Razvoj in cene komunale | mag. Stanka Cerkvenik |
 
Povzetek
Gospodarske javne službe delujejo v pogojih naravnega monopola. Nepopolnost tržnih mehanizmov določa alokativno in stroškovno neučinkovito izvajanje javnih služb, zato so v javnem sektorju prisotni različni modeli in mehanizmi oblikovanja in nadzora cen, ki naj bi spodbujali zmanjševanje stroškov in učinkovito izvajanje javnih storitev. Te vloge politika cen na komunalnem področju v Sloveniji v preteklosti ni odigrala, podrejena je bila predvsem makroekonomskemu cilju inflacijskega sidra. Državna dolgoletna omejevalna cenovna politika je s ceno, ki ne pokriva stroškov izvajanja dejavnosti, vplivala na poslovanje izvajalcev in zelo zmanjšala njihovo likvidnostno in investicijsko sposobnost. Cenovna regulacija na komunalnem področju mora temeljiti na analizi učinkovitosti izvajanja dejavnosti, pri čemer niso upoštevani le stroški, temveč tudi pogoji izvajanja, zanesljivost, kakovost in trajnost oskrbe. Oblikovan model primerjalne analize, ki se že izvaja v okviru Zbornice komunalnega gospodarstva, omogoča, da se postopno odpravijo nastala cenovna nesorazmerja in na strokovnih osnovah zagotovi presojanje učinkovitosti in stroškovne ustreznosti lastnih cen ter tako sistemsko uvede spodbujanje učinkovitosti izvajalcev javnih storitev. Le na ta način bo Slovenija izstopila iz začaranega kroga zakonsko spornih ukrepov kontrole cen in postopoma uveljavila stroškovno upravičene cene ter zagotovila potrebna razvojna sredstva za izvrševanje investicijsko zelo zahtevnih okoljskih direktiv.
Ključne besede: cenovna politika, regulacija cen, gospodarske javne službe varstva okolja, oblikovanje cen komunalnih storitev, poslovanje izvajalcev gospodarskih javnih služb varstva okolja
 

Dvojna uspešnost pri regulaciji cen

Ekonomske usmeritve evropskih direktiv spodbujajo države članice k takšnemu sistemu zaračunavanja komunalnih storitev, v okviru katerega okoljske stroške plačajo tisti, ki povzročajo onesnaževanje. Alokacija celotnih stroškov na porabnike in onesnaževalce in cenovna politika morata zato temeljiti na obsegu storitev in stroških, ki jih povzročajo posamezni porabniki. Sistemi zaračunavanja morajo biti ustrezno uveljavljeni, da vplivajo na izbiro drugačnega načina delovanja in pri tem upoštevajo tudi socialne, okoljske in ekonomske posledice uvedbe polnega pokritja stroškov. Pri tem je ključno, da uporabniki plačajo ceno proporcionalno glede na povzročene stroške. Navedeno zahteva, da se pri oblikovanju cenovne politike upoštevajo značilnosti posameznih uporabnikov in pri določanju cene upoštevajo tako obseg storitev kot tudi stroški, ki jih posamezni uporabnik povzroča.
V nasprotju s temi načeli je za komunalno področje v Sloveniji značilna dolgoletna, administrativno vodena, omejevalna cenovna politika. Slovenija si je ob osamosvojitvi in prehodu v tržno gospodarstvo prizadevala stabilizirati in prestrukturirati gospodarstvo. Za obvladovanje prevelike inflacijske rasti cen se uporabljajo predvsem mehanizmi posrednega ali neposrednega nadzora nad nekaterimi cenami in izvajanje restriktivnega Načrta uravnavanja nadzorovanih cen, s katerim Vlada RS za obdobje naslednjih dveh let določi makroekonomsko vzdržni okvir povišanja reguliranih cen.
Delež reguliranih cen v indeksu cen življenjskih potrebščin se v Sloveniji zaradi liberalizacije počasi zmanjšuje in se je z 29,6-odstotnega deleža leta 1995 po liberalizaciji cen elektrike znižal in leta 2008 znašal 13,1 %. Do zadnje liberalizacije cen je prišlo avgusta 2009, ko je Vlada prenesla pristojnosti določanja cen osnovnih komunalnih storitev z državne na lokalno raven. Sprostitev cen komunalnih storitev naj bi znižala utež reguliranih cen v indeksu cen življenjskih potrebščin leta 2009 na 8 % (Ministrstvo za gospodarstvo RS, 2009). Prenos pristojnosti določanja cen na lokalno raven je bil tudi razlog, da cene komunalnih storitev niso bile vključene v vladni Načrt uravnavanja reguliranih cen za leti 2010 in 2011. Prenehanje ukrepa kontrole cen je bilo kratkotrajno, Vlada je v enem letu na področju komunalnih storitev ponovno posegla po ukrepih kontrole cen.

