Zakonodajne novosti na področju komunalnih odpadkov | mag. Vanesa Čanji |
Ministrstvo za okolje je konec januarja pripravilo in javnosti predstavilo paket predpisov in strateških dokumentov za področje ravnanja z odpadki,ki bodo v javni obravnavi do 21. februarja. Gre za Uredbo o ravnanju s komunalnimi odpadki, Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih in za Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja. Ta paket občinam in komunalnemu gospodarstvu prinaša številne nemajhne novosti in jim prvič nalaga obvezujoče cilje. Barbara Avčin Tržan, generalna direktorica Direktorata za okolje, poudarja, da država pri teh ciljih ne bo popuščala in da jih bo treba jemati resno. Hkrati pa odpira vrata za dialog.

Na mizah občin oziroma komunalnih podjetij se je nakopičilo precej resnih težav. Zelo odmevne so konkretne kazni in zaprtja odlagališč. Bo ta obsežen paket predpisov pomagal reševati nakopičene težave ali jih bo še oteževal?
S tem paketom uvajamo celovit pristop na nekem ožjem segmentu odpadkov, ki mu rečemo komunalni odpadki. Do sedaj smo to področje pokrivali segmentno, nekaj z biološkimi odpadki, nekaj z ločeno zbranimi frakcijami, odlaganje je pokrivala posebna uredba. Za komunalne odpadke komunalna podjetja doslej niso imela nekakšnega priročnika, iz katerega bi bilo razvidno, kaj točno morajo delati v skladu z zakonodajo.

V tej uredbi so določeni trije temeljni koncepti: področje zbiranja, obdelave in odlaganja odpadkov.
Pri zbiranju komunalnih odpadkov uvajamo obvezno storitev zbiranja od vrat do vrat odpadne embalaže in hišnih kuhinjskih odpadkov, kar pomeni, da se bosta na ekoloških otokih zbirala samo še papir in steklo. Uvajamo minimalni standard, kako morajo biti opremljeni zbirni centri ter način odvoza in obdelave kosovnih odpadkov. V ta koncept deloma vključujemo tudi zbiranje gradbenih odpadkov, sicer ne kot obvezno javno gospodarsko službo, ampak pogojno. S tem odpravljamo določene nepravilnosti, ki se nanašajo na divja odlagališča. S področja zbiranja imamo še eno novost: javne ustanove, podjetja in storitvene dejavnosti morajo ločeno zbirati papir, kovine, plastično embalažo in kuhinjske odpadke. Čas do uveljavitve je 6 mesecev. Če boste takrat prišli na naše ministrstvo, boste videli, da tudi mi začenjamo z ločenim zbiranjem.
Naslednja pomembna novost je, da bodo morali izvajalci javnih služb obvezno ozaveščati vse končne uporabnike na pol leta in vse javne zavode, šole in podobne inštitucije vsaj enkrat letno pozvati k akciji ločenega zbiranja odpadkov. To je urejeno tudi s kazenskimi določbami. Doslej smo vsi veliko govorili o ozaveščanju, ki pa je bilo v celoti prepuščeno odločitvam izvajalcev javnih služb ali pa prostovoljnim akcijam ekošol in podobnih institucij.

Področje odlaganja se zdi v tem trenutku posebej pereče.
V uredbo o odlaganju smo morali poseči, če smo želeli povezati celoten paket zakonodaje. Istočasno dajemo v razpravo še tretjo uredbo, in sicer uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, torej komunalnih storitev. To pomeni, da so tiste storitve, ki so opredeljene v uredbi o ravnanju s komunalnimi odpadki, pokrite z uredbo o metodologiji cen in z uredbo o odlaganju odpadkov.

