Okoljska zakonodaja ne koristi, če ostane na papirju – EOL 62-63

dr. Janez Potočnik

V avgustu se je zaključil javni posvet o plastičnih vrečkah v EU. Do uporabe plastičnih nosilnih vrečk ni enotnega mnenja. Zakaj se toliko pozornosti namenja uporabi plastičnih nosilnih vrečk, ko pa je veliko drugih okoljskih problemov, ki precej bolj vplivajo na stanje v okolju in na podnebje?
Rezultati javnega posveta kažejo na problem uporabe plastičnih vrečk. Čeprav obstaja veliko drugih okoljskih problemov, so plastične vrečke eden od pokazateljev načina življenja v naši družbi, v kateri smo navajeni stvari po uporabi zavreči. Vrečke prejmemo brezplačno ali za vrednost, ki ne odraža dejanskega stroška. Le redko jih uporabimo več kot enkrat in jih potem zavržemo.
Zgovoren primer našega načina življenja so npr. morski odpadki, v katerih je po oceni kar 83 % plastike. Plastične vrečke so, poleg ostalih odpadkov iz plastike, tudi ena od sestavin t.i. “plastične juhe”, ki se nahaja v Tihem oceanu in obsega 15.000.000 kvadratnih kilometrov. Gre za odpadke, ki so namerno ali nenamerno odvrženi v morje, ali jih je tja zanesel veter ali reke. Na splošno, do 80% vseh morskih odpadkov dejansko prihaja iz kopnega in dejavnosti, kot je npr. turizem, iz kanalizacije ali nezakonito in slabo upravljanih odlagališč. Predstavljajo grožnjo tako različnim ekosistemom in biotski raznovrstnosti, človekovemu zdravju kot tudi našemu gospodarstvu.
Dejstvo, da je večina udeležencev javnega posveta podprla ukrepe za zmanjšanje uporabe plastičnih vrečk, kaže, da se javno mnenje spreminja. Ljudje so se začeli zavedati, da je takšen način življenja nevzdržen in ima lahko nepredvidljive posledice. Zato je pomembno, da začnemo spreminjati naše obnašanje. Velike spremembe pa se pogosto začnejo z majhnimi koraki. Zmanjšanje uporabe plastičnih vrečk tako predstavlja le enega od korakov v našem prizadevanju za izdelke in navade, ki bodo prispevali h gospodarnemu načinu rabe virov.

Morda tudi prepoved plastičnih vrečk

Toda plastične nosilne vrečke so se razširile po celem svetu kot zelo uporabne pri shranjevanju živil in drugih stvari. Ali je sploh realno pričakovati popolno prepoved uporabe plastičnih nosilnih vrečk? Ne bi bilo morda bolje izvesti ozaveščevalnih kampanj, ki bi ljudi spodbujale k njihovi racionalnejši in večkratni rabi?
Za okoljske in socialne učinke, ki jih povzroča malomarna uporaba plastičnih vrečk, ni hitrih in preprostih rešitev. Učinkovit spopad s problemom praviloma zahteva kombinacijo instrumentov. Začeti moramo z ozaveščanjem in vzpodbudami pospeševati uporabo proizvodov, ki so naravnani h gospodarnejši rabi virov na ravni proizvajalcev in potrošnikov, vendar pa moramo izboljšati tudi zbiranje odpadkov in sistemov ravnanja z odpadki. Prav na to se osredotočamo v Komisiji in skušamo na različne načine reševati to problematiko, vključno z vrsto predlogov, kot so Akcijski načrt za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo, Tematska strategija za preprečevanje in recikliranje odpadkov in Načrt za gospodarno rabo virov. Pri tem seveda sodelujemo tako z državami članicami kot z industrijo in širšo javnostjo. Trenutno analiziramo različne možnosti (od cene plastičnih vrečk do prepovedi). Na podlagi analiz bomo predvidoma v naslednjem letu tudi predstavili ustrezne predloge.

