Razvoj in cene komunale | Jože Volfand |
 
Na Problemski konferenci komunalnega gospodarstva Slovenije je Janko Kramžar, predsednik upravnega odbora Zbornice komunalnega gospodarstva, povzel bistvena vprašanja in zagate, v katerih se je znašla komunala. Izhodiščna misel za pogovor pa je bilo stališče konference – modernizacija namesto privatizacije. Mnenja so različna. In v kakšni kondiciji je komunala? Ne najboljši. Po njegovi oceni pa je slovenska komunala po kakovosti primerljiva z evropsko. Ali drugače, Janko Kramžar pravi: »Dobri smo.«
 
Janko Kramžar

Janko Kramžar

V sklepih problemske konference komunalnega gospodarstva je med drugim zapisano – modernizacija namesto privatizacije. Ali ni to nekoliko v nasprotju z analizo položaja komunale in njene poslovne organiziranosti, ki ne kaže, da je v ospredju samo težnja po privatizaciji gospodarskih javnih služb? Poleg tega je zasebni sektor v komunalni dejavnosti vse močnejši. Za kaj se torej zavzemate?
Geslo »Modernizacija namesto privatizacije« je namenoma provokativno. Iz analize stanja na področju komunalnega gospodarstva izhaja, da je na tem področju ostalo veliko nakopičenih težav in nerazrešenih vprašanj iz preteklosti. Ne glede na dejstvo, da veliko teh problemov izhaja iz okolja, v katerem delujejo izvajalci gospodarskih javnih služb, pa smo med zaključke uvrstili na prvo mesto nalogo »modernizacija poslovanja izvajalcev – učinkovito izvajanje gospodarskih javnih služb«. To pomeni, da smo najprej pogledali, kaj moramo narediti sami, tako izvajalci kot tudi Zbornica komunalnega gospodarstva. Podrobneje to pomeni, da moramo preveriti svoje strateške usmeritve, se začeti povezovati, uvajati nove tehnologije s prenosi dobrih praks, povečevati učinkovitost poslovanja tudi z uporabo benchmarkinga idr. Vendar pa kljub navedenemu ostaja kopica problemov nerazrešenih. In tu nastopi drugi del našega gesla oz. drugi zaključek »ohranitev javnega izvajanja komunalnih storitev«. Prepričan sem namreč, da privatizacija komunalnega sektorja ni čudežna paličica, ki bi sama po sebi rešila vse probleme. Nasprotno: na konferenci se je pokazalo, da smo v težavah tako javni kot tudi zasebni izvajalci. Poleg tega je analiza dogajanj v svetu pokazala, da so učinki privatizacije tudi negativni. Geslo torej ni poziv proti zasebnemu sektorju, izhaja pa iz ugotovitve, da ni zadostnih razlogov za generalno spremembo strukture izvajalcev gospodarskih javnih služb, ki sama po sebi ne bi nič rešila.

Eden izmed ključnih problemov v občinah je upravljanje infrastrukture gospodarskih javnih služb. Predlagate, da komunalno infrastrukturo občine kot kapitalski vložek prenesejo na sedanja javna podjetja v njihovi lasti. Ali ni to stališče v navzkrižju z mnenjem Računskega sodišča?
Dejstvo obstaja, da računsko sodišče zagovarja drugo rešitev. Vendar pa je vedno bolj očitno tudi to, da uveljavitev te rešitve ne prinaša želenih rezultatov, poleg tega pa je izredno zahtevna za izvajanje. Če je bil osnovni namen upravljanja infrastrukture z najemnimi pogodbami ohranjanje in razvoj infrastrukture ter preprečitev morebitne privatizacije infrastrukture, se sedaj že jasno kaže, da se infrastruktura zaradi pomanjkanja vlaganj siromaši. To je v referatu najbolj nazorno pokazal Burnač s podatki o nazadovanju vzdrževanja in zamenjave vodovodnega sistema v severozahodni Sloveniji. Če so še leta 2009 izvedli 45 km takih del, jih danes samo še 200 m!! Če to ni alarmanten podatek, ki terja ukrepanje, potem ne vem, kaj je. Na voljo imamo dva načina ukrepanja. Po prvem iščemo krivce pri izvajalcih, lokalnih skupnostih in regulatorjih ter terjamo spremembe ali pa ugotovimo nekaj, čemur stroka pravi »past izvajanja«. Obstaja namreč nevarnost, da bomo obstoječi sistem toliko časa popravljali, da bo z infrastrukturo nekaj resno narobe. Včasih se moramo vprašati, ali je mogoče nekaj narobe z usmeritvijo in ne z izvedbo. Tukaj naj navedem primer Ljubljane, ki je že imela uveljavljen kapitalski vložek kot način upravljanja in se ni zgodilo nič od napovedanega, kar naj bi bila slabost tega sistema. Nasprotno – bil je učinkovit, enostaven in zagotavljal je obstoj ter razvoj infrastrukture.

