Izvajanje uredbe o ravnanju z biološkimi odpadki v praksi | Urška Košenina |
 
Spremenjena Uredba o ravnanju z biološkimi odpadki kliče po oživitvi, čeprav ima komaj dve leti, so si složni zbiralci in predelovalci bioloških odpadkov. Uredbi manjka stik z dogajanjem na terenu. Predelovalci vidijo tržno priložnost v bioloških odpadkih, vendar jih zakonodaja največkrat ne spodbuja, ko jim med drugim postavlja visoke zahteve, enakim tujim izdelkom na trgu pa skoraj nobenih. Kljub temu je zgodba slovenskih kompostarn zgodba o rasti, če že pri bioplinarnah ne moremo trditi enako. Kompost 1. razreda je postal tržni produkt, ki ga trg dobro sprejema. Visokoleteči cilj predelovalcev in stroke je revitalizacija zemlje in sprememba miselnosti tipičnega slovenskega kmeta. Brez podpore nove strategije, ki jo je obljubil MOP do konca leta, ne bo šlo. Morda je zdaj pravi čas, da MOP in izvajalci uredbe sedejo za isto mizo in se dogovorijo, kako naprej. To je bila enotna zahteva udeležencev seminarja o izvajanju uredbe o ravnanju z biološkimi odpadki. Organizirala ga je Fit media v okviru programov Zelene Slovenije.
 

Seminar biološki odpadki. Rastni test, ki je pokazatelj kvalitete komposta (vrtna kreša in kompost). Foto: Boštjan Čadej.

mag. Jana Miklavčič. Foto: Boštjan Čadej.

mag. Jana Miklavčič. Foto: Boštjan Čadej.

Uredba, ki ureja Predelavo biološko razgradljivih odpadkov, je Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata. Spremenjena je bila leta 2013, izdana pa na podlagi Zakona o varstvu okolja. Povezana je z Uredbo o odpadkih. Pri obratovanju naprav mora upravljavec bioplinarne ali kompostarne upoštevati tudi druge Uredbe. V uvodnem video nagovoru je mag. Jana Miklavčič z Ministrstva za okolje in prostor, Sektorja za odpadke, povedala, da se trenutno ukvarjajo z Uredbo o odpadkih, Uredbo o električni elektronski opremi, z odpadno embalažo, na vidiku je tudi sprememba Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov. Na Ministrstvu se soočajo s kadrovsko podhranjenostjo, vendar so pripravljeni na razpravo in odprti za predloge.

Nadzor Uredbe v praksi ob pomanjkanju inšpektorjev

Darja Pajtler. Foto: Boštjan Čadej.

Darja Pajtler. Foto: Boštjan Čadej.

Inšpekcija za okolje in naravo v okviru Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje izvaja nadzor nad številnimi dejavnostmi, v okviru katerih je tudi Ravnanje z odpadki. Regulirano je z 58. predpisi. Leta 2010 je imel Inšpektorat 50 inšpektorjev in 100 predpisov, leta 2013 se je število predpisov povišalo na 400, število inšpektorjev pa je ostalo enako. Inšpektorji sledijo Zakonu o varstvu okolja. Če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon, drug predpis ali da naprava ali obrat ne delujeta v okviru dovoljenja, izdanega na podlagi tega zakona, ima pravico in dolžnost odrediti, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi z virom onesnaževanja okolja, ali v času izvajanja posega v okolje, odpravijo v roku, ki ga določi. To je na seminarju pojasnila Darja Pajtler iz Inšpekcije za okolje in naravo RS. Inšpektor mora odrediti izvedbo ukrepov za odpravo virov čezmerne obremenitve v roku, ki ga določi, odrediti omejitev oziroma prilagoditev delovanja naprave do predpisanih mejnih vrednosti ali pravil ravnanja in odrediti izvedbo kontrolnega monitoringa. Inšpektorjeva dolžnost je tudi predlagati pristojnemu ministrstvu odvzem okoljevarstvenega dovoljenja, prepovedati obratovanje naprave ali obrata, če deluje brez okoljevarstvenega dovoljenja ali dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov, kadar je to predpisano.

