Zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov | Majdi Kosi |
 
Sistemi zbiranja odpadkov se spreminjajo, praksa v občinah je različna in v zadnjih letih so se zahteve glede mobilnih uličnih zabojnikov, ki so domena javnih služb, kar nekajkrat spremenile. Stanje na našem trgu je po pričevanju ključnih akterjev precej kaotično. Veljavna zakonodaja se nanaša na izdelavo plastičnih zabojnikov, mnogo nejasnosti pa je še v zvezi z unifikacijo uporabljenih barv za posamezne frakcije odpadkov. Evropski trendi, ki se počasi uveljavljajo tudi v Sloveniji, gredo v smeri sistema identifikacije, s pomočjo katerega bomo uporabniki lahko sami nadzorovali stroške odvoza odpadkov.
 
Shema označevanja

Shema označevanja

Kar okoli 90 odstotkov plastičnih zabojnikov, ki jih srečujemo na naših ulicah, je izdelanih v Nemčiji in Avstriji, pogosto gre tudi za uvoz iz Francije, redkeje pa iz Grčije in Kitajske, medtem ko v Sloveniji ni proizvajalca plastičnih zabojnikov za odpadke. V večini gre za 120-litrske, 240-litrske in 1.100-litrske zabojnike. Veljavni evropski standard za izdelavo mobilnih zabojnikov, EN 840/1–6, določa zahteve za mere in obliko, merila uspešnosti in testiranja ter zahteve za zdravje in varnost. Pripravil ga je TEHNICAL COMMITTE CEN/TC 183 »WASTE MANAGEMENT« in SECRETARIAT s pomočjo DIN (The German Industial Norm Commettee). Tako se zabojniki, ki jih srečujemo na naših ulicah, z vidika kvalitete bistveno ne razlikujejo, pravi Simon Naglič, vodja programov v podjetju EKO Plus. Inovacije, ki jih razvijajo evropski proizvajalci, ponudniki na slovenskem trgu takoj vključijo v prodajni program, tako da je vedno na voljo najnovejša in najboljša dostopna rešitev. Gre za manjše inovacije glede funkcionalnosti zabojnikov, na primer način odpiranja pokrovov, oblika samih zabojnikov ipd. Igor Hausmeister, vodja nabave v družbi Saubermacher Slovenija, še dodaja, da imajo večji ponudniki boljše razvojne rešitve (denimo glede oblike zabojnika, ki je večkrat povezana z debelino materiala), bolje organizirano proizvodnjo in boljši oddelek kakovosti, kar vse pripomore k bolj dodelanim proizvodom in zmanjšanju števila reklamacij.

Simon Naglič

Simon Naglič

Igor Hausmeister

Igor Hausmeister

EN STANDARD 840/1–6:
– EN 840-1:2004 – premični zabojniki za odpadke, 1. del: 2-kolesni zabojniki do 400 l za izstresalnike z glavnikom – mere in oblike
– EN 840-2:2004 – premični zabojniki za odpadke, 2. del: 4-kolesni zabojniki do 1.300 l z ravnimi pokrovi za izstresalnike z rokami/in ali glavnikom – mere in oblike
– EN 840-3:2004 – premični zabojniki za odpadke, 3. del: 4-kolesni zabojniki do 1.300 l z izbočenimi pokrovi za izstresalnike z rokami/in ali glavnikom – mere in oblike
– EN 840-4:2004 – premični zabojniki za odpadke, 4. del: 4-kolesni zabojniki do 1.700 l z ravnimi pokrovi za široke izstresalnike z rokami ali DG/in ali glavnikom – mere in oblike
– EN 840-5:2004 – premični zabojniki za odpadke, 5. del: izvedbene in preizkusne metode
– EN 840-6:2004 + A1:2008 – premični zabojniki za odpadke, 6. del: varnostne in zdravstvene zahteve

Štirje ključni igralci med ponudniki

V Sloveniji na trgu ponudnikov mobilnih zabojnikov najpogosteje srečujemo štiri ključne akterje, ki se pogosto srečujejo na javnih naročilih – EKO Plus, Saubermacher Slovenija, Vigrad in Exprum (lahka komunalna vozila), saj večina javnih komunalnih podjetij kupuje zabojnike prek javnih razpisov. (Zakon o javnih naročilih namreč naroča, da mora naročnik poslati v objavo portalu javnih naročil naročila, katerih vrednost je brez DDV enaka ali večja od naslednjih vrednosti: v primeru naročanja blaga in storitev – 20.000 evrov; v primeru naročanja gradenj – 40.000 evrov.) Večjih odstopanj v kvaliteti glede na pogoj upoštevanja enotnega standarda EN 840/1–6 pravzaprav ni. K razpisni dokumentaciji je potrebno namreč priložiti tudi certifikate distributerjev, da zabojniki ustrezajo standardu. Simon Naglič iz podjetja EKO Plus pojasnjuje, da prodajo kar okoli 70 odstotkov zabojnikov prek razpisov, medtem ko cene zabojnikov med konkurenco skorajda ne odstopajo, obenem pa dosegajo minimalno tržno vrednost.