Na katerih področjih prihaja do največjih nejasnosti v odnosih med državo, lokalnimi skupnostmi in komunalnimi podjetji?
Uvodoma naj izrazim svoje prepričanje, da lahko v majhni Sloveniji samo s skupnim delovanjem vseh igralcev na področju komunalnega gospodarstva dosežemo pozitivne premike. V tem kontekstu mi je torej tuje kazati s prstom na krivce in se rajši pogovarjam o sodelovanju in skupnih rešitvah. Ne morem pa se znebiti občutka, da je država neprimerno bolj uspešna v opredeljevanju nalog na nivoju lokalnih skupnosti kot svojih nalog. Naj zopet navedem primer s področja ravnanja z odpadki, ki mi je nekoliko bliže. Zbiranje in odvoz odpadkov je lokalna gospodarska javna služba, za katero država predpisuje zelo podrobno načine izvajanja in cilje, ki jih morajo lokalne skupnosti ter izvajalci doseči na tem področju v posameznih letih. Seveda predpisuje tudi kazni za neizvajanje oz. nedoseganje le-teh. Na drugi strani pa je sežiganje oz. energetska izraba odpadkov eminentno državna gospodarska javna služba. Ko država hkrati ugotavlja, da celovitega sistema ravnanja z odpadki brez energetske izrabe ne more biti, pa je glede izvedbe do sebe veliko bolj prizanesljiva. Vsi predhodno zastavljeni roki za postavitev sežigalnic so že preseženi in razen meglenih obljub novih rokov sploh ni.

Kdo bi po mnenju Zbornice komunalnega gospodarstva moral odločati o cenovni politiki oziroma cenah komunalnih storitev? Kakšne so ekonomske posledice restriktivne cenovne politike države, kako se to kaže v položaju komunalnih podjetij?
Odločanje o cenah komunalnih storitev bi dejansko morali biti preneseno tja, kjer je tudi odgovornost za zagotavljanje teh storitev. In to so nedvomno lokalne skupnosti. Sistem bi moral biti kar najbolj enostaven – predlagamo v svetu uveljavljen model primerjalne analize kot osnove za odločanje. Restriktivna cenovna politika države iz preteklosti je povzročila to, da cena ne opravlja svojih funkcij. Če govorim samo o področju ravnanja z odpadki, bi po principu »onesnaževalec plača« povzročitelj odpadkov moral plačati vse stroške, ki so z njimi povezani. To se trenutno ne dogaja in v velikih primerih cena tudi ne navaja uporabnikov k skrbnemu ravnanju z odpadki. Pri izvajalcih pa se to kaže v nenehnih finančnih težavah in zmanjševanju razvojnih potencialov.

Komunalno gospodarstvo je med tistimi dejavnostmi, kjer se veliko investira. Ne le v centre za ravnanje z odpadki, pač pa tudi v čistilne naprave in druge komunalne objekte. Kljub temu je komunala, kot se ugotavlja, slabo organizirana, nepovezana, premalo stroškovno učinkovita. Kako to pojasnjujete?
Tovrstne generalne ugotovitve pri meni ne boste našli. Nasprotno. Nekatere primerjave slovenskih izvajalcev z evropskimi izvajalci kažejo, da smo po učinkovitosti kar primerljivi. Poudarek s konference je v tem, da vsekakor ostajajo še rezerve in te so verjetno res največje na področju povezovanja. Vodstva in ostali deležniki smo jih dolžni identificirati in delovati tako, da svoje delovanje nenehno izboljšujemo.

Kako bi se moralo v prihodnje razvijati komunalno gospodarstvo v Sloveniji? Kdo je na potezi?
Vsi smo na potezi, kar izhaja tudi iz zaključkov problemske konference. Nekaj sem o nalogah izvajalcev in zbornice že govoril. Področje obveščanja, informiranja in na splošno odnosov z javnostmi je bilo tudi opredeljeno kot eno ključnih. Na drugi strani pa bi se morala država po vzoru nekaterih drugih evropskih držav opredeliti, kakšen sistem si želi na tem področju, poenotiti in po možnosti poenostaviti zakonodajo in demistificirati področje cen. Tukaj na žalost tudi pri nas kot povsod po svetu velja zakonitost, da je doseganje višjih standardov žal povezano tudi z večjimi stroški. Vendar pa bi se za konec rad izognil negativnemu naboju, ki bi ga mogoče lahko bralec dobil pri branju tega intervjuja. Ni vse slabo, kot bi nekateri radi prikazali – smo dobri in na nekaterih področjih celo odlični. Dejstvo, da lahko v Sloveniji večinoma vodo pijemo iz pipe, je nekaj, o čemer lahko drugje samo sanjajo. Tudi na področju ločevanja odpadkov smo že presegli evropsko povprečje in se približali nekaterim najrazvitejšim državam. Naj torej za konec še enkrat ponovim – dobri smo!