Problemi bioplinarn večji od predimenzioniranosti

dr. Rok Mihelič. Foto: Boštjan Čadej.

dr. Rok Mihelič. Foto: Boštjan Čadej.

»Pri bioplinski fermentaciji gre za anaeroben proces, v katerem dela relativno malo mikrobov, v primerjavi s kompostiranjem, masno jih je samo 10 %. Bioplinska fermentacija zajame metan, ki se lahko pretvori v energijo,« je razložil dr. Rok Mihelič iz Biotehniške fakultete. V Letu 2014 je Inšpektorat opravil nadzor bioplinarn skupaj s kmetijsko inšpekcijo. V Sloveniji je 25 bioplinarn. Ugotovili so, da njihov delež upada zaradi prevelike proizvodne kapacitete, finančnih težav, neobvladovanja procesov in pomanjkanja ustreznih kadrov. Soočajo se tudi z izredno veliko problematiko nadzora vhodnih surovin (ne vodijo se evidence, npr. za silažo). Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev niso zagotavljali higienizacije pri anaerobni razgradnji. Ubadajo se s premajhnimi skladiščnimi zmogljivostmi, neprijetnimi vonjavami v okolju. Opaženo je bilo veliko sprenevedanja in izogibanj inšpektorjem.

Količina zbranih bioloških odpadkov raste, razlike med regijami

mag. Klaudija Šek Škafar. Foto: Boštjan Čadej.

mag. Klaudija Šek Škafar. Foto: Boštjan Čadej.

V Sloveniji ločeno zbiranje bioloških odpadkov poteka sorazmerno uspešno. Do leta 2020 naj bi bilo na odlagališčih odloženih le še 20 % odpadkov. Zmogljivost naprav za kompostiranje in bioplinske naprave naj bi bila v Sloveniji leta 2020 112.000 ton. Na ta način se lahko izračuna, za koliko kompostarn in koliko bioplinarn je prostora v Sloveniji. Količina nastalih kuhinjskih odpadkov je dokaj stalna in znaša v povprečju 60 do 90 kg na prebivalca na leto. Količine zelenih vrtnih odpadkov se prav tako spreminjajo glede na letni čas in poselitev. V mestih je količina zelenega vrtnega odpada na prebivalca v enem letu 20-30 kg, na podeželju pa so te količine bistveno večje in se gibljejo okoli 150 kg/prebivalca letno. Biološko razgradljivi odpadki pomenijo veliko obremenitev za okolje, ker se iz ene tone nepredelanih odpadkov, odloženih na odlagališče, sprosti od 120-180 m3 deponijskega plina. V anketi 17-ih komunalnih podjetji, ki jo je izvedla Zelena Slovenija, so rezultati pokazali enako. Komunale so v povprečju zbrale v letu 2013: 43,82 kg bioloških odpadkov (vključno z zelenim odrezom) na prebivalca. V letu 2014 je bilo zbranih odpadkov malce več, in sicer 52,48 kg bioloških odpadkov. Največ so zbrali 152,52 kg na prebivalca in najmanj 19,04 kg na prebivalca. Razlike so najbolj povezane z ruralnimi in urbanimi središči ter zgodovino ločevanja odpadkov. Dober primer prakse je Komunala Vrhnika, kjer ločujejo že 20 let in imajo zato najboljše rezultate. Kot nam je povedala mag. Klaudija Šek Škafar iz Saubermacher – Komunale, so pri njih v letu 2014 zbrali 42 kg na prebivalca (zeleni odrez in biološki odpadki). Potrjujejo, da količine skozi leta naraščajo. Pri deležu vključenih gospodinjstev pa zadnji dve leti zaznavajo stagnacijo na cca. 17 %. Ker je Prekmurje ruralno območje, večina prebivalcev kompostira doma. Soočajo se s problemom, kako čim več ljudi vključiti v organizirano zbiranje bioloških odpadkov, kar je pri njih glede na specifiko prebivalstva (ruralno območje) zelo zahtevno. Prebivalci vztrajajo pri hišnih kompostnikih in gnojiščih. Po mnenju mag. Jane Miklavčič pri tej problematiki ne gre zgolj za Uredbo, temveč tudi za Zakon o varstvu okolja, ki v 949. členu določa da je Zbiranje in komunalnih odpadkov obvezna gospodarska javna služba na lokalnem nivoju. Obvezna je za vse uporabnike. Izjema so uporabniki, ki kompostirajo sami. Pristojnost komu bo javna služba odvažala, ne more biti prepuščena izvajalcem, ker bi uporabnike postavila v neenak položaj. S hišnim kompostiranjem si uporabnik zmanjšuje stroške, komunalna podjetja pa strošek odvoza. Po mnenju Ministrstva so ravno ruralna območja primerna za hišno kompostiranje in bi morala iti spodbuda v tej smeri.

