Položaj papirne panoge | Jože Volfand |
 
Slovensko papirništvo je zadovoljno z lanskimi poslovnimi rezultati. Pa ne le pri dodani vrednosti, ki raste, med podjetji so seveda precejšnje razlike, pač pa tudi pri zmanjševanju stroškov. Med največjimi izzivi panoge za prihodnost, je prepričana Petra Prebil Bašin, direktorica Združenja za papirno in papirno predelovalno industrijo pri GZS, so poleg razvojno raziskovalnih izzivov kadri. Opozorila je na pomanjkanje usposobljenih delavcev v papirništvu, kar poskušajo reševati z lastno akademijo za papirništvo. Njeno opozorilo je vabilo v razmislek vsej slovenski industriji, ki na trgu dela vse bolj opaža pomanjkanje tistih strokovnih delavcev, ki bi lahko zagotovili njeno večjo konkurenčnost v nezadržni robotizaciji in digitalizaciji proizvodnje. Panoga pa je med najintenzivnejšimi porabniki elektrike, zato se zaveda, kaj mora doseči pri energetski učinkovitosti. Sogovornica poudarja, da so v Združenju uspeli z diferencirano trošarinsko stopnjo pri porabi elektrike, a je zgodba trajala pet let. Tujina ta ukrep že pozna, zato je bila uvedba nujna za ohranitev konkurenčnosti papirnic v tujini. Petra Prebil Bašin tudi vabi na tradicionalno novembrsko blejsko srečanje papirniške panoge.
 
Petra Prebil Bašin Photo Žiga Intihar

Petra Prebil Bašin

V lanski ugodni bilanci papirne in papirno predelovalne industrije v Sloveniji je opazna razlika v poslovnih rezultatih papirnic v primerjavi s predelovalci. Kaj je vzrok za slabšo rast papirnic in kaj najbolj poganja papirno-predelovalno industrijo?

V povprečju res lahko rečemo, da je papirno predelovalna industrija poslovala nekoliko bolj uspešno od skupine šestih papirnic. Vendar bi opozorila predvsem na to, da imamo tako v proizvodnji kot predelavi papirja uspešna in manj uspešna podjetja. Bistveno je, da je porasla dodana vrednost v obeh skupinah podjetij. V povprečju sta obe dejavnosti skupaj nad povprečjem dodane vrednosti na zaposlenega v slovenski predelovalni industriji. Je pa dejstvo, da večina podjetij, sploh kapitalsko intenziven papirni del, potrebuje tehnološke posodobitve.

A zakaj takšne razlike?

Že med papirnicami je ogromno razlik pri surovinah, ki jih uporabljajo, kot v končnih produktih, ki dosegajo različno visoko dodano vrednost. Embalažni papirji dosegajo višji nivo dodane vrednosti kot grafični papirji, odvisno tudi od tega, ali je morda papirnica nišni proizvajalec določene vrste papirja… V igri so še učinkovitost, snovna, energetska, učinkovitost delovnih procesov, logistike, pa lastništvo, način upravljanja itd. Podobno je v predelavi papirja. Že apriori primarna offset potiskana embalaža dosega višje dodane vrednosti ter se jo da tržiti na večje razdalje kot embalažo iz valovitega kartona. Kar nekaj proizvajalcev kartonske offset potiskane embalaže je pričelo izdelke tržiti v tujini. Številke govorijo, da so uspešni. Zanimivo pa je, da je po dolgih letih lani papirno predelovalna industrija, ki šteje dobrih 100