Prodnik Domžale pionir pri sledljivosti zabojnikov

Trendi kažejo premik v smeri identifikacije na področju zbiranja odpadkov, saj se že dogajajo prvi premiki k nadgradnji obstoječega sistema zbiranja odpadkov z beleženjem količin odpadkov. Podjetje EKO Plus je v sodelovanju z vodilnimi EU partnerji, ki svoje reference širijo že več kot 20 let, implementiralo prve sisteme tudi v Sloveniji, ki zbiranje odpadkov premikajo k nivoju identifikacije praznjenja zabojnikov, ki sicer veljajo za že dobro preizkušen in uveljavljen trend v Evropi.
Vsi zabojniki v domeni Javnega komunalnega podjetja Prodnik Domžale, ki je kot prvo komunalno podjetje v Sloveniji uvedlo sistem identifikacije, so tako opremljeni z RFID (Radio Frekvenčna IDentifikacija) čipi, smetarska vozila pa s čitalci, ki sprotno beležijo datum, čas, lokacijo ter identifikacijsko številko vsake izpraznjene posode. Občani lahko tako sami z ustreznim ločevanjem odločajo, kolikokrat bodo oddali odpadke in tako vplivajo na svoj strošek na položnici. Enak trend vgradnje RFID čipov se je razširil tudi na zabojnike za biološke odpadke in embalažo, s čimer se povečuje pomen uveljavitve identifikacijskih sistemov. Uvedba beleženja praznjenj posod naj bi dodatno motivirala občane za ločeno zbiranje in posledično zmanjševala odložene količine odpadkov ter s tem zmanjševala obremenjevanje okolja in hkrati vplivala na nižje stroške. Premik k trendu identifikacije v Sloveniji nakazuje tudi podatek, da so uvoženi zabojniki kljub prvim poskusom sledljivosti že v veliki večini opremljeni s čipi, kar dokazuje, da se pripravlja teren za implementacijo v širšem obsegu.
Podjetje EKO Plus je implementiralo svoje uspešne projekte tudi v Ljubljani, kjer je namestilo RFID čipe na posode za zbiranje bioloških odpadkov ter na ta način vzpostavilo infrastrukturo za identifikacijo posod. Razvoj gre nedvomno v smeri merjenja količin oddanih odpadkov po povzročitelju, tako da se merijo količine posameznih frakcij, ki bi se naj v prihodnosti zaračunavale (preostanek komunalnih odpadkov in biološki odpadki). Na ta način so v razvitih delih EU dosegli nad 60-odstotno izločanje sekundarnih surovin iz toka komunalnih odpadkov.

Trend vgradnje podzemnih zabojnikov

Valter Nemec

Valter Nemec

Trenutno v Sloveniji ločeno zberemo med 10 in 25 odstotkov sekundarnih surovin, kar je mnogo premalo za dosego zastavljenih ciljev (najbolj problematična je srednja generacija starosti med 30 in 50 let). V ta namen je Mestna občina Ljubljana v sodelovanju s podjetjem EKO Plus in podjetjem Snaga Ljubljana jeseni 2007 pričela s sistematično izgradnjo sistema podzemnih zbiralnic ter pripravo sistema popolnega obvladovanja tokov komunalnih odpadkov, s čimer sledijo trendu Evropske unije oziroma evolucijskemu razvoju na področju implementacije opreme za zbiranje komunalnih odpadkov. Prvih osem zbiralnic je začelo delovati avgusta 2008, s čimer je bil pokrit najožji center Ljubljane. Sistem so nato postopoma dograjevali v širšem centru Ljubljane. Valter Nemec iz Snage, d. o. o., pravi, da je bilo do sedaj postavljenih že 42 zbiralnic, ki tipsko vsebujejo zabojnik za papir, embalažo in steklo, vsak prostornine 5.000 litrov, dva zabojnika za preostanek odpadkov, vsak s prostornino 5.000 litrov, in zabojnik za organske kuhinjske odpadke s prostornino 4.000 litrov. Zabojnike praznijo po potrebi, ko se napolnijo, povprečno dvakrat tedensko. Zabojniki za ločene frakcije so prosto dostopni, za MKO in BIO pa so nadzorovani in je možno do njih dostopati le z uporabo identifikacijske kartice. Število oddaj posameznega uporabnika je registrirano. Gre za vgradnjo sklopov podzemnih kontejnerjev v mestnem jedru z omogočenim merjenjem količine odpadkov, ki jih posamezno gospodinjstvo odda v določenem časovnem obdobju. Valter Nemec dodaja, da so podzemne zbiralnike uporabniki dobro sprejeli (posebej še po začetni dobi uvajanja), čeprav se zaradi takih in drugačnih razlogov pojavljajo odpadki tudi poleg zabojnikov.
Čeprav računalniška aplikacija omogoča, da vsako gospodinjstvo plača glede na dejansko količino odloženih odpadkov, pa po uvedbi novega načina oddajanja odpadkov v Ljubljani še niso spremenili obračuna, saj je potrebno spremeniti Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki. Predvidevajo, da bodo z novim odlokom predvidoma naslednje leto začeli obračunavati prispevke posameznega uporabnika glede na dejansko število vnosov MKO (morda tudi BIO) in tako še spodbudili ločevanje odpadkov.