Nadzorujejo vse komunale, vsaka na svoj način

Anketa, ki jo je izvedla Zelena Slovenija, je pokazala, da se nadzor nad ločevanjem izvaja večina komunal s pregledom ob odvozu odpadkov. Komunale na specifične načine rešujejo to problematiko. Javno podjetje komunala Trbovlje je v sodelovanju z Medobčinskim inšpektoratom in redarstvom Zasavje v letih 2013 in 2014 izvajala akcije na terenu, kjer so pregledovali vsebino zabojnikov na različnih lokacijah in o tem v živo poročali po lokalnem radiu Kum Trbovlje. V Loški komunali včasih pri ekstremnih primerih slabega ločevanja zabojnika ne spraznijo. Komunalno podjetje Vrhnika pa je letos za vestno ločevanje odpadkov začela podeljevati Pohvale. V Saubermacher – Komunali nadzor izvajajo tako, da v določenih terminih izvajajo sortirne analize. Naključno vzamejo zabojnik in ga pregledajo v navzočnosti, ne le njihovih zaposlenih, temveč tudi upravnikov stanovanjskih blokov in komunalne inšpekcije. Izvedejo sortirno analizo. Poročila, ki iz tega sledijo, predstavijo vsem sodelujočim in seveda stanovalcem blokov.

Z novo Uredbo v zaprto kompostiranje in slabši kompost

dr. Tanja Bagar. Foto: Boštjan Čadej.

dr. Tanja Bagar. Foto: Boštjan Čadej.

Na Inšpektoratu ugotavljajo, da je največja problematika v povečanem številu prijav zaradi neprijetnih vonjav v okolje pri obstoječih kompostarnah, v kolikor so v bližini urbanih naselij. Pritožniki uporabljajo Knjige pritožb (19. člen Uredbe). Upravljavci kompostarn morajo v skladu z zakonodajo posredovati pritožniku odgovore na vse pritožbe. Iz knjig pritožb posameznih kompostarn je v večini primerov razvidno, da v primeru pritožbe iz odgovora upravljavca kompostarne ni razviden vzrok neprijetnih vonjav v okolje. Podobno se je zgodilo v podjetju Cerop Puconci. V letu 2008 so odprli kompostarno, kot je povedala dr. Tanja Bagar. Po takratni zakonodaji so zadovoljevali pogoje za odprto kompostiranje. To so izvajali do lanskega leta. Od nove Uredbe ne izpolnjujejo več pogojev za odprto kompostiranje. Morali so preiti na zaprto kompostiranje. Sedaj kompostirajo v boksih, zrak se izsesava, in gre čez biofiltre. Kvaliteta komposta je s prehodom na zaprto kompostiranje padla. Tudi v boksih spremljajo temperaturo, vlaženje je avtomatsko. Z novo Uredbo so morali tudi v Kompostarni Rosa dvorišče pokriti ali pridobiti dovoljenje Uredbo o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo (url. RS, št. 64/12). Postavili so novo halo površine 1500 m², je razložil Matjaž Rus, direktor Roks recikliranja.

Matjaž Rus. Foto: Boštjan Čadej.

Matjaž Rus. Foto: Boštjan Čadej.

