Poročilo o okolju 2009 | Jože Volfand |
Kaj se dogaja z okoljem v Sloveniji? Na ta vprašanja poizkuša odgovoriti obsežno Poročilo o okolju v Republiki Sloveniji 2009. Poročilo, ki ima 363 strani, je že v javni razpravi. Državni zbor naj bi ga obravnaval konec novembra. V delovni skupini, ki je pripravljala poročilo, je sodelovalo več deset avtorjev in sodelavcev, strokovnjakov, največ z Ministrstva za okolje in prostor ter Agencije RS za okolje. Vodja projektne skupine je bil dr. Jelko Urbančič. Poročilo nedvomno prinaša nekatere novosti, še posebej glede trajnostne proizvodnje in potrošnje. Zagotovo pa mu manjka določnejša opredelitev vzrokov, zakaj je nekaj ključnih okoljskih ciljev zelo oddaljenih od tistega, kar je Slovenija želela. Na kaj poročilo opozarja, kje mora Slovenija ukrepati? Odgovarja dr. Jelko Urbančič.

Kaj je sploh poročilo o okolju in kakšen je njegov namen?

Poročilo o okolju je obsežen dokument. Njegov cilj je, da poda objektivno oceno stanja okolja, ki temelji na spremljanju uresničevanja zastavljenih ciljev in s tem uspešnosti vodenja okoljske politike.  . Nedoseganju ciljev mora nujno slediti korektivno ukrepanje, doseganju ciljev pa nadaljevanje zastavljene politike.
Poročilo o okolju, ki ga je pripravilo Ministrstvo za okolje in prostor v sodelovanju z drugimi resorji na podlagi 106. in 107. člena Zakona o varstvu okolja, je tretje po vrsti. V skladu z omenjenim zakonom mora država poskrbeti, da okoljsko poročilo izide na vsake štiri leta. Zadnje poročilo, ki ga je sprejela Vlada na svoji seji 29.7.2010 in ga posredovala državnemu zboru, zajema obdobje od leta 2003 do 2009.
Od vstopa Slovenije v EU smo vzpostavili precej novih podatkovnih virov, poročevalskih tokov, kazalcev in analitskih orodij ter spletnih portalov za boljšo obveščenost strokovne in širše javnosti, tako da se spreminja tudi vloga poročila o okolju.
Vsebina poročila predstavlja tudi strokovno podlago za pripravo prihodnjih strateških dokumentov. Sestavni del poročila so publicirane analitske podlage, kot so kazalci okolja 2005 in Okolje na dlani, predvsem pa podlage, objavljene na spletnih orodjih Kazalci okolja v Sloveniji (http://kazalci.arso.gov.si/) in Atlas okolja (http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/).
V nasprotju s prvotnimi poročili, ki so se bolj ali manj osredotočila na biofizikalno stanje okolja, na primer na stanje vode, zraka, narave, sodobna poročila o okolju obravnavajo tematike integrirano. Poleg samega stanja upoštevamo tudi pritiske na okolje in odzive v okolju. Pri tem je ključnega pomena vsebinska dodana vrednost, ki omogoča povezovanje varstva okolja, delovanja človeka ter upravljanje gospodarstva.
To je drugačen pristop kot doslej. Kolikšna je uspešnost okoljskih politik države na posameznem področju? Kje se v Sloveniji okoljske razmere poslabšujejo in kje izboljšujejo?
Začnimo pri kakovosti obveščenosti javnosti in institucij o stanju okolja. Pohvalimo se lahko, da smo v zadnjih sedmih letih povečali število okoljskih kazalcev s 30 na 150. Vsi kazalci so sistematično urejeni in objavljeni na spletni strani http://kazalci.arso.gov.si/. Leta 2003 in 2005 smo pripravili tiskano verzijo kazalcev okolja. Kasneje smo to prakso opustili, ker je število kazalcev tako naraslo, da publikacija v taki obliki ni bila več smiselna. Ob predstavitvi Poročila o okolju 2009 smo bili zaradi tega deležni tudi nekaj kritik, vendar je poročilo namenjeno tudi temu, da se s potencialnimi uporabniki informacij dogovorimo za prioritete in način objavljanja informacij.
Temu dodajmo še prenovljeni Atlas okolja (http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/) s preko 200 prostorskih prikazov raznih vrst okoljskih podatkov. Lahko jih medsebojno združujemo in po njih poizvedujemo. Trenutno je to eden izmed učinkovitejših in kakovostnejših spletnih virov prostorskih podatkov v svetu.
