 60 letih delovanja uspel preboj med vodilne evropske proizvajalce bele tehnike; slovi kot proizvajalec kakovostnih, okolju prijaznih aparatov s privlačnim dizajnom. Tisto, kar morda ni poznano, je to, da je Gorenje eno izmed ekološko najbolj osveščenih podjetij, ki skrbi, da so obremenitve okolja tako zaradi uporabe njegovih aparatov kot tudi proizvodnje čim manjše. Takšen odnos do okolja ima seveda pozitivne učinke na percepcijo blagovne znamke, istočasno pa je to tudi botrovalo odločitvi, da lahko te pozitivne izkušnje izkoristimo za razvoj nove dejavnosti. V letu 2004 je družba Gorenje stopila v lastništvo družbe Kemis, ki je bila takrat vodilna družba v Sloveniji na področju nevarnih odpadkov. Ker so že takrat v Evropi potekale široke razprave o proizvajalčevi odgovornosti za odstranjevanje produktov po izteku njihove življenjske dobe, je postajalo jasno, da bo Gorenje prej kot slej moralo plačevati za njihovo odstranjevanje. Takrat smo zaslutili, da bi to lahko botrovalo razvoju nove dejavnosti, zato je v nekaj letih vstopila še v lastništvo družb Surovina, d. d., Publicus, d. o. o., Erico, d. o. o., Econo, d. o. o., Envitech Srbija, d. o. o., prav tako smo v tem obdobju speljali velik projekt sanacije kislega gudrona v Pesnici pri Mariboru. Ker gre za izredno dinamično dejavnost, smo se odločili, da bo nosilna družba za celotno področje ekologije postala Gorenje Surovina. Pod njenim okriljem se danes odvijajo vse aktivnosti za nadaljnji razvoj dejavnosti.

To najbrž pomeni, da se delež ekologije v realizaciji Gorenja povečuje. Kakšne cilje imate?
Družbe v diviziji Ekologija imajo letno skupno okrog 100 mio evrov prometa in zaposlujejo okrog 500 ljudi. Prisotni smo na trgih Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije. Načrti so veliki, predvsem pa bi radi naredili vsebinski razvoj dejavnosti na vseh trgih bivše skupne države.

Bivša Jugoslavija je trg, kjer je blagovna znamka Gorenje zelo znana. S katerimi okoljskimi projekti se fokusirate na teh trgih? Kje vidite največje priložnosti?
Največje priložnosti vidimo na področju električnega in elektronskega odpada, saj se v vseh državah počasi uvaja evropska zakonodaja. Na teh trgih ima Gorenje na področju prodaje bele tehnike vodilne tržne deleže, zato bo z vidika podaljšane proizvajalčeve odgovornosti tudi glavni financer za razgradnjo aparatov v vseh državah. Drugo področje je področje nevarnih odpadkov, ki prav tako dobiva podlago za razvoj dejavnosti zaradi sprejemanja okoljske zakonodaje v vseh državah bivše Jugoslavije.

Okoljsko področje je zelo segmentirano in zahteva strokovno ekipiranje. Na katerih področjih ste najbolj konkurenčni in kje vas trg išče?
Vedno in povsod so najpomembnejši ljudje. Ti ustvarjajo posle. V nekaj letih nam je tako uspelo ustvariti tim ljudi, ki uspevajo reševati probleme, teh pa ni malo. Kot vsi, ki se ukvarjajo z odpadki, imamo zaradi zapletenih in spreminjajočih se zakonov in uredb veliko komunikacije z ministrstvom za okolje in prostor. Najbolj poznani smo na področju sekundarnih surovin, saj Gorenje Surovina že 60 let zbira odpadke v industriji in pri prebivalstvu ter jih vrača v proizvodni proces.

Gorenje Surovina letos praznuje 60-letnico. V kako dobri kondiciji ste? Načrtujete pomembnejše investicije – sami in v okviru Gorenja?
Gorenje Surovina letos praznuje 60 let delovanja. To je zelo častitljiva obletnica. Če se ozremo naokrog, ni prav veliko firm v Sloveniji, ki bi obstajale 60 let. Sprašujete za kondicijo – ne vem, kaj naj vam odgovorim. Trenutno smo dobro, vendar je za našo dejavnost značilno, da smo dobro takrat, ko je dobro gospodarstvo, ko se proizvaja in ko imajo naši partnerji naročila. Če se ponovno zgodi najbolj črni scenarij – potem sigurno ne bomo dobro. Prvi indici so že tu, saj so nedavno drastično padle cene barvnim kovinam, še posebej bakru.