Ključ kompostiranja v primerni vlagi in zračnosti

Leta 2011 so v Cerop Puconci prvič izpolnili zahtevo za kompost 1. stopnje in od takrat več ali manj to drži. Razen morda kakšnih posebnih sarž, ko so odpadki res zelo slabi, izpolnjujejo zahteve za kakovost prvega razreda. Njihova izkušnja je, da vse, kar pride iz rjavih zabojnikov, ne sme presegati 5, maksimalno 10 % celotnega volumna, sicer ni mogoče doseči prvega razreda kakovosti. Ker se nahajajo na ruralnem področju, sprejmejo veliko zelenega odreza, ki je zelo kvaliteten vhodni material. Zračenje kompostnih kupov je zelo pomembno. Nujno je tudi vlaženje med procesom kompostiranje. Spremlja se temperatura, ki mora biti za določen čas dovolj visoka, da ustreza zahtevam higienizacije. Glede na letni čas variira število mešanj kompostnih kupov. Proces kompostiranja od mletja do mešanja s strukturnim materialom traja od 60 do 70 dni, odvisno tudi od letnega časa. Potem s presajanjem uradno zaključijo postopek kompostiranja. Za rast rastlin je bolje, da zreli presejani kompost nekaj časa odleži. V Kompostarni Rosa operirajo z najmodernejšo strojno opremo za predelavo bioloških odpadkov in čiščenje odpadnega zraka, ves know –how so prevzeli iz Nemčije. S takim načinom kompostiranja je možno dobiti kompost 1. kvalitete. Pomemben je pravilen proces kompostiranja in optimalen ph, da pride do higienizacije. S sejalnim strojem (10 mm mrežo) kompost presejejo in ga prodajo. V letu 2011 so na kompostarni postavili montažni biofilter. Biofilter je sestavljen iz kokosovih vlaken mešanih z lubjem. Zaradi biofiltra so morali pridobiti Okoljevarstveno dovoljenje glede emisij snovi v zrak za obratovanje Kompostarne Rosa. Monitoring delajo vsaki dve leti. Kupili so dvoprekatni zbiralnik odpadnih vod, če bodo kdaj v prihodnosti uporabljali tudi lastno čistilno napravo. Trenutno odpadne vode odvažajo pooblaščenemu zbiralcu.

Sporna higienizacija

»Uredba pravi, kakšna naj bi bila temperatura za higienizacijo – od 55-66 °C, odvisno od načina kompostiranja. Kompost mora biti higieniziran, ne sme vsebovati patogenih organizmov, tako živalskih kot človeških, ne sme imeti rastlinskih bolezenskih klic, niti semena plevelov, za kar pa je potrebna temperatura nad 55 °C, ki traja določen čas. Pri kompostiranju je izredno pomembno, da je celotna gmota podvržena tej temperaturi, kar pa je v kompostarnah lahko problem. Kompostarna mora biti zasnovana tako, da bo celotna masa higienizirana. Proces mora potekati tako, da se fitotoksini, to so snovi, ki so strupene rastlinam, razgradijo,« je udeležencem razložil dr. Mihelič. Prav obvezna higienizacija, ki je del Uredbe, moti nekatere predelovalce, saj predstavlja ogromen strošek pri proizvodnji komposta. Argument je ta, da je to kompost 3. kategorije, ki tava na smetišče in je zanj higienizacija nesmiselna, ker je odpadek. Na Ministrstvu so glede obvezne higienizacije neomajni, saj menijo, da lahko ta prepreči številne okužbe in zmanjšuje tveganje za njihov nastanek. »V spremembi Uredbe higienizacija ne bo izvzeta,« je še poudarila mag. Miklavčič.