Tudi ko gre za obveščenost javnosti o vremenu, stanju zraka in voda ter potresni aktivnosti, lahko zaključimo, da je javnost na spletnem naslovu http://www.arso.gov.si/ na enem mestu celovito, ažurno in kakovostno seznanjena s stanjem v okolju in opozorili pred nevarnostmi.
Ko govorimo o samem stanju okolja po posameznih področjih, je Slovenija nedvomno vsaj v primerjavi z evropskimi državami bogata z biotsko raznovrstnostjo. Na tem področju vodimo ustrezno politiko. Na ostalih področjih pa so ocene različne, od slabih do dobrih.
Kaj se dogaja na primer z zrakom glede na znane ocene o globalnem segrevanju?
V Sloveniji smo uspeli v zadnjih desetletjih stanje temeljito izboljšati. Problem prekomerne onesnaženosti zraka z ogljikovim dioksidom smo uspeli rešiti. Tudi pri dušikovih oksidih se izboljšujemo. Glede kakovosti zraka smo primerljivi z ostalimi evropskimi narodi. Smo pa nekoliko počasni pri sprejemanju ukrepov na področju varstva pred škodljivimi posledicami delcev v zraku. V poletnem času beležimo občasna preseganja vsebnosti ozona v zraku, kar pa je v največji meri posledica transporta onesnaženega zraka iz sosednjih držav.
Na področju voda se stanje izboljšuje. To velja še posebej za kemijsko stanje voda, medtem ko je izboljševanje na področju ekološkega stanja nekoliko počasnejše.
Zaznali smo že posledice podnebnih sprememb. Spremenjeni rečni režimi vplivajo na to, da nam voda po eni strani hitro odteče, po drugi strani pa se znižuje nivo podtalnice. K temu so nekaj doprinesli tudi za varovanje voda neugodni posegi človeka v naravo. Kljub neugodnemu trendu je Slovenija še vedno z vodo relativno dobro preskrbljena in imamo še čas za to, da namesto kriznega uveljavimo preudaren, načrten in celovit pristop do varstva voda.
Toda obremenitve okolja so večje.
Pritiski na okolje so bili v zadnjih letih, morda celo desetletjih, hitrejši, kot jim je okoljska politika uspela slediti. Tako smo na primer nekoliko zanemarili področje upravljanja z vodami. S stališča okolja tudi prometna politika ni bila uspešna. Na področju trajnostne proizvodnje in potrošnje so bile napravljeni premiki, vendar nam še vedno raste količina odpadkov. Prav področje ravnanja z odpadki je morda trenutno najbolj kritično, saj je na tem področju največ nerešenih problemov. Med temi problemi bi izpostavil nedopustno nizek delež predelave vseh vrst odpadkov in posledično prevelike količine odpadkov, ki jih odložimo na deponije. Nadalje še ni enotne vizije glede števila in razporeditve regijskih centrov, obstoječa odlagališča pa v večini primerov še niso uspela pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja.
V poročilu je ocena, da so ekonomske, socialne in okoljske razvojne značilnosti evropskih držav netrajnostne in se oddaljujejo od strateških ciljev. Ključni okoljski kazalci, na primer okoljski odtis, so vse bolj negativni. Ali to velja tudi za Slovenijo in kateri okoljski kazalci najbolj kažejo na degradacijo okolja?
Najprej povejmo, kaj je okoljski odtis (Ecological Footprint). Gre za kazalec trajnostnega razvoja, ki ga razvijajo v okviru omrežja Global Footprint Network. Kazalec spremlja povpraševanje človeka po naravi ter odraža sposobnost obnavljanja narave, s katero lahko zadovoljimo povpraševanje po sredstvih, ki jih človek potroši. Izračun okoljskega odtisa temelji na seštevanju biološko produktivnih kopnih in morskih površin, potrebnih za proizvodnjo hrane in potrebščin, seštevanju površin, potrebnih za absorbcijo onesnaženja, ki je posledica rabe energije, ter na seštevanju pozidanih površin. Izraža se v standardni enoti biološko produktivne površine, globalnem hektarju (gha) na osebo. Podobno se kot sintetični kazalnik ocenjuje biološka kapaciteta – zmožnost okolja, da porabljene vire nadomesti.
