XXVII. komunaliada | Jože Volfand |
 
Mariborski vodovod, visok jubilejnik s 110-obletnico življenja, je bil letošnji gostitelj XXVII. Letne komunaliade slovenskih komunalnih podjetij. Direktor podjetja Danilo Burnač, magister ekonomskih in poslovnih ved, meni, da bi se morali v Sloveniji kmalu dogovoriti, kakšen bo sistem oblikovanja cen komunalnih storitev. Komunalna zbornica je predlagala več dopolnitev. Bistveno je, da bi opredelili razmerja med občinami in komunalnimi podjetji, sicer bodo naložbe v infrastrukturo ogrožene.
 
mag. Danilo Burnač

mag. Danilo Burnač

Katera so bistvena sporočila komunalnih podjetij s strokovnega posveta na XXVII. komunaliadi? Je posebej aktualno vprašanje glede oblikovanja cen storitev GJS in izvajanja vodne direktive? Kaj predlagate komunalci?
Izvajanje vodne direktive je vezano na povezovanje vseh uporabnikov prostora in zagotavljanje finančnih sredstev, kar pa je seveda odvisno od uveljavitve ekonomske cene pitne vode in zagotavljanja sredstev za celovito obvladovanje okolja. To je povezano predvsem s socialno ekonomskim položajem uporabnikov – plačnikov, od česar je v končni fazi posledično odvisno tudi dobro stanje voda oziroma kvaliteta pitne vode.

Ve se pa, da je ekonomski položaj komunalnih podjetij zaradi zamrznjenih cen različen. Katere spremembe v oblikovanju cen predlaga komunalno gospodarstvo in kaj se bo zgodilo, če avgusta ne bo odpravljanja zamrznitev cen?
Sam predlog oblikovanja cen ni toliko sporen. Na delovne verzije predlogov Uredbe o oblikovanju cen, ki jih posreduje Ministrstvo za okolje in prostor, redno dajemo pripombe. V kolikor bodo te upoštevane, v oblikovanju predlogov cen ne vidimo težav. Največje probleme vidimo v pripravljenosti občin in države na sprejetje nujno potrebnih dvigov cen, v namenskosti sredstev in administrativno predolgih postopkih, da pride do izvedbe investicije. V preteklosti pri namenskosti sredstev in izvedbi investicij ni bilo težav. Sredstva, ki so se nabrala iz cen storitev, so bila zbrana pri komunalnih podjetjih, ki so tudi izvajala investicije. Pobrana sredstva so bila namenjena izključno za izgradnjo in obnovo infrastrukture, iz katere so izhajala. S spremembo Slovenskih računovodskih standardov in prenosom infrastrukture na občine je pri utečenem sistemu prišlo do večjih sprememb. Denar se v obliki najemnine za infrastrukturo nateka v občine. Izvajanje investicij, obnova infrastrukture, je tako v izključni pristojnosti občin, ki pri izvajanju le-teh pogosto sledijo kratkoročnim interesom in sredstva namenjajo za druge namene. Postopki od načrta do izvedbe so se podaljšali.
Denarja za zadosten obseg investicij zaradi prenizkih cen že v preteklosti ni bilo dovolj. Po zakonodaji bi naj višina najemnine, ki jo občine zaračunavajo javnim podjetjem, dosegala vsaj strošek obračunane amortizacije. Zamrznitev tudi pri občinah, ki so pripravljene dvigniti cene, to onemogoča. Medsebojna razmerja med občinami in izvajalci se tako gibljejo v nekem zakonsko nedefiniranem območju. V končni fazi je najbolj pomembno kakovostno izvajanje javnih služb, ki pa je dolgoročno zaradi nezadostnih investicij v infrastrukturo ogroženo.

Za kakšno vlogo se zavzemajo javna podjetja, ko gre za investiranje v javno infrastrukturo?
Iz izkušenj lahko trdimo, da je bil utečen sistem izgradnje infrastrukture, ki smo ga že omenili, učinkovit. Javna podjetja smo večinoma v dogovoru z občinami sama izvajala investicije, vgrajevali so se kvalitetni materiali in imeli smo popoln nadzor nad kakovostjo gradnje in prenosom investicij v komunalni kataster. Sedaj pogosto izvajamo samo nadzor nad investicijami. Vgrajujejo se slabši materiali, izvedba ni vedno na zadovoljivem nivoju, izgubljajo se podatki o zgrajeni infrastrukturi, pojavljajo se težave pri reklamacijah ipd.
Slovenija pozna zelo veliko načinov zaračunavanja storitev GJS. Pri oskrbi s pitno vodo so vodarine, vzdrževalnine, števnine, priključnine in druge, tako da občani pogosto ne znajo razbrati, za kakšne stroške gre. Ali ne bi mogli tega poenostaviti?
Vsekakor potrebujemo enoten sistem, da bi lahko izvajalce med sabo primerjali. Do razlik v cenah lahko prihaja zaradi različnih pogojev obratovanja (črpanje iz globin, dodatni postopki priprave vode …). V EU so razvili sistem benchmarkinga, s pomočjo katerega se izvajalci javnih služb primerjajo med sabo. Gre za sistem, ki upošteva tehnične in ekonomske kazalnike. Te primerjave so lahko tudi mednarodne. Vključevanje v ta sistem je prostovoljno in daje izvajalcem na eni strani informacije o tem, na katerih področjih so možne izboljšave, na drugi strani pa jim omogoča, da rezultate uporabijo pri upravičevanju stroškov, ki so nujno potrebni za izvajanje javne službe. Raziskavo v podobni obliki med slovenskimi podjetji zadnji dve leti izvaja tudi komunalna zbornica.

Katere tržne dejavnosti bi lahko izvajala javna podjetja?
Menimo, da je smiselno izvajati dejavnosti v obsegu, kot smo jih izvajali doslej. Javna podjetja potrebujemo določene kapacitete za samo izvajanje javne službe. To je najbolj očitno pri nujnih intervencijah, ko je na terenu istočasno več ekip. V primeru, da so te kapacitete občasno nezasedene, je smiselno in stroškovno tudi najbolj učinkovito, da se zapolnijo z dejavnostmi, ki so povezane z izvajanjem javne službe, kot je npr. izgradnja infrastrukture.