Cerkvenik-tabela1

Tabela 1: Rast cen življenjskih potrebščin in reguliranih cev v Sloveniji, Vir: Poročilo o razvoju 2011, UMAR, 2011

Kako uspešni so bili ukrepi kontrole cen, je razvidno iz spodnje tabele, ki primerjalno prikazuje rast cen življenjskih potrebščin in reguliranih cen. Glavni dejavnik rasti reguliranih cen so bile cene energentov, razen leta 2008, ko so se cene energentom znižale za 11,9 %. V okviru reguliranih cen so v preteklem letu izstopale predvsem cene, ki so zaradi modelskega načina oblikovanja le posredno pod nadzorom Vlade (tekoča goriva za prevoz in ogrevanje, daljinska energija, zemeljski plin), saj so se povišale za 14,3 %. Regulirane cene, ki so pod neposrednim nadzorom Vlade, so se povišale za 0,7 %, pri tem je upoštevana tudi rast cen komunalnih storitev, ki jih je Vlada sicer avgusta 2010 zamrznila in s tem ponovno posegla v njihovo regulacijo.

Zakonska določila se niso spoštovala

Nadzorovanje cen v praksi ni tako redek pojav, kot sestavni del ekonomske politike se vpliv na oblikovanje nekaterih cen pojavlja tudi v razvitih tržnih gospodarstvih. Izkušnje kažejo, da je nadzorovanje cen na kratki rok sicer lahko učinkovito, le redko pa se je izkazalo kot učinkovit protiinflacijski ukrep. Predvsem je pomembno, s kakšnimi metodami država izvaja politiko cen in koliko pri tem vpliva na liberalizacijo trga in cen.
Razlogi za nadzor nad cenami komunalnih storitev so različni: ekonomski, ekonomsko-politični in socialni. Ekonomski izvirajo iz monopolnega položaja komunalnih gospodarskih javnih služb in s tem omejenega ekonomskega uravnavanja dejavnosti preko zakonitosti trga. Ekonomsko-politični razlogi izhajajo iz vpliva cen komunalnih storitev na gospodarska gibanja, socialni pa iz vpliva na življenjsko raven prebivalstva in pri nas splošno zakoreninjenega prepričanja, da morajo biti komunalne storitve porabnikom dostopne po nizki ceni.
Za infrastrukturne dejavnosti značilen značaj naravnega monopola zahteva aktivno vlogo države z vidika organizacijske in lastniške strukture, možnosti uvajanja konkurence, zaradi omejene možnosti tržnega delovanja pa tudi cenovne politike in regulacije. Če državna regulacija ne zagotovi stabilnosti cen, je potrebna kontrola cen. V Sloveniji jo je uvedel Zakon o cenah, po letu 1999 pa urejal Zakon o kontroli ceni. Zakon opredeljuje, da udeleženci na trgu svobodno oblikujejo cene na podlagi ponudbe in povpraševanja ter drugih konkurenčnih dejavnikov, in določa, da smejo državni organi uporabljati le nujne ukrepe nadzora, ki v najmanjši meri omejujejo konkurenco in so najbližji normalnim tržnim razmeram ter najhitreje privedejo do odprave razlogov za ukrepe kontrole cen.
Navedena zakonska določila glede uporabe nujnih ukrepov kontrole cen se na komunalnem področju niso spoštovala. Za cenovno politiko na komunalnem področju je namreč značilno dolgoletno restriktivno omejevanje cen na podlagi različnih oblik regulacije, ki jih je omogočal Zakon o kontroli cen. Pri tem je omejevanje cen temeljilo predvsem na podlagi makroekonomskega nadzorovanja inflacije in ne na podlagi mikroekonomskega merila učinkovitosti izvajalcev, kar je povzročilo značilna cenovna nesorazmerja, ki so jih še poglobili dvigi cen v vmesnih obdobjih prostega oblikovanja cen, ki so ga glede na pridobljeno soglasje lokalnih skupnosti uspeli izkoristiti le nekateri izvajalci.
Vlada je v okviru Dogovora o povprečnini za leto 2009 zagotovila občinam proučitev možnosti za poenostavitev določanja cen komunalnih storitev in upoštevala stališča občin, da kot odgovorne za zagotavljanje obveznih gospodarskih javnih služb samostojno odločajo o cenah, ki se oblikujejo po predpisani metodologiji, ob jasno določenih merilih in organih nadzora. V avgustu leta 2009 je bil sprejet nov Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Ur. list RS, št. 63/2009), prenehala pa je veljati Uredba o oblikovanju cen komunalnih storitev (Ur. list RS, št. 61/2009) ter s tem vladni ukrepi kontrole cen.