Okoljski odtis se tako v Sloveniji kot tudi drugje po svetu povečuje predvsem na račun večje porabe energije. Slovenija ima glede na stopnjo razvitosti nizek okoljski odtis, hkrati pa ima ob relativno visoki ravni razpoložljivih bioreprodukcijskih sredstev, predvsem lesa, tudi nizek okoljski deficit. Slovenija je bila leta 2006 z okoljskim odtisom 3,9 gha/osebo pod evropskim povprečjem in med državami z najnižjim okoljskim odtisom. Od leta 1999 naprej je Slovenija v okoljskem deficitu, ki je takrat označeval primanjkljaj 0,1 gha/osebo, nato pa se je stanje precej poslabšalo. Ob sedanji rabi bi za regeneracijo tega, kar porabimo v Sloveniji, v enem letu, potrebovali kar 1,63 leta.
Že vrsto let se ugotavlja preslaba sektorska povezanost pri reševanju okoljske problematike, zlasti na državni ravni, med posameznimi ministrstvi. Poročilo izpostavlja energetiko, promet, kmetijstvo in pušča ob strani ministrstvo za gospodarstvo, čeprav v poročilu nenehno izpostavljate problem pretirane rabe naravnih virov. Zakaj v povezovanju ni sprememb in zakaj izpuščate okoljsko odgovornost ministrstva za gospodarstvo?
Poročilo o okolju predstavlja za okolje relevantna dejstva, ki so pomembna za politično oceno, ni pa namenjeno političnemu ocenjevanju. To bo opravila politika na osnovi poročila. Tudi ni točno, da je izpuščeno področje, ki sodi v prisojnost upravljanja gospodarskega ministrstva. Navsezadnje tja sodi energetika, ki je bila posebej izpostavljena, tako kot sta bila posebej izpostavljena ostala sektorja, ki imata najpomembnejši vpliv oziroma pritisk na okolje. Ostali sektorji niso bili posebej izpostavljeni, ampak so bili opisani pri poglavjih, ki opisujejo posamezne vidike okolja. Na primer zrak, vode, trajnostna proizvodnja in potrošnja ter odpadki, kjer je opisan tudi vpliv industrije. Industrijska proizvodnja pomeni pomemben delež v celotnem onesnaževanju, predvsem s toplogrednimi plini in drugimi izpusti v zrak, vodo in tla, z nevarnimi snovmi, ki povzročajo zakisovanje, z odpadnimi vodami in odpadki. Čeprav je neugoden vpliv industrije še vedno velik, se je v zadnjih letih precej zmanjšal. K temu so precej vplivali ukrepi okoljske politike, na primer celovita presoja vplivov. Poleg tega so tudi sicer sodobne tehnologije v industriji okolju bolj prijazne, prisotna je boljša ozaveščenost ljudi za okolje in podobno.
Poslovni svet ima velike možnosti za spremembe in marsikje se tega že zavedajo. Leta 2007 je bilo v Sloveniji podeljenih 218 potrdil ISO 14001. Okoljski znak pri nas tako rekoč ne pomeni nič, saj so marjetice pridobila le tri podjetja, priznanje EMAS pa dve podjetji. V program družbene odgovornosti je bilo leta 2008 vključenih le trinajst podjetij.
Dosežke pri okoljskem informacijskem sistemu naglašate. Predstavite SEIS.
Zahteve po vzpostavitvi ustrezne informacijske infrastrukture okolja so v veliki meri povezane z direktivo INSPIRE, sprejeto februarja 2007. V skladu z njo države članice Evropske unije vzpostavljajo infrastrukturo za prostorske informacije v podporo okoljskih politik EU in tudi politik ter ukrepov, ki lahko neposredno ali posredno vplivajo na okolje. Podatkovna infrastruktura bo morala vključevati tako metapodatke, nabore prostorskih podatkov in storitve prostorskih podatkov, od lokalne do globalne ravni, na način, ki omogoča večnamensko uporabo. Z zakonom o infrastrukturi za prostorske informacije (ZIPI) je Slovenija prenesla direktivo INSPIRE v svoj pravni red in tako vzpostavila tudi nacionalno zakonodajo, ki je dodatna podlaga za vzpostavitev nacionalne informacijske infrastrukture za prostorske podatke.
S tem, kako na moderen in učinkovit način zagotavljati tako zahteve INSPIRE kot tudi potrebe javnosti po drugih okoljskih informacijah, je povezana s SEIS.
Vizija novega skupnega informacijskega sistema (SEIS) je možnost uporabe posameznih informacij z različnih obstoječih informacijskih okoljskih spletišč v drugih analizah ali predstavitvah v kombinaciji z drugimi podatki na način, da bodo samodejno posodobljene vse ocene in analize, ki temeljijo na podatkih, objavljenih na izvornem spletišču, ko bomo posodobili podatke na tem spletišču.
