Vsako leto več ekošol |
Slovenske ekošole so dobile novega koordinatorja, Branka Mahneta. Z izobraževanjem za trajnostno prihodnost, ki pomeni uresničevanje temeljnega cilja nacionalnega programa Ekošola kot način življenja, si bodo še naprej prizadevali, da okoljsko izobraževanje postane del ciljev in vsebin vsakega šolskega predmeta v osnovnih in srednjih šolah ter vzgojno-izobraževalnih aktivnostih v vrtcih. Pomembno je zlasti pospeševanje nadaljnje rasti ekošol zaradi medsebojnih izmenjav njihovih izkušenj ter večje uporabe sodobnih učnih orodij. Tako ob prevzemu nove dolžnosti razmišlja Branko Mahne, nacionalni koordinator ekošol Slovenije in predsednik Društva za okoljsko vzgojo Evrope v Sloveniji (DOVES), ki je nosilec mednarodnega programa Ekošola kot način življenja.

Branko MahneKakšno je zanimanje za ekošole v Sloveniji in kaj je osnovni namen projekta?
Ekošola kot način življenja je program sonaravnega izobraževanja in ozaveščanja o pomenu varovanja okolja in trajnostnega razvoja v slovenskih šolah, s preverjanjem, ki ga DOVES izvaja že 13 let. Na celovit način uvajamo udeležence v kombinacijo pouka in praktičnega dela pri izboljšanju okolja v šoli in lokalni skupnosti. Pri tem so poleg mladine in njihovih učiteljev vključeni tudi vodstvo šole, starši, občinske uprave, društva in drugi. Poleg osnovnih šol, skupaj s podružničnimi šolami, program poteka tudi v vrtcih in srednjih šolah. V lanskem šolskem letu 2008/09 je bilo v program vključenih 535 ustanov, po opravljenem preverjanju pa je »Ekozastavo 2009« prejelo 380 ustanov, in sicer 281 osnovnih šol, 69 vrtcev, 21 srednjih šol in 9 domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Danes sodeluje z nami 647 ustanov.

Število vključenih šol potemtakem raste, čemu pa slovenske ekošole namenjajo poseben pomen in kako poteka okoljsko izobraževanje otrok in mladostnikov? Kateri pristopi so najučinkovitejši?

Če govorimo o značilnostih slovenske ekošole, moramo poudariti, da prednjačimo po zgodnejšem vključevanju otrok (že v vrtcih), pa tudi po stopnji vključenosti osnovnih šol glede na druge države, kjer poteka program. Ravno tako nastopajo med nami razlike, ki jih pogojujejo drugi vplivi (npr. geografski, kulturni idr.), vendar je načelo sedmih korakov, ki v osnovi usmerjajo naše delo, skupno prav vsem 47 državam. Glavni cilj slovenske ekošole je vzgoja otroka in mladostnika, da bi mu skrb za okolje in naravo postala del življenja. To pomeni, da ekošole poleg številnih drugih aktivnosti namenjajo posebno pozornost vzgoji za okoljsko odgovornost in zdrav način življenja (uvajanje ekološko pridelane hrane, pitniki, gibanje), razvijanju pozitivnih medsebojnih odnosov, celostnemu prepoznavanju in reševanju okoljskih problemov s poudarkom na podnebnih spremembah, varčevanju z energijo in uvajanju obnovljivih virov energije, vodi kot življenjski vrednoti, celovitemu ravnanju z odpadki, revščini in podobno. Oktobra lani smo na konferenci koordinatorjev slovenskih ekošol na Brdu pri Kranju vse slovenske ekošole povabili k večji skrbi za varčevanje z energijo – še posebno pozorni naj bodo pri ugašanju luči in drugih električnih in elektronskih naprav, ki gorijo po nepotrebnem. Za dosego cilja, da vsaka slovenska ekošola letno prihrani od 10 do 15 odstotkov energije, v letošnjem šolskem letu izvajamo dva projekta, in sicer mednarodni projekt z naslovom Flick the Switch (Ugašajmo luči) in vodenje energetskega knjigovodstva. Šolam smo podarili tudi merilnike za merjenje osvetljenosti.

Toda katere teme in EKO projekti so vključeni v izobraževalne programe ekošol?
Izobraževalne ustanove se same odločajo za področja, ki jim ustrezajo, in pri tem le deloma vplivajo mediji in širša družbena usmeritev. Obvezne teme, ki so vključene v program, so naslednje: zgodnje naravoslovje, medsebojni odnosi, podnebne spremembe, ohranjanje biotske pestrosti, vzgoja za zdrav način življenja, voda, odpadki, učinkovita raba energije in trajnostna mobilnost. Teme se izberejo glede na to, kaj je na šoli, v kraju in okolju najbolj pomembno. Šole morajo imeti občutek, da se stvari premikajo in da k temu prispevajo tudi sami. Vsaka vključena ustanova mora sodelovati v enem celostnem projektu oziroma vodilnem tematskem sklopu, ki ga je potrebno izvajati celo leto z vsemi učenci, otroci. Poleg celoletnega tematskega sklopa je potrebno izvesti še dva navezujoča sklopa dejavnosti, ki se lahko izvajata v posameznem razredu, v več razredih ali pa se oblikujejo ciljne skupine po izbiri ustanove (šole, vrtca in domov). Po dveh letih aktivnega dela prejmejo mednarodno priznanje »Zelena zastava«, ki jo morajo z doseganjem nacionalnih in mednarodnih kriterijev v okviru zgoraj naštetih tem potrditi vsako leto posebej.


So pa znane ocene, da tudi pedagogom manjka okoljskih znanj. Kako ocenjujete okoljsko kompetentnost oziroma poznavanje posameznih okoljskih področij strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju – učiteljev, mentorjev, koordinatorjev? Se vam zdijo različne okoljske tematske konference, strokovni izobraževalni programi ter nova okoljska učna gradiva pomembne dejavnosti, ki lahko pripomorejo k učinkovitejšemu okoljskemu izobraževanju mladih?

S tem vprašanjem se najprej soočajo zlasti strokovni delavci sami in prepričan sem, da nekateri niso zadovoljni s svojim znanjem, zato je usmerjana izmenjava izkušenj nujna. Potrebno je tudi poudariti, da nobeno področje ni nikoli dovolj jasno predstavljeno, da bi to samodejno prinašalo rešitve, podlaga vsemu pa je prej praktično kot teoretično razumevanje temeljnih procesov v naravi, delovanja naravnih sil in življenja nasploh. Ker se otroci pogosto čustveno odzivajo in so bolj zavzeti varstveniki pozitivnih vrednot, kot smo mi, odrasli, je število »mladih okoljevarstvenikov« bolj kot od okoljske podkovanosti mentorja odvisno od njegovih pedagoških spretnosti. Vsekakor pa tudi slednjega ne gre podcenjevati. Rezultati, ki jih dosegajo pri preverjanju učinkov njihovega dela (tudi glede na število podeljenih »Zelenih zastav«), sicer kažejo na precejšnje zaupanje v prihodnost slovenske ekošole.