Ve pa se, strokovne raziskave tako kažejo, da je okoljski vpliv papirnatih vrečk in biorazgradljivih plastičnih vrečk v povprečju večji kot vpliv polietilenskih plastičnih vrečk. Poleg tega pa je lahko pojmovanje biorazgradljivosti napačno. Kako naj bi prenovljena Direktiva o embalaži med uporabniki vplivala na razumevanje biorazgradljivosti in ravnanje s temi vrstami vrečk? Ali mislite, to lahko izboljša razlikovanje med biorazgradljivimi in polietilenskimi vrečkami?
Najprej je pomembno pojasniti koncept biorazgradljivosti na splošno – kaj ta dejansko pomeni in kaj se zgodi z izdelki, ko so ti odvrženi – da bi preprečili napačne okoljske trditve, izboljšali znanje potrošnikov in vzpodbudili ustrezne metode odlaganja.
Kar zadeva razliko med biološko razgradljivimi in konvencionalnimi plastičnimi vrečkami, moramo oceniti splošen učinek, ki jih imajo različne vrste nosilnih vrečk na okolje. V presoji vplivov o možnostih za zmanjšanje uporabe plastičnih vrečk, ki jo trenutno pripravljamo v Komisiji, bodo ti vidiki upoštevani. Vsaka predlagana rešitev mora biti koristna za okolje in mora vzpodbujati optimalno rabo virov.

Kakšno je mnenje Evropske komisije glede uporabe plastičnih vrečk in kakšni so vaši sklepi po končanem javnem posvetu o uporabi plastičnih vrečk v EU?
Ena od ugotovitev, ki je nastala na podlagi tega posveta, je, da so državljani EU zelo zainteresirani za to temo in da bi večina vprašanih pozdravila ukrepe EU za zmanjševanje okoljskih vplivov uporabe plastičnih nosilnih vrečk. Vendar pa moramo še oceniti sredstva in tudi posledice morebitnih ukrepov EU. Prispevki iz javnega posveta bodo seveda vključeni v že omenjeno presojo vplivov, ki jo trenutno pripravlja Komisija. Presoja vplivov bo vključevala tako okoljske kot tudi gospodarske in socialne vidike.

Poleti je Evropska komisija podala predlog za novo direktivo za izboljšano energetsko učinkovitost. Kje so slabosti držav EU pri uresničevanju korakov do zastavljenega cilja (znižati porabo energije za 20 % do 2020) in kaj konkretno naj bi nova Direktiva spremenila oz. prinesla?
V skladu s priporočili Sveta, ki nas je povabil, naj “hitro predložimo konsistentne in ambiciozne pobude”, je Komisija predlagala novo direktivo, ki ponuja sveženj strogih ukrepov za zapolnitev obstoječe vrzeli in dosego cilja EU.
Ti ukrepi vključujejo posebne določbe za obnovo stavb v javni lasti, energetsko učinkovita javna naročila, obveznosti na področju energetske učinkovitosti za energetska podjetja, izboljšano obveščanje potrošnikov s pomočjo merjenja in zaračunavanja, ukrepe za spodbujanje soproizvodnje kot tudi obveznost nacionalnih energetskih regulativnih organov, da se bolj osredotočijo na vprašanja energetske učinkovitosti. V letu 2014 bo Komisija preučila okvirne nacionalne cilje. Če bi analize pokazale, da je evropski cilj še vedno izven dosega, bomo morali državam članicam predložiti predlog za zavezujoče cilje.

Prednostna naloga – implementacija zakonodaje

Evropska komisija je podala tudi oceno 6. Okoljskega akcijskega programa, ki se izteče junija prihodnje leto. Kot glavni dosežek je razširitev območja Natura 2000 na skoraj 18 % EU območja, kot potreben napredek pa se navaja boljše izvajanje EU Direktiv in okoljskih načrtov. Kako torej izboljšati izvajanje ukrepov?
Poročila o stanju okolja kažejo, da je biotska raznovrstnost eno od ključnih področij, ki bi lahko imelo koristi od boljše implementacije veljavne okoljske zakonodaje. Implementacijo zakonodaje sem si zastavil kot eno od prednostnih nalog v mojem mandatu. Posebne pobude, s katerimi bomo naslovili ta problem, bomo predlagali predvidoma še v letošnjem letu. Menim, da je predvsem pomembno izboljšati znanje o tem, kako se implementirajo EU zakoni s področja okolja, da bi lahko bolje opredelili vzroke za neizvajanje oziroma slabo izvajanje. Prehod na bolj sistematičen pristop pri zbiranju in širjenju tega znanja bi pomagal pristojnim organom bolje izvajati svoje naloge. To bi tudi olajšalo postopek preverjanja za organe, ki nadzirajo skladnost, in tudi pomagalo javnosti bolje razumeti pomen dobrega izvajanja sprejete zakonodaje za zaščito okolja, v katerem živijo.
Pomembno je tudi, da se odzovemo na skrbi državljanov. Eden od načinov, da se zagotovi bolj uspešno implementacijo na terenu, je lahko okrepitev inšpekcij, izboljšanje obravnave pritožb in dostopa do pravnega varstva na nacionalni ravni. Koristi pri reševanju tovrstnih težav vidim tudi pri lajšanju in sodelovanju z mrežami EU in nacionalnimi organi za implementacijo.