Pristojnost določanja cen komunalnih storitev se je tako prenesla na lokalno raven, pri čemer naj bi se cene oblikovale skladno z določili novega Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen. Pri tem velja poudariti, da Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen opredeljuje le oblikovanje cen, ne pa tudi mehanizma določanja cen in njihovega nadzora, kar bi zagotovilo sistemsko podlago lokalnim skupnostim za presojo upravičenih cen.
Kljub vladnemu, lahko bi rekli špekulativnemu predvidevanju, da se cene komunalnih storitev zaradi bližajočih se lokalnih volitev ne bodo bistveno povečale, so bili odzivi občin na sprostitev cen zelo različni. Ponekod uveljavljeni dvigi cen, ki so bili povsem logična posledica dolgoletne omejevalne politike, so vplivali na odločitev Vlade, da je konec avgusta 2010 ponovno sprejela ukrep kontrole cen in z Uredbo o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev zamrznila cene za obdobje šestih mesecev ter februarja 2011 ukrep zamrznitve podaljšala za nadaljnjih šest mesecev.
V tem času je Ministrstvo za okolje in prostor pripravilo novo Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju Uredba o metodologiji za oblikovanje cen) in jo v februarju 2011 posredovalo v enomesečno javno razpravo. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen naj bi opredelila ustrezen nadzor nad oblikovanjem cen v skladu z normativi in standardi in s tem zagotovila sistemsko podlago za prenehanje ukrepov kontrole cen ter prenesla del odgovornosti na občine in tako zagotovila podlago za kazenske sankcije.
Že v javni obravnavi se je izkazalo, da predlogi nove ureditve cenovnega področja niso premišljeni in konsistentni. Izpostavljena so bila številna sistemsko nedorečena in izvedbeno nejasna določila, ki bi jih bilo treba strokovno premisliti in ustrezno spremeniti. Tudi z vidika oblikovanja cen predlog Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen odstopa od kalkulativnih elementov cen posameznih javnih storitev, opredeljenih z veljavnim Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje cen, kar je s strokovnega vidika nerazumljivo in zaskrbljujoče, saj tako oblikovan predlog uredbe ne zagotavlja enotnega in preglednega načina oblikovanja cen. Predlog uredbe tudi ni zagotavljal namenske porabe sredstev za uporabo javne infrastrukture in s tem dolgoročnega zagotavljanja javnih storitev v okvirih predpisanih oskrbovalnih standardov. Prav tako predlog Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen ni sistemsko rešil vprašanja strokovnega nadzora nad določanjem cen komunalnih storitev. Za zagotavljanje javnih služb namreč ni pomembno le oblikovanje lastnih cen in preverjanje pravilnosti kalkulacij, temveč predvsem določitev in uveljavitev stroškovno upravičenih prodajnih cen. Prelaganje navedenih nalog na tržne inšpektorje oz. revizorje, kot je to predvidevala zadnja različica predloga uredbe, prav gotovo ne zagotavlja sistemske presoje stroškovne upravičenosti izvajanja gospodarskih javnih služb varstva okolja z vidika učinkovitega, zanesljivega in trajnostnega zagotavljanja komunalnih storitev.
Predlog Uredbe je bil na seji Vlade konec avgusta 2011 umaknjen zaradi neusklajenosti z Uradom za makroekonomske analize in razvoj, zato je Vlada ponovno sprejela Uredbo o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev (Ur. list RS, št. 67/2011) in cene komunalnih storitev zamrznila za nadaljnjih šest mesecev z obrazložitvijo, da bi sprostitev cen pomenila velik pritisk na povišanje cen komunalnih storitev ter da obstaja nevarnost, da bi se z oblikovanjem cen komunalnih storitev izključno na ravni lokalnih skupnosti vzpostavile razmere, ki bi v večji meri omogočale ekonomsko neučinkovito zagotavljanje komunalnih storitev. To pa bi po njenem mnenju lahko imelo negativne posledice z vidika uporabnikov teh storitev in z makroekonomskega vidika, saj se neučinkovitost kaže tudi v poviševanju cen, kar negativno vpliva na konkurenčnost celotnega gospodarstva.