Ali se ponavlja zgodba pri ponudbi, cenah in povpraševanju po sekundarnih surovinah doma in v tujini?
To je zanimivo vprašanje, ki ga moram pojasniti nekoliko širše, da bi pravzaprav razumeli, kaj je bistvo problema naše dejavnosti. Sekundarne surovine v resnici nadomeščajo primarne vire in so z ekonomskega vidika ugodnejša alternativa večini proizvodnih procesov. V osnovi to pomeni, da npr. neka papirnica hipotetično posluje ekonomsko učinkoviteje, če uporablja odpadni papir, kot tista, ki pri proizvodnji uporablja primarni vir. Ob upoštevanju specifičnih zakonitosti posamičnih proizvodenj lahko podobno trdimo za livarne, železarne, na koncu koncev je enako pri cementarnah – učinkovitejše so tiste, ki lahko uporabljajo alternativna goriva namesto klasičnih energentov. V državah, kjer razumejo, da je interes njihove industrije imeti čim nižje proizvodne stroške, spodbujajo zbiranje odpadnih surovin tako pri prebivalstvu kot v industriji, saj se zavedajo, da s tem koristijo predelovalni industriji, ki bo imela nižje stroške, če bo uporabljala čim več sekundarnih surovin. Zato te države stimulirajo zbiranje surovin s tem, da npr. prebivalstva ne obdavčujejo za zbiranje. Tak primer sta v naši soseščini Avstrija in Madžarska. Povpraševanje po odpadnih kovinah je v Sloveniji veliko. Imamo npr. veliko železarn in livarn z velikim interesom po cenejših virih za njihovo proizvodnjo. Pri nas se dogaja, da v obmejnih krajih zberemo zelo majhne količine od prebivalstva, domnevamo, da le-te končujejo preko meje. To je en vidik.
Drugo je vidik globalnih aktivnosti, saj so cene surovin vezane na borzna gibanja in tam se cene določajo na osnovi globalne ponudbe in povpraševanja. Velik vpliv imata predvsem avtomobilska industrija in gradbeništvo, prav tako pa ima velik vpliv na oblikovanje cen še zasedenost kapacitet železarn in livarn.

Področje ravnanja z odpadki je v Sloveniji precej turbulentno tako zakonodajno kot v praksi. Kako ocenjujete umik Uredbe za ravnanje s komunalnimi odpadki? Kje so po vašem mnenju največje sistemske anomalije v Sloveniji?
Umik Uredbe za ravnanje s komunalnimi odpadki se nam zdi edino pravilen, saj bi bil njen sprejem za vse, ki zbiramo odpadne surovine, poguben. Gorenje Surovina že 60 let zbira npr. star papir od prebivalstva. V tem času smo po naših izračunih obvarovali za celo Pohorje dreves (20 mio dreves). In sedaj se je nekdo spomnil, da mi tega ne smemo več početi? Nasploh moram reči, da pogrešamo dialog – nihče nas nič ne vpraša, sprejemajo se zakoni in uredbe, ki so med seboj v nasprotju, vsi skupaj pa so v nasprotju z direktivami EU ipd.

Kakšne načrte imate s svojo Shemo za ravnanje z odpadno embalažo? Kaj si obetate od Gospodarsko interesnega združenja Skupne sheme, ki ga vodi Mateja Mikec?
Kot veste, mi za vrsto velikih industrijskih družb opravljamo celovit servis ravnanja z odpadki, zato je logično, da želimo znotraj te storitve obvladovati tudi področje embalažnega odpada. V okviru GIZ Skupne sheme si obetamo, da bomo mogoče na ta način dosegli večjo stopnjo dialoga z zakonodajalcem.

Lani ste v Mariboru odprli novo linijo proizvodnje trdnega goriva iz odpadkov. Je investicija rentabilna? Kako na vas vplivajo zapleti z okoljevarstvenim dovoljenjem Lafarga?
Res je. Linija je del raziskovalnega projekta, katerega cilj je bila standardizacija alternativnega goriva. Mi smo cilj iz raziskovalnega projekta v celoti dosegli, v njegovem okviru smo celo prijavili patent za proizvodnjo standardiziranega goriva in za to dobili srebrno priznanje za inovacije s strani GZS.
Kar se tiče redne proizvodnje, je bila stvar lani zelo težka, saj smo se soočili z vrhuncem krize v gradbeništvu. Cementarne so namesto 10 mesecev poslovale 6 ali manj. In na koncu vsega tega je še Lafarge izgubil dovoljenje za sosežig odpadkov. Zaradi tega smo se skoraj v celoti preusmerili na tuja tržišča in danes naše gorivo končuje v cementarnah v Avstriji in na Madžarskem.