Še več, vizija SEIS je torej, da podatkov, objavljenih na katerem koli spletišču, ne bomo ročno zbirali in analizirali, ampak jih bomo avtomatsko ažurirali s spletnih naslovov, kjer bodo relevantni podatki objavljeni prvič. Za dosego tega cilja bo potrebno izboljšati organizacijo delovanja in medsebojnega sodelovanja institucij, ki delujejo na področju okolja, in tudi institucij iz drugih resorjev, ki imajo informacije o pritiskih na okolje. Ključni dejavnik uspeha je torej v pripravljenosti vseh teh deležnikov, zlasti v javnem sektorju na uskladitev svojih poslovnih procesov in uporabo poenotenih standardov za medsebojno izmenjavo podatkov.
Je Slovenija na to pripravljena?
Na presoji pripravljenosti Slovenije na uvedbo SEIS, ki je bila opravljena s strani EEA junija 2009, je bilo v grobem povzeto ugotovljeno, da ima Slovenija zelo solidno informacijsko infrastrukturo, da pa bo morala izboljšati sodelovanje in izmenjavo informacij med institucijami, ki sodelujejo pri zagotavljanju podatkovnih tokov, potrebnih za delovanje SEIS.
Na katere prednostne naloge v okoljski politiki opozarja poročilo?
Na poročilo so se že odzvale nevladne organizacije, nekatera sredstva javnega obveščanja, obravnavano je bilo v komisiji Državnega sveta za lokalno samoupravo in na komisiji Državnega zbora za okolje in prostor. Kaj je ugotovila komisija?
Ministrstvo za okolje in prostor ni pripravilo poročila v zakonsko določenem roku najmanj vsako četrto leto. Poročilo 2009 je za nekatera področja okolja sicer zadovoljivo in enotno strukturirano, vendar pa nekaterih podatkov ne vsebuje ali pa jih vsebuje le delno. Nekateri podatki v tem poročilu se nanašajo na obdobje 2007 ali celo 2006 in 2005. Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja 2005–2012 predvideva, da minister, pristojen za okolje, ustanovi posebno skupino za spremljanje izvajanja programa, vendar ta še ni ustanovljena. Državni zbor predlaga Ministrstvu za okolje in prostor, da naslednje poročilo o okolju pripravi skladno z določbami Zakona o varstvu okolja. Poročilo naj prikaže stanje napredka pri izvajanju in doseganju zastavljenih ciljev ter dolgoročne trende, na podlagi katerih bo možno opredeliti cilje in naloge za nadaljnje ukrepanje. Poročilo bo v Državnem zboru obravnavano na eni prihodnjih sej.
Konec meseca novembra je planiran izid evropskega poročila o okolju. Časovno sovpadanje obeh poročil je priložnost za Slovenijo, da ugotovitve uporabimo za pripravo naslednjega programa varstva okolja za čas po letu 2012.
In konkretne okoljske teme?
Verjetno bodo v naslednjem programu posebej izpostavljena področja, povezana s trajnostno proizvodnjo in potrošnjo v povezavi z ravnanjem z odpadki. Cilj je zmanjšanje količine odloženih odpadkov na deponijah.
Pred zaključkom je načrt upravljanja voda, ki naj bi področje voda obravnaval sistemsko in celovito (zagotavljanje preskrbe s pitno vodo, skrb za zadostne količine voda za druge potrebe, dobro ekološko stanje voda, kakovost in ustrezni nivo podtalnice, biološko raznovrstnost, varstvo ogroženih vrst in ustrezno varstvo pred poplavami).
Z ustanovitvijo Službe vlade RS za podnebne spremembe pričakujemo boljšo koordinacijo dela resorjev glede strategije države pri prilagajanju na podnebne spremembe in pri celovitih ukrepih na področjih ukrepov za blaženje. Trenutno namreč kazalci in njihovi trendi ne zagotavljajo, da bo Slovenija dosegla zaveze iz Kjotskega sporazuma. Izpusti toplogrednih plinov se zadnje desetletje ponovno povečujejo. Pri tem ima pomemben prispevek promet, kjer je opazen tudi delež tranzitnega prometa. Le-ta se zlasti povečuje po vstopu Slovenije v EU in še dodatno po zadnji širitvi EU na vzhod. Kaže, da je to področje, na katerem ima Republika Slovenija zelo omejene možnosti ukrepanja.