Kaj so bistvene novosti?
V uredbi definiramo, kaj je obdelava odpadkov pred odlaganjem. Definirajo se tudi okoljski cilji, ki jih mora posamezni izvajalec javne komunalne službe dosegati. To je popolna novost v naši zakonodaji. Doslej je imela država določene nacionalne cilje. Nacionalne cilje so imele tudi družbe za ravnanje z odpadno embalažo, nismo pa teh ciljev prenesli na izvajalce javnih služb. Vse, kar je izvajalec javne službe doslej zbral, je bilo super. To je naprej brezplačno oddal. Imel je omejitev na področju bioloških odpadkov, tu pa se je njegova obveza končala.

Kako ste določili cilje za izvajalce javne službe?
Za vsako statistično regijo smo predpisali delež ločeno zbranih frakcij. Te cilje smo izračunali glede na nastale odpadke v regiji in glede na postavljene cilje iz Direktive o ravnanju z odpadki do leta 2020. Če izvajalci tega cilja ne bodo dosegli, lahko izgubijo svojo odločbo, da so še zbiralci komunalnih odpadkov. Tu smo zelo strogi, vendar smo v fazi javne obravnave še pripravljeni na usklajevanje.

To je lahko hud udarec za lokalne skupnosti.
Seveda se bodo lahko na odvzem dovoljenja pritožili. A stanje se bo lahko hitro preverilo na podlagi evidenčnih listov. Predvideli smo obdobje 6 mesecev, v katerem mora lokalna skupnost oziroma občina izbrati drugega izvajalca, če dosedanji ni primeren za opravljanje službe. Občine bodo imele več opcij: lahko izberejo koncesionarja, lahko se pridružijo neki drugi regij ipd. Želim jasno poudariti, da ni več dovolj, da ima nek izvajalec javne službe zbiralnike, ekološke otoke ali prevozna sredstva oziroma smetarska vozila. To ni več dovolj. Vsak bo moral narediti tak načrt, ki ga bo potrdila Agencija RS za okolje, na podlagi katerega bo moral dosegati cilje, ki so predpisani.

So ti cilji uresničljivi?
Ciljev posameznim regijam nismo določali pavšalno, pač pa smo pregledali količine nastalih odpadkov in izračunali, koliko lahko posamezna regija maksimalno odloži bioloških odpadkov, to je bil en robni pogoj. Drug pogoj pa je cilj do leta 2020, ko je potrebno preusmeriti 50 % odpadkov v reciklažo.

Kako je z obdelavo odpadkov?
Tu imamo težave, saj še nimamo zgrajenih naprav za mehansko-biološko obdelavo odpadkov, vemo pa, da obstoječa zakonodaja zavezuje izvajalce komunalnih služb, da odložijo samo obdelane odpadke. Paradoks je očiten. Objektov, sofinanciranih s kohezijskimi sredstvi, ne bo še do leta 2015, objektov za MBO, kot rečeno, pa nimamo. Zato smo na ministrstvu zadnjih nekaj mesecev preučevali, kako so se druge države lotile tega problema v obdobju, ko še niso imele potrebnih objektov za obdelavo odpadkov. V skladu s dobrimi vzori iz tujine bomo uvedli vmesno, t.i. prehodno obdobje do leta 2015, v katerem se komunalnemu podjetju šteje, da izpolnjuje vse pogoje, če dosega postavljene okoljske cilje. Naj povem primer. Če imaš 100 enot odpadkov, od tega daš 50 % v reciklažo in hkrati še izločiš 30 % bioloških odpadkov, pomeni, da je ta ostanek že tako inerten, da ga lahko obravnavamo kot obdelan odpadek in ga kot takega odlagamo. Dali smo še dodatne pogoje, da se pred odlaganjem odpadki anaerobno stabilizirajo.
S tem smo omogočili vsem, da z minimalnimi stroški in ne glede na izvedbo projektov, sofinanciranih s kohezijskimi sredstvi, dosegajo postavljene cilje. To pomeni, da če se bo komunalno podjetje zelo dobro organiziralo za ločeno zbiranje odpadkov, bo z minimalno predobdelavo – to je anaerobno stabilizacijo – lahko odlagalo na odlagališču.