Kateri okoljski izzivi so v središču delovanja EU?
Že ko sem se kot kandidat za komisarja za okolje predstavljal na zaslišanju v Evropskem parlamentu, sem si zastavil tri glavne prednostne naloge v mandatu. Te so: krepitev odpornosti ekosistemov in zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti, že omenjena učinkovita implementacija okoljske zakonodaje in prizadevanja za gospodarno ravnanje z viri.
Izguba biotske raznovrstnosti se kljub prizadevanjem v preteklosti, da bi jo zaustavili ali vsaj resneje omejili, nadaljuje, problemi pa zaostrujejo. Da bi spremenili tok dogodkov, smo v Komisiji maja letos predlagali novo strategijo za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti v naslednjih desetih letih. Strategija predlaga ukrepe, ki se nanašajo na varstvo narave, ekosistemov in njihovih storitev, kmetijstvo in gozdarske dejavnosti, ribje zaloge, invazivne vrste in krepitev prispevka EU pri usklajenem globalnem ukrepanju za preprečitev izgube biotske raznovrstnosti.
Evropska unija je v vseh letih svojega obstoja sistematično gradila in dopolnjevala pravni red na področju okolja. Zato imamo danes dobro zakonodajno jedro, tako za zagotavljanje čistega zraka in vode, varnih kemikalij, dobrega ravnanja z odpadki, itd. Seveda je treba pravni red na nekaterih delih poenostaviti, zapolniti vrzeli in v nekaterih primerih celo okrepiti. Zakonodaja pa ne koristi nikomur, če jo ne implementiramo. Analize in praktične izkušnje kažejo, da bi lahko implementacijo zakonodaje izboljšali na večini področij in kot sem omenil, bomo to tudi poskušali storiti.
Glede tretje naloge, učinkovite rabe virov, je Evropa še vedno daleč od gospodarstva, ki učinkovito upravlja z viri. Prizadevanja za takšno razvojno usmeritev niso smiselna le z okoljskega vidika, temveč tudi z gospodarskega in geopolitičnega. To bo ne le zmanjšalo pritisk gospodarske rasti na okolje, ampak bo tudi zmanjšalo stroške podjetjem in povečalo njihovo konkurenčnost, zmanjšalo našo odvisnost od uvoza in ranljivost za zunanje pretrese ter izboljšalo trgovinsko bilanco.
Ko omenjamo izzive s področja okolja, se seveda ne morem izogniti podnebnim spremembam. S temi se podrobneje ukvarja moja danska kolegica Connie Hedegaard. Podnebne spremembe so eden temeljnih okoljskih izzivov 21. stoletja. Zato so naša prizadevanja usmerjena v vlaganja v trajnostno prihodnost in rešitve, ki koristijo tako podnebju kot krepitvi našega gospodarstva. Posebna pozornost je posvečena okolju prijazni oskrbi z energijo.

Pred kratkim so se pojavili namigi italijanskih nasprotnikov plinskega terminala v Tržaškem zalivu, da naj bi se gradnja plinskega terminala zaradi finančnih težav, ki jih ima izvajalec del, umaknila. Kakšno je vaše stališče do postavitve plinskih terminalov v Tržaškem zalivu?
Kar se tiče plinskih terminalov, sem v medijih že večkrat pojasnil našo stran zgodbe. Gradbena dovoljenja za začetek gradnje katerega koli od treh projektov – tako za predlagani obrat v Žavljah, obrat na morju ali povezovalni plinovod – po nam dostopnih informacijah še niso bila izdana. Odgovornost za odobritev gradnje teh projektov imajo pristojni organi države članice. Vloga Evropske komisije kot “varuha Pogodbe” je zagotoviti, da nacionalni organi pri odobritvi tovrstnih projektov ravnajo v skladu z zakonodajo EU.
Ustrezna zakonodaja EU zahteva, da organi držav članic upoštevajo izide posvetovanja z javnostjo in drugimi državami članicami, kot tudi informacije o učinkih projekta, ki so vključeni v presojo vplivov na okolje, ki mora biti narejena za vsak projekt. Javnost mora biti seznanjena s specifičnimi informacijami, ki pojasnjujejo razloge za končno odločitev. V okviru svoje vloge je Komisija spremljala postopke okoljske presoje vplivov, ki je bila izvedena za te projekte v okviru Direktive za presojo vplivov na okolje in do sedaj nismo ugotovili znakov morebitne kršitve zakonodaje EU.
V kolikor bi se pokazale nepravilnosti pri uporabi zakonodaje EU, bo seveda Komisija sprejela potrebne ukrepe. V vmesnem času pa še naprej spodbujamo obe vpleteni državi članici, Italijo in Slovenijo, naj nadaljujeta dvostranske pogovore, ki bi privedli do rešitve, ki bi bila sprejemljiva za vse, ljudi in okolje. Severni del Jadrana je okoljsko občutljivo področje, zato si tudi prizadevam za vzpostavitev strateškega dialoga med državami, ki si ga delijo.