Obrazložitev podaljšanja ukrepa kontrole cen zveni paradoksalno, če upoštevamo, da država vse od leta 1993, ko je z Zakonom o varstvu okolja določila, da je treba opredeliti oskrbovalne standarde in normative ter metodologijo za oblikovanje cen občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, ni vzpostavila ustreznega modela regulacije cen in ob vsaki rasti komunalnih cen panično poseže po ukrepih kontrole cen. Dejstvo je, da država vse do danes ni uspela vzpostaviti mehanizma za vodenje učinkovite ekonomske politike na področju gospodarskih javnih služb varstva okolja in ustrezne regulacije cen komunalnih storitev.
Nesporno je, da je določena mera regulacije na področju cen komunalnih storitev potrebna. Strokovno nesporno pa je tudi stališče, da mora določanje cen javnih storitev temeljiti na analizi učinkovitosti izvajanja dejavnosti, pri čemer niso upoštevani le stroški, temveč tudi pogoji izvajanja, zanesljivost, kakovost in trajnost oskrbe. Z evropsko zakonodajo so tudi na področju oblikovanja cen komunalnih storitev vgrajena ekonomska načela in instrumenti za doseganje zastavljenih okoljskih ciljev, ki temeljijo na načelu plača povzročitelj obremenitve in cenovni politiki, ki zagotavlja polno pokritje stroškov. Kljub pomembni vlogi, ki jo imajo pri oblikovanju cen komunalnih storitev občine, ki so po evropskih državah bolj ali manj samostojne tudi pri določanju cen, pa so na državni ali regijski ravni pogosto oblikovani regulatorni organi, ki nadzirajo in potrjujejo cene komunalnih storitev ali vsaj usmerjajo cenovno politiko, predvsem v primeru, ko socialne, okoljske ali ekonomske razmere ne dovoljujejo uvedbe polnega pokritja stroškov. Številne evropske države kot orodje za presojo učinkovitosti uporabljajo primerjalno analizo (benchmarking), ki povečuje preglednost izvajanja javnih storitev, uvaja tekmovalnost izvajalcev in zagotavlja modernizacijo dejavnosti ter tako predstavlja alternativo liberalizaciji trga na področju lokalnih služb varstva okolja.
Prostorske, naravne in poselitvene danosti slovenskega prostora, različni tehnično-tehnološki pogoji ter raznovrstni načini izvajanja dejavnosti, ki so značilno lokalno določeni, pomembno vplivajo na višino lastne cene posamezne storitve. Izvedene analize potrjujejo, da se storitve gospodarskih javnih služb na posameznih oskrbovalnih območjih izvajajo pod zelo različnimi pogoji (IREET, d. o. o., 2008– 2009, 2010–2011). Razumevanje strukture in višine stroškov je zato mogoče le v lokalnem kontekstu, v katerem le-ti nastajajo, zato administrativno določeni standardi in normativi ne morejo zagotoviti ustrezne podlage za določanje cen. Celovito vrednotenje učinkovitosti izvajanja dejavnosti omogoča model primerjalne analize (benchmarking), ki se kot orodje za ugotavljanje kakovosti in učinkovitosti na komunalnem področju vse bolj uveljavlja. V številnih evropskih državah je primerjalna analiza del sistema cenovne regulacije, uporabljajo jo tako lokalne skupnosti in regulatorni organi pri določanju in nadzoru cen kot tudi sami izvajalci za izboljšanje svojega poslovanja. Primerjalna analiza se že izvaja v okviru Zbornice komunalnega gospodarstva, pri oblikovanju modela pa so kot spremljevalci projekta sodelovali tudi predstavniki vseh pristojnih ministrstev. Oblikovan model omogoča, da se postopno odpravijo nastale cenovne disparitete in na strokovnih osnovah zagotovi presojanje učinkovitosti in stroškovne ustreznosti lastnih cen ter tako sistemsko uvede spodbujanje učinkovitosti izvajalcev javnih storitev.
Metodologija za oblikovanje in določanje cen je torej izdelana, izvaja se tudi primerjalna analiza izvajanja posameznih javnih služb, potrebna je le politična volja za sistemsko vzpostavitev celovitega in kontinuiranega spremljanja izvajanja dejavnosti ter opredelitev pravno-formalnih osnov za izvajanje primerjalne analize za vse izvajalce.