Kompost 1. razreda kot produkt in ne odpadek

Vsako preperevanje odpadka na kupu še ni kompostiranje. Pri kompostiranju gre za kontroliran proces pri neanaerobnih razmerah. Biološko stabilen kompost pomeni, da so se organske snovi, ki so bile v kompostu, že razgradile in da kompost ni več nek dober vir hrane za mikrobe. Nova Uredba je vpeljala kriterij za prenehanje statusa odpadka. Če naredimo kompost 1. kakovostnega razreda, kompost izgubi status odpadka in postane normalno tržno blago. Pri tem je pri uredbi prišlo do zmede pri zahtevah za uporabo komposta pri uporabnikih za izdajo deklaracije idr. Bistveni kriteriji, da je kompost proizvod, so, da mora snov imeti svoj namen, na trgu mora biti povpraševanje za to snov, mora izpolnjevati standarde kakovosti in potrebno je zagotoviti, da takšna snov ne bo povzročila kakšnih škodljivih učinkov na okolje. Na Kompostarni Rosa po kompostiranju opravijo rastni test, ki pokaže, kaj se s kompostom trenutno dogaja oz. ali je biološko stabiliziran in namenjen za oddajo ali prodajo. Poleg standardne analize komposta je zelo pomemben parameter AT4 oz. kakšno potrebo po kisiku ima kompost v štirih dneh ali laično – „koliko kompost še diha.“ V Cerop Puconci so leta 2011 izpolnili zahtevo za kompost 1. stopnje in letos prvič beležijo bistven porast zahtev za kompost. Več je povpraševanj s strani kmetov, sadjarjev, vinogradnikov, vrtičkarjev itd. Osveščanje ljudi je trajalo dolgo časa, uporabili so radio, televizijo, letake itd. Tudi v Kompostarni Rosa zaznavajo visoko povpraševanje po kompostu.

Biooglje za revitalizacijo tal

V Cerop Puconci imajo lasten laboratorij, kjer delajo različne poskuse s kompostom. Kompost ni le organsko gnojilo, temveč ga je mogoče uporabiti za revitalitalizacijo tal, uravnavanje pH, kot sestavino substratov za okrasne rastline. Uporaben je tudi kot aktivator kalitve semen. Iz njega izdelujejo kompostni čaj, ki je uporaben kot gnojilo in „škropivo“. Največji poudarek dajejo biooglju, ki je dober potencial, da naredimo nekaj dobrega za zemljo, ki je izčrpana. Oglje aktivirajo s kompostom, efektivnimi mikroorganizmi in kameno moko. Aktivatorji se vežejo v pore oglja. Ko zemljo potrosiš z bioogljem, ji dodaš vse, kar zemlja rabi, da oživi. Biooglje je zelo dobra alternativa temu, kar se sedaj uporablja pri kmetovanju (pesticidi, herbicidi, umetna gnojila).

Slovenski kompost namesto tujih mineralnih gnojil

Za leto 2020 je ocenjeno, da bo v Sloveniji proizvedene prve kakovosti komposta okrog 60.000 ton. Zelo pomembna prednost kompostiranja je v agronomiji. Če ne bomo vračali zemlji hranil, je potrebno to izgubo nadomestiti z nakupom mineralnih gnojil, ki jih pa Slovenija nima, kar pomeni, da izgubljamo brez potrebe. Če želimo ohranjati rodovitnost zemlje na bolj trajnosten način, je recikliranje hranil nujnost, je poudaril dr. Mihelič. V Sloveniji se v povprečju v normalnem kolobarjenju razgradi 500-1.000 kg humusa letno na hektar. Kar pomeni, da 5-10 ton komposta letno na hektar pokrije humusno bilanco in to je dovolj. Imamo 170.000 hektarjev njivskih površin, tako da je kmetijskih zemljišč dovolj. Dejanska vrednost komposta, glede na gnojilno vrednost za kmeta, je lahko od 80-130 evrov/tono, tudi 50 evrov/tono, če ni zelo bogat kompost. Od leta 1992 do danes so se mineralna gnojila podražila za petkrat, cena pridelkov pa je padla za trikrat do štirikrat in se je uporaba mineralnih gnojil v Sloveniji od leta 2000 do danes zmanjšala iz 180 kg na manj kot 100 kg. Zaradi teh dveh dejavnikov in zaradi kampanj varstva okolja se je tudi stanje podtalnice od takrat izboljšalo. Če bi uporabljali samo kompost, je nevarnost onesnaženja zelo majhna tudi ob večjih količinah.