Sonaravno kmetovanje | Dr. Darja Majkovič |
Oskrba z električno energijo, plinom in vodo, prevozne storitve in kmetijstvo so definirani kot tisti gospodarski sektorji, ki poleg sektorja gospodinjstev povzročajo velike pritiske na okolje. Ti sektorji povzročajo približno 50 odstotkov emisij toplogrednih plinov. V poročilu EEA (2007) je poleg tega moč zaslediti lestvico skupin izdelkov z največjimi vplivi na okolje, kjer proizvodi živalskega proizvoda ter poljščine zavzemajo nezavidljivo prvo in drugo mesto.

sonaravno-kmetovanje640x425Kmetijstvo skupaj z lovstvom, gozdarstvom in ribištvom v zadnjih letih k skupni ustvarjeni dodani vrednosti prispeva okoli 2,5 odstotka, k skupni zaposlenosti pa nekaj manj kot 9 odstotkov. Oba deleža se zmanjšujeta, velik razkorak med njima pa kaže na še vedno prisoten problem nizke produktivnosti dela v kmetijstvu.

Proizvodi živalskega porekla – veliko breme za okolje

Podatek, da imamo v Sloveniji na prebivalca 880 m2 obdelovalnih površin (kar nas uvršča na rep evropske lestvice), za preživetje pa naj bi po grobih ocenah potrebovali vsaj 2000 m2, kliče po racionalnem in trajnostno usmerjenem kmetijstvu in njegovem razvoju v prostoru. Dodajmo še podatek, da gozdovi pokrivajo okrog 60 odstotkov površine naše države (z evidentiranim trendom nadaljnjega zaraščanja), kar nas uvršča na drugo mesto v Evropi, kmetijske površine pa pokrivajo približno četrtino celotne površine Slovenije s trendom nadaljnjega zmanjševanja.
V letu 2009 smo tako po podatkih SURS (2011) razpolagali s 468.496 ha kmetijskih zemljišč v uporabi, od katerih se jih več kot 75 odstotkov nahaja v območjih s težjimi pridelovalnimi razmerami. V teh območjih se srečujemo z izrazito reliefno razgibanostjo, neugodnimi klimatskimi in pedološkimi razmerami, značilna je neugodna (razpršena) posestna struktura ter pogosta oddaljenost oziroma težja dostopnost. Zaradi prevladujočega travinja so kmetije v teh območjih večinoma usmerjene v živinorejo, iz tega pa izhaja tudi trenutna slika strukture slovenskih kmetijskih zemljišč glede na uporabo (57 odstotkov trajnih travnikov in pašnikov, 37 odstotkov njiv in vrtov, dobrih 5 odstotkov trajnih nasadov v letu 2009) ter samooskrbe v Sloveniji. Slednja je pri rastlinskih proizvodih še posebej kritična (sadje, žita in zelenjava – okrog 40 odstotkov), medtem ko pri mesnih proizvodih ta stopnja dosega znatno višje vrednosti, ponekod tudi presežke, npr. perutninarstvo, govedoreja, prireja mleka v letu 2008 (Kovač in Majkovič, 2009). Ravno proizvodi živalskega porekla pa so tisti, ki pomenijo veliko obremenitev okolja.
V ravninskih predelih Slovenije, ki so gosto naseljena in prostorsko omejena, hkrati pa se tam nahajajo praviloma najboljša kmetijska zemljišča, smo priča naraščajočemu pritisku urbanizacije in nekmetijskih gospodarskih dejavnosti na kmetijska zemljišča. Tako smo po obsegu njiv in vrtov na repu evropskih držav (Slovenija ima namreč samo še 8,8 odstotkov njiv in 25,9 odstotkov kmetijskih zemljišč v uporabi glede na vse ozemlje; v EU je teh površin 25,9 oziroma 43,7 odstotkov). Tudi podatki o predlogih občin za spremembo namenske rabe najboljših kmetijskih zemljišč nedvomno kažejo na odnos do varstva kmetijskih zemljišč v občinah (v letu 1995 zajeta površina 140,9 ha, v letu 2009 3777,1 ha). Večina posegov ni namenjena dejavnostim, ki bi prispevale h gospodarskemu razvoju občin, ampak gre pretežno za individualno, v prostoru razpršeno stanovanjsko gradnjo (KIS, 2009).