Cerkvenik-graf1

Diagram 1: Število podjetij na področju oskrbe z vodo, ravnanja z odplakami in odpadki ter saniranja okolja, Vir: SURS, 2011

Cena ne pokriva vseh storitev

Okoljska zakonodaja Evropske unije se je v desetletjih svojega nastajanja razširila na več kot 200 predpisov. Izvrševanje tako kompleksnega zakonodajnega sklopa evropskih direktiv s področja varstva okolja, ki so investicijsko nedvomno med najdražjimi direktivami, predstavlja zahtevno nalogo. Državna dolgoletna omejevalna cenovna politika je s ceno, ki ne pokriva stroškov izvajanja dejavnosti, zelo zmanjšala likvidnostno in investicijsko sposobnost izvajalcev. S tem se vse bolj oddaljujemo od usmeritev evropske direktive k oblikovanju cenovne politike po načelu »povzročitelj plača povzročene stroške«, ogroženo pa je tudi zagotavljanje zahtevanih višjih oskrbovalnih standardov.

Dodana vrednost se zmanjšuje

V letu 2009 je na področju temeljnih komunalnih dejavnosti (oskrbe z vodo, ravnanja z odplakami in odpadki ter saniranja okolja – klasifikacijska skupina E) delovalo 338 podjetij, največ na področju zbiranja in odvoza nenevarnih odpadkov.

Cerkvenik-tabela2

Tabela 2: Vrednost aktive gospodarskih družb s področja temeljnih komunalnih dejavnosti, Vir: AJPES, 2009, 2010, 2011

Dodana vrednost podjetij iz klasifikacijske skupine E je leta 2009 znašala 330,5 mio. EUR in se je glede na predhodno leto zmanjšala za 4,5 % ter predstavlja 0,9 % BDP. Medtem ko je dejavnost leta 2008 prispevala 0,1-odstotne točke k letni rasti obsega BDP, je bil leta 2009 prispevek negativen v višini 0,1-odstotne točke (SURS, 2011).
Iz pravno-organizacijskega vidika so na področju izvajanja dejavnosti iz klasifikacijske skupine E prevladovale gospodarske družbe. Po podatkih AJPES-a je na tem področju v letu 2008 delovalo 260 gospodarskih družb, leta 2010 pa 287, kar predstavlja 0,5 % vseh gospodarskih družb v Sloveniji, ki zaposlujejo 1,9 % vseh zaposlenih v gospodarskih družbah. Glede na število družb in zaposlene komunalna dejavnost torej ne predstavlja pomembnega deleža med gospodarskimi družbami v Sloveniji, podobno je tudi glede ustvarjenih prihodkov oz. odhodkov.
Prihodki komunalnih družb so leta 2009 po 11,6-odstotnemu zmanjšanju glede na leto 2008 predstavljali 1,2 % doseženih prihodkov vseh gospodarskih družb. V letu 2010 so se skupni prihodki komunalnih družb povečali za 28,7 % in predstavljali 1,4 % prihodkov vseh gospodarskih družb. Približno enaka gibanja in deleži so značilni tudi za odhodke komunalnih družb, ki predstavljajo nekaj več kot 97 % ustvarjenih prihodkov v dejavnosti.