Kako je z odlagališči, ki nimajo IPPC dovoljenja?
Z IPPC dovoljenji je situacija naslednja. Tisti, ki so IPPC zavezanci, so vezani na velike objekte za obdelavo. Določili smo osem regijskih odlagališč, ki bodo obratovala od leta 2015 dalje, to so torej projekti, ki so sofinancirani iz kohezijskega sklada. Vsa ostala odlagališča, ki so tehnično primerna, odprta in imajo zadostno kapaciteto, pa bomo, če bodo izpolnjevala vse tehnične pogoje in bodo poskrbela za obdelavo odpadkov, zapolnili do leta 2015. Škoda je namreč na tri četrt polna odlagališča na silo zapreti. To pomeni, da se ta odlagališča do leta 2015 polnijo, ob pogoju, da sta zagotovljena obdelava in finančno jamstvo. Osem regijskih odlagališč, ki pa so IPPC zavezanci, bo delovalo od leta 2015 naprej, seveda z obvezno predhodno obdelavo odpadkov.

Kako je sedaj z inšpekcijskimi pregledi, zaprtji, ki razburjajo javnost?
Zakonodaja, ki bo stopila v veljavo maja, bo omogočala komunalam, da bodo večino tistih zadržkov, na katere se sklicujejo zaradi zamud pri črpanju kohezijskih sredstev, odpravili. Potem je na izvajalcih javnih služb, kako se bodo zorganizirali. Vsi, ki zagotavljajo ustrezne tehnične pogoje, bodo okoljevarstveno dovoljenje dobili strogo samo za odlagališče. Če gledamo samo upravljavce odlagališč, na primer Špajo dolino, lahko rečem tole: ko bodo res izkazali tehnično ustreznost odlagališča, bodo lahko okoljevarstveno dovoljenje dobili takoj.
A tu ne gre samo za to, ali so bili odpadki obdelani ali ne. Ko se prouči vsak primer posebej, in mi smo to storili, smo ugotovili tehnične pomanjkljivosti, na katere inšpektorji opozarjajo že dve ali tri leta, ponekod celo več. Sedaj se je vrsta segmentov, kot so tehnične pomanjkljivosti, obdelava idr., zgolj časovno pokrila.

Boste še kaj zaprli?
Lahko se zgodi, da bo še kakšno odlagališče tehnično neprimerno. Večja verjetnost pa je, da se bodo odlagališča sama odločila, da ne bodo več obratovala zaradi finančnega jamstva. Tu moramo spoštovati evropsko direktivo, ki smo jo prenesli v naš pravni red, ki določa, da je za obdobje treh let zapiranja in še nadaljnjih 30 let po zaprtju potrebno imeti finančno jamstvo. Če si bodo komunalna podjetja izračunala, da v letih od 2010 do 2015 ne morejo dobiti dovolj prilivov, da bodo odlagališča ustrezno zaprla in jih potem še 30 let nadzorovala, je to pomemben faktor pri njihovi odločitvi, kaj storiti.