Nujna je sprememba v načinu življenja

S čim bi ponazorili zavedanje EU o nujnosti uveljavitve nove razvojne paradigme – model trajnostnega razvoja?
V 20. stoletju je prebivalstvo naraslo za štirikrat, uporaba virov pa je rasla bistveno hitreje. Večina teh virov je bila porabljenih v Evropi in Severni Ameriki. V EU porabimo približno 16 ton materiala na osebo vsako leto, od tega 6 ton postanejo odpadki in polovica teh pristane na odlagališčih. Če temu dodamo ocene, da se bo prebivalstvo do sredine stoletja s 7 predvidoma povečalo na 9 milijard in da se v velikih državah, ki beležijo hitro in visoko rast (Kitajska, Indija, Brazilija, …) in uspešno zmanjšujejo delež ljudi na robu revščine, potrošnja močno povečuje, potem je jasno, da tako ne bo šlo več naprej. Potrebne so spremembe tako na strani proizvodnje kot na strani potrošnje, in preprosto, v načinu našega življenja. Te so najbolj potrebne v razvitem delu sveta, a tudi v hitro razvijajočih in manj razvitih gospodarstvih je treba posvetiti vso pozornost smotrnemu ravnanju z viri, kot sta npr. voda ali zemlja.
Zato si tako prizadevamo za izboljšanje učinkovitosti pri ravnanju z viri. To ni le osrednji pogoj za zagotavljanje trajnostnega razvoja, ampak tudi osrednje vprašanje ohranjanja konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Pri učinkovitosti virov gre za ločevanje gospodarske rasti od rabe virov in njihovih negativnih vplivov. Gre za ohranjanje osnovnih virov za delovanje našega gospodarstva in družbe ter povečanje vrednosti, ki jo dobimo iz virov vzdolž celotne vrednostne verige. To je pot do krepitve konkurenčnosti in rasti, ki jo je treba doseči z varovanjem našega planeta in naravnih virov. Novi materiali, lažji materiali, obnovljivi in reciklirani materiali, priložnost za nov zagon inovativnosti za trajnostno prihodnost, ki nima prave alternative.

Zato pobuda Evropa, gospodarna z viri?
Da. Do nedavnega Evropa ni imela sistematičnega pristopa k učinkoviti rabi virov, vendar se je to spremenilo z eno od vodilnih pobud strategije Evropa 2020. Vodilna pobuda “Evropa, gospodarna z viri” skuša vključiti učinkovito rabo virov v vse politike EU. Nedavno sprejeti Načrt za gospodarno rabo z viri bo ta prizadevanja še okrepil. Načrt namreč nakazuje, kako lahko dosežemo učinkovito rabo virov in vključuje tudi instrumente in indikatorje za usmerjanje dejavnosti tako v Evropi kot tudi na mednarodni ravni. Pripravljen je bil po obsežnem posvetovanju z vsemi akterji (podjetji, civilno družbo, itd.), tako da smo prepričani, da obstaja velik in iskren interes za spremembe v našem pristopu do trajnostne rabe virov. Nobenega dvoma ni, da je raven potrebnih sprememb tolikšna, da sprememb ne bo mogoče doseči zlahka in na hitro. A pomembno je, da se nujnosti potrebnih sprememb na vseh ravneh vse bolj zavedamo in da se temu ustrezno krepijo tudi naša prizadevanja.