Cerkvenik-tabela3

Tabela 3: Rezultati poslovanja gospodarskih družb s področja temeljnih komunalnih dejavnosti, Vir: AJPES, 2009, 2010, 2011

Vrednost aktive komunalnih družb iz klasifikacijske skupine E je 31. 12. 2010 znašala 1.110.177 tisoč EUR, kar je 48,3 % manj kot predhodno leto. Razlog zmanjšanja višine sredstev in s tem finančne moči ter investicijske sposobnosti družb je predvsem izločitev infrastrukturnih sredstev v upravljanju iz bilančne evidence komunalnih družb skladno z določili SRS 35.38 (2006). Sredstva komunalnih družb tako predstavljajo le še 1,1 % vrednosti aktive vseh gospodarskih družb v RS.
Struktura obveznosti do virov sredstev kaže, da komunalna dejavnost le majhen del sredstev financira z lastnimi viri. Leta 2009 je delež kapitala predstavljal le 20,1 % vseh obveznosti do virov sredstev, prevladovali so tuji viri in med njimi dolgoročne obveznosti v višini 60,8 %. Posledično je tudi koeficient dolgovno-kapitalskega razmerja (imenovan tudi finančni vzvod), ki izraža razmerje med dolgovi in kapitalom, pri komunalnih družbah leta 2009 v povprečju znašal 3,7, kar je neprimerno višje razmerje od povprečja vseh gospodarskih družb, ki je znašalo 1,8, in blizu razmerja, ki ga je tisto leto doseglo gradbeništvo (4,1). Na področju energetike pa je slika ravno obratna. Koeficient je znašal 0,3, kar pomeni, da so za razliko od komunalnih, energetske družbe večji del svojega premoženja financirale s kapitalom (Novak, 2011).
Dodano vrednost je v letu 2010 prispevalo 228 komunalnih družb, kar je številčno sicer nekoliko več kot leto prej, vendar je delež v skupni dodani vrednosti vseh družb v višini 1,8 % ostal nespremenjen.

Cerkvenik-graf2

Diagram 2: Gibanje cen osnovnih komunalnih storitev v obdobju 2005–2010, Vir: SURS, 2011

V letu 2010 je 29 % družb s področja osnovnih komunalnih dejavnosti poslovalo z izgubo, ki je predstavljala 0,3 % izgube vseh slovenskih gospodarskih družb. Število komunalnih družb z negativnim rezultatom se je nekoliko zmanjšalo, zato pa se je povečalo število družb s pozitivnim poslovnim rezultatom in s tem delež v ustvarjenem čistem dobičku gospodarskih družb v Sloveniji.
Iz analize poslovanja statistično reprezentativnega vzorca komunalnih podjetij izhaja, da načelo polnega pokritja stroškov izvajanja pri večini izvajalcev gospodarskih javnih služb ni doseženo. V letu 2009 so tako na primer na področju oskrbe s pitno vodo dosežene prodajne cene pri anketiranih izvajalcih v povprečju le 83-odstotno pokrile lastno ceno. Na področju odvajanja odpadne vode je znašala povprečna stopnja pokritja le 65 %, na področju čiščenja odpadne vode pa 95 % (IREET, d. o. o., 2010–2011).
Pri tem ne gre prezreti dejstva, da so izvajalci zaradi prenizkih prodajnih cen in nepokrivanja stroškov izvajanja javnih služb povsem omejili vzdrževanje javne infrastrukture, občine pa so rešitev iskale v odpisovanju izgub v breme sredstev v upravljanju oz. le delnem obračunavanju stroškov amortizacije. Kratkoročne rešitve, ki bodo imele dolgoročne posledice na zagotavljanje vse strožjih okoljskih zahtev.