Kakšno je sodelovanje s komunalami, občinami? Zdi se, da ste trdno vsak na svojem bregu.
Povod, da so občine oziroma komunalna podjetja začela resno jemati predpise ministrstva, je akcija našega inšpektorata. Včasih so bile občine oziroma župani ali komunalna podjetja prepričani, da je pri njih vse v redu, da imajo vse v skladu z okoljevarstvenimi dovoljenji. Ko pa pride inšpektor in pregleda, kaj je dejansko na terenu, ko se izkažejo diskrepance med stanjem na papirju in v realnosti, se slika razbistri. Mislim, da so s temi pregledi inšpektorjev občine dobile čisto sliko, prav tako upravljavci odlagališč. Na koncu vedno pridemo do zakonodajalca, ki mora upoštevati celotno okoljsko zakonodajo. V tem trenutku se časovno prekriva, kot sem že omenila, več dejavnikov. Po eni strani stiska, ker še ni sredstev iz kohezijskega sklada za MBO, po drugi strani zahteve iz uredbe o obdelanih odpadnikih, ki je v veljavi že od leta 2006, prenesena v leto 2009, vendar je nihče ni jemal resno. Šele sedaj se je izkazalo, kakšno je stanje. Pri tem je treba jasno povedati, da je to pristojnost in obveza občin. Upam, da se bomo začeli o tej temi pogovarjati, da jim bomo razložili, da smo vso zakonodajo prilagodili tudi finančnemu stanju občinam oziroma njihovim zmožnostim. A najprej smo morali natančno preveriti, ali je to skladno z direktivo o embalaži, o odlaganju in z novo direktivo o ravnanju z odpadki. To direktivo sedaj prenašamo v naš pravni red. Najprej v uredbe, na kar sledi še krovni del. Nismo želeli, da bi, medtem ko rešujemo komunalni del odpadkov v Sloveniji, dobili kakšne ugovore ali tožbe iz EU z vidika nove direktive. Ti postopki trajajo nekoliko dlje, kot si predstavljajo komunalna podjetja. Verjamem pa, da v določenih primerih, najbrž tudi z naše strani, ni bila prava komunikacija. Lani jeseni je MOP organiziral delavnico s komunalnimi podjetji, ki se je izkazala za koristno. Upam, da bo obdobje javne obravnave uredb kar se da plodno z vidika tvornega komuniciranja. Pri tem pa moram poudariti, da komunale ne morejo pričakovati, da bomo stanje vrnili na prejšnjo raven, ko niso imele nobenih obveznosti. Prehodno obdobje je do leta 2015.

In cene komunalnih storitev?
To področje je doslej urejal pravilnik. Po novem ima status uredbe, ki vključuje kazenske določbe. Novost je povečanje cene za t.i. »črno kanto«, torej za preostanek odpadkov, ki je lahko za 50 % višja kot za biološke odpadke in ločeno zbrane odpadke. S tem omogočimo izvajalcu komunalne službe, da preko cene stimulira, pritiska in ozavešča svoje občane za ločevanje odpadkov.


Tabela: Doseganje okoljskega cilja ločenega zbiranja


leto POMURSKA KOROŠKA SAVINJSKA ZASAVSKA
A B C A B C A B C A B C
(%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%)
2010 25,6 4,6 70,1 9,5 0,3 90,2 14,7 3,3 82,0 12,0 3,1 84,9
2011 27,1 5,0 67,8 10,6 0,4 89,0 15,8 3,8 80,4 13,2 3,6 83,2
2012 29,2 5,5 65,3 11,9 0,6 87,5 17,2 4,3 78,4 14,6 4,1 81,3
2013 31,5 6,0 62,5 13,5 0,8 85,7 18,8 5,0 76,2 16,1 4,7 79,2
2014 33,9 6,6 59,5 15,4 1,1 83,5 20,7 5,7 73,6 17,9 5,4 76,7
2015 36,4 7,3 56,4 17,6 1,5 80,9 22,9 6,5 70,6 19,9 6,2 74,0
2016 38,5 8,0 53,5 20,2 2,2 77,6 25,5 7,5 67,0 22,1 7,1 70,8
2017 39,5 8,8 51,8 23,4 3,0 73,6 28,6 8,6 62,8 24,7 8,1 67,2
2018 39,8 9,4 50,8 27,0 4,2 68,8 31,5 8,9 59,5 26,7 9,1 64,1
2019 39,9 9,4 50,8 29,2 5,9 64,9 33,4 9,0 57,6 28,8 9,2 62,0
2020 39,9 9,4 50,7 30,6 8,2 61,2 33,9 9,0 57,1 31,2 9,2 59,6