Rast sonaravnega kmetovanja upočasnjena

UMAR (2010) v Poročilu o razvoju vrednoti stopnjo obremenjevanja okolja s kmetovanjem s porabo gnojil in pesticidov, povprečnimi pridelki poljščin, intenzivnostjo živinoreje in deležem sonaravne pridelave. Zanimiva je ugotovitev, da je bilo v letu 2008 sicer zaznati izboljšanje pri rabi mineralnih gnojil, na področju sonaravnega kmetovanja pa ni bilo bistvenega napredka. Rast sonaravnega kmetovanja (ekološka in integrirana pridelava) se je namreč močno upočasnila, zato postaja doseganje strateških ciljev na tem področju zelo vprašljivo. Izboljševanje pa je predvsem posledica vključevanja politike varstva okolja v kmetijsko politiko, saj morajo pridelovalci za svojo upravičenost do finančnih podpor upoštevati široko paleto predpisanih standardov. Pogoj za uveljavljanje vseh pravic do neposrednih plačil namreč ostaja spoštovanje pravil in zahtev navzkrižne skladnosti, ki se nanašajo na področje zdravja živali in rastlin, ohranjanja virov pitne vode ter ohranjanje rastlinskih in živalskih habitatov. V tem okviru je z letom 2010 začela veljati nova uredba o dobrih kmetijskih in okoljskih pogojih pri kmetovanju, ki med drugim zaostruje zahteve pri varstvu voda pred onesnaženjem z nitrati, prenovljen pa je tudi sistem sankcioniranja (KIS, 2009). Obremenjenost okolja z živinorejo se ocenjuje kot relativno veliko, saj ima ta dejavnost v strukturi kmetijstva razmeroma velik delež, vendar se dolgoročno znižuje (UMAR, 2010).
Med kazalci okolja v Sloveniji MOP s področja kmetijstva spremlja sledeče (MOP, 2010): bilanco dušika, biotsko raznovrstnost – domače živali ter kmetijske rastline, intenzivnost kmetijstva, izobrazbeno raven na kmetijskih gospodarstvih, izpuste amoniaka v kmetijstvu, izpuste metana in didušikovega oksida, kakovost tal, kmetijska območja visoke naravne vrednosti, namakanje kmetijskih zemljišč, načine gospodarjenja na kmetijah, nitrate v podzemni vodi in kmetijstvu, porabo energije, mineralnih gnojil in sredstev za varstvo rastlin, površine zemljišč s kmetijsko-okoljskimi ukrepi, površine zemljišč z ekološkim kmetovanjem, specializacijo in diverzifikacijo kmetijstva, spremembe rabe zemljišč, sredstva za varstvo rastlin in njihove razgradne produkte v podzemni vodi ter varovana območja narave. Evropska komisija je oblikovala nabor osemindvajsetih agro-okoljskih indikatorjev za spremljanje vplivov kmetijstva na okolje. Velik del teh indikatorjev izraža svoj relativni pomen s kombinacijo različnih podatkovnih baz KZU (kmetijska zemljišča v uporabi).

Zakonov za okoljski nadzor podeželja ni malo

Kako pa je z nadzorom? V letu 2009 je delo na terenu opravljalo 34 kmetijskih inšpektorjev. Njihovo delovanje določa naslednja zakonodaja s spremljajočimi podzakonskimi predpisi: Zakon o kmetijstvu, Zakon o kmetijskih zemljiščih, Zakon o živinoreji, Zakon o semenskem materialu kmetijskih rastlin, Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih, Zakon o mineralnih gnojilih, Zakon o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi, Zakon o varstvu novih sort rastlin, Zakon o varstvu okolja ter Zakon o vodah. Po podatkih KIS (2009) je bil dan poudarek tudi spremljanju, ugotavljanju in preprečevanju negativnih vplivov kmetijske proizvodnje na okolje. V ta sklop spada nadzor nad kmetijskimi zemljišči v smislu preprečevanja zaraščanja, onesnaževanja in nelegalnega odlaganja ter zagotavljanja trajne rodovitnosti kmetijskega zemljišča ter nadzora nad uporabo fitofarmacevtskih sredstev, ki je povezan z ostanki embalaže, vplivom na okolje, varovanjem podtalnice in tal, negativnimi vplivi prekomernega gnojenja in omejitvami na vodovarstvenih območjih.
Cene hrane rastejo v nebo. Po rekordnem porastu cen v letu 2008 je bil ta prag nedavno ponovno presežen (npr. porast cen pri ječmenu, koruzi, pšenici tudi 100 odstotkov in več), kar se pripisuje predvsem tržnim nihanjem, recesiji in naravnim katastrofam. Slednje denimo, v obliki nedavnih poplav v Avstraliji, suše v Aziji, požarov v Rusiji, pa so verjetno tudi posledica globalnega segrevanja oziroma podnebnih sprememb. Tudi odločitve o gojenju žit za (ekološko sprejemljivejša) goriva pomembno doprinesejo k nezaželenemu trendu rasti cen hrane in surovin. Okolje torej v veliki meri kroji usodo tudi in predvsem primarni pridelavi kmetijskih surovin in posledično tudi predelovalni industriji, seveda pa velja tudi proces v obratni smeri. Kmetijstvo kot sicer ena izmed strateško izjemno pomembnih panog deluje obremenjujoče na okolje, globalno tako zaradi energijske intenzivnosti kakor tudi prostorske razširjenosti.
V spremenjeni evropski uredbi za razvoj podeželja (Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005) je opredeljenih pet novih izzivov za evropsko kmetijstvo, in sicer podnebne spremembe, proizvodnja energije iz obnovljivih virov, gospodarjenje z vodami, prestrukturiranje sektorja mleka in inovacije. Tudi snovalci kmetijske politike in njenih ukrepov se očitno zavedajo nujnosti uravnoteženega in trajnostno naravnanega nadaljnjega razvoja te pomembne panoge.

Viri in literatura:

EEA, 2007. State of the environment. Europe’s environment. The fourth assesment. Report 01/2007.
KIS, 2009. Poročilo o stanju kmetijstva, živilstva in gozdarstva v letu 2009. Dostopno na
http://www.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/Aktualno/Porocilo_o_stanju_kmetijstva_2009/POROCILO_ZP_2009_splosno_2-12-10_koncno.doc.
MOP, 2010. Kazalci okolja v Sloveniji. Dostopno na http://kazalci.arso.gov.si/?data=group&group_id=6.
Kovač, M. in D. Majkovič, 2009. Menjava kmetijskih in živilskih proizvodov Slovenije s tujino: stanje, trendi, predelanost in konkurenčnost. Delovni zvezek UMAR.
SURS, 2001. Statistični letopis 2010.
UMAR, 2010. Poročilo o razvoju 2010.http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/pr/2010/por_s2010.pdf.

 

V Sloveniji le 3 odstotki ekoloških kmetij
Ekološko kmetijstvo je v slovenskem prostoru novost, ki jo uvajamo v prakso v zadnjem desetletju. Za slovensko kmetijstvo ima številne primerjalne prednosti, ki bi lahko omogočile dvig konkurenčnosti slovenskega kmetijstva s povečanjem obsega lokalno pridelane hrane najvišje kakovosti ob hkratnem upoštevanju zahtev po trajnostnem razvoju, saj je ekološki pridelovalni sistem glede na ta vidik na prvem mestu in ima v povprečju za 40-60 odstotkov manjše izpuste toplogrednih plinov v primerjavi s konvencionalno pridelavo, ne onesnažuje tal, voda in zraka, pridelki ne vsebujejo ostankov pesticidov ipd. V Sloveniji so bili že leta 2004 postavljeni cilji za dolgoročni razvoj ekološkega kmetijstva do leta 2015.
Zaradi specifičnih ovir – predvsem nizke izobrazbene strukture kmečkega prebivalstva in počasnega prenosa novosti v prakso ter pomanjkanja za to področje usposobljenih svetovalnih služb – pa je doseganje v ANEK-u (Akcijski načrt razvoja ekološkega kmetijstva) zapisanih ciljev (15 odstotkov ekoloških kmetij v Sloveniji do 2015 – sedaj jih je le slabe 3 odstotke, 20 odstotke kmetijskih obdelovalnih površin – sedaj jih je 6 odstotkov) ogroženo. Za uspešen razvoj in dosego ciljev je tako potrebno poiskati nove poti in prijeme, ki bi v okviru vseživljenjskega izobraževanja ljudi na podeželju pripomoglo k doseganju zastavljenih ciljev. V okviru mednarodnega projekta CHANNEL (6. OP) smo namreč v Sloveniji ugotovili, da je prenos znanja ena temeljnih ovir za uspešen razvoj ekološkega kmetijstva, še zlasti v luči holističnega pristopa. Zavedanje potrošnikov o pomenu kakovosti hrane tudi s pridelovalnega vidika in nova okoljska spoznanja (poraba energije za 1 kg pridelka, emisije toplogrednih plinov …) so prav tako v prid razvoju ekološkega kmetijstva.