Cene komunalnih storitev zaostajajo

Cene komunalnih storitev so domnevno vedno znova krivec za rast inflacije, predstavniki Vlade opozarjajo na nevarnost nekontrolirane rasti cen komunalnih storitev, če bi se odločanje o cenah prepustilo občinam.
Na rast cen komunalnih storitev so preteklem obdobju vplivali predvsem nov sistem obračunavanja cen, nove okoljske dajatve ter v zadnjem obdobju zapiranje deponij in s tem povezani večji stroški odvoza smeti ter nove zahteve glede ločevanja odpadkov. Posledično gibanje stopenj rasti cen komunalnih storitev v zadnjih petih letih na prvi pogled kaže na visoko rast cen posameznih storitev v primerjavi z rastjo cen življenjskih potrebščin.
Nekoliko drugačno sliko kaže primerjava rasti cen komunalnih storitev (skupina 044) in cen življenjskih potrebščin glede na leto 2004, pri čemer so za posamezno leto upoštevane stopnje rasti december glede na december predhodnega leta, za leto 2011 pa rast cen v juliju glede na december predhodnega leta.
Primerjava kaže, da so v navedenem obdobju cene komunalnih storitev v povprečju zaostajale za rastjo cen življenjskih potrebščin, še posebno v letih 2006–2008, ko je bil razkorak zaostajanja največji in so se že nakopičena cenovna neskladja še poglobila.

Zaključek

Čeprav poslujejo izvajalci komunalnih storitev po tržnih zakonitostih, je njihova tržna samostojnost omejena, saj država z zakonodajo nadzira oblikovanje cen in kakovost storitev. Zagotavljanje posameznih gospodarskih javnih služb ureja okoljska zakonodaja, ki jo v zadnjem obdobju zaznamujejo številni novi programsko-zakonodajni projekti ter usklajevanje obstoječih predpisov z zahtevami evropskih okoljskih direktiv. Izvrševanje okoljske zakonodaje je tesno povezano z višjimi stroški poslovanja, ki zahtevajo ustrezne cene. Naivno je pričakovati, da se lahko višji oskrbovalni standardi dosežejo ob nespremenjenih cenah, ki so trenutno krepko pod ravnjo cen številnih evropskih držav, ki cen komunalnih storitev ne subvencionirajo. Cene komunalnih storitev se morajo povečati, da se izravnajo dolgoletno nakopičena cenovna nesorazmerja in zagotovijo potrebna razvojna sredstva. Za ustrezno cenovno politiko na komunalnem področju je zato ključno, da se vzpostaviti model uravnavanja cen, ki bo zagotovil preglednost izvajanja javnih storitev, uvedel tekmovalnost izvajalcev in zagotovil modernizacijo dejavnosti.
Glede na dosedanjo neustrezno in neučinkovito državno uravnavanje ter glede na organiziranost pristojnih ministrstev in njihovo kadrovsko ter proračunsko omejenost ni pričakovati, da se bo v tem okviru lahko vzpostavilo ustrezno uravnavanje cen komunalnih storitev. Zato je treba oblikovati neodvisno institucijo, ki bo zagotavljala občinam potrebne podlage za presojo učinkovitosti in stroškovne ustreznosti lastnih cen komunalnih storitev na strokovnih osnovah in ekonomskih argumentih.
S tem bo zagotovljena izvajalcem strokovna podpora pri oblikovanju cen, lokalnim skupnostim pa pri določanju cen javnih storitev v regulatorno določenih okvirih. Le na ta način bo Slovenija izstopila iz začaranega kroga zakonsko spornih ukrepov kontrole cen in postopoma uveljavila stroškovno upravičene cene ter zagotovila potrebna razvojna sredstva za izvajanje investicijsko zelo zahtevnih okoljskih direktiv.

Literatura in viri
1. AJPES: Informacije o poslovanju gospodarskih družb v Republiki Sloveniji v letih 2008, 2009, 2010. Ljubljana, 2009, 2010, 2011
2. IREET, d. o. o.: Izdelava metodologije za oblikovanje in spremljanje cen komunalnih storitev. Ljubljana, 2008–2009
3. IREET, d. o. o.: Primerjalna analiza izvajanja komunalnih storitev. Ljubljana, 2010–2011
4. Novak M Judita.: Poslovanje gospodarskih družb in zadrug v letu 2009. UMAR, Delovni zvezek št. 2/2011, let. XX
5. Ministrstvo za gospodarstvo RS: Načrt uravnavanja reguliranih cen za leti 2010 in 2011. Ljubljana, 2009
6. Vlada RS: Vlada izdala Uredbo o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev. Seja vlade 26. 08. 11. Dostopno na: http://www.vlada.si/si/medijsko_sredisce/sporocila_za_javnost/
7. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj: Poročilo o razvoju 2011. Ljubljana, 2011