 


leto JV SLOVENIJA GORENJSKA POSAVSKA PODRAVSKA
A B C A B C A B C A B C
(%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%)
2010 15,8 0,8 83,4 22,8 2,3 74,9 17,5 8,6 73,9 24,3 10,9 64,8
2011 17,3 1,0 81,7 23,1 2,6 74,3 18,9 9,0 72,1 25,4 10,2 64,4
2012 19,1 1,3 79,6 25,0 3,0 72,0 20,4 9,4 70,2 27,1 10,2 62,7
2013 21,2 1,6 77,2 27,1 3,5 69,4 22,1 9,9 68,0 28,8 10,2 60,9
2014 23,5 2,1 74,4 29,5 4,0 66,5 24,0 10,2 65,8 30,9 10,3 58,9
2015 26,2 2,7 71,0 31,9 4,6 63,6 26,0 10,2 63,8 32,7 10,3 57,0
2016 29,3 3,6 67,1 34,2 5,2 60,6 28,2 10,3 61,5 34,5 10,4 55,1
2017 32,9 4,6 62,4 36,8 6,0 57,2 30,9 10,3 58,8 36,4 10,4 53,2
2018 35,3 6,0 58,7 39,0 6,9 54,1 33,8 10,4 55,8 37,7 10,5 51,8
2019 36,3 7,7 55,9 39,1 7,9 53,1 35,6 10,4 54,0 38,5 10,5 51,0
2020 37,0 8,1 55,0 39,1 7,9 53,0 36,4 10,5 53,1 38,5 10,6 50,9

 


leto NOTRANJSKO-KRAŠKA OSREDNJE-SLOVENSKA OBALNOKRAŠKA GORIŠKA
A B C A B C A B C A B C
(%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%) (%)
2010 22,3 0,9 76,8 20,5 10,2 69,3 17,7 3,1 79,2 26,7 3,0 70,3
2011 21,4 1,2 77,4 21,7 10,3 68,0 19,3 3,6 77,2 27,8 3,3 69,0
2012 22,8 1,5 75,7 23,2 10,3 66,5 20,9 4,1 75,0 29,2 3,6 67,3
2013 24,4 1,8 73,7 24,7 10,4 64,9 22,8 4,7 72,6 30,7 3,9 65,4
2014 26,3 2,3 71,5 26,5 10,4 63,1 24,8 5,3 69,8 32,3 4,3 63,4
2015 28,3 2,8 68,8 28,4 10,5 61,2 27,2 6,1 66,7 34,2 4,7 61,1
2016 30,7 3,5 65,8 30,0 10,5 59,5 29,8 7,0 63,2 36,4 5,2 58,5
2017 33,4 4,4 62,2 31,7 10,6 57,7 32,0 8,1 59,9 38,6 5,7 55,7
2018 36,0 5,5 58,5 33,5 10,6 55,8 34,5 8,6 56,9 40,5 6,2 53,3
2019 37,1 6,8 56,1 35,4 10,7 53,9 35,8 8,6 55,6 41,9 6,8 51,3
2020 37,8 7,5 54,7 36,9 10,7 52,4 36,4 8,7 55,0 42,2 7,4 50,4

 


A…  delež ločeno zbranih nenevarnih in nevarnih frakcij, brez odpadkov s klasifikacijskima številkama 20 01 08 in 20 02 01, glede na celotno zbrano količino komunalnih odpadkov, oddanih v pripravo za ponovno uporabo ali recikliranje

B…  delež ločeno zbranih kuhinjskih odpadkov, glede na celotno zbrano količino komunalnih odpadkov, oddanih v pripravo za ponovno uporabo ali recikliranje

C…  delež prevzetih mešanih komunalnih odpadkov glede na celotno zbrano količino komunalnih odpadkov

V skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo teritorialnih enot, je uvrstitev občine v statistično regijo dostopna na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije: http://www.stat.si/tema_splosno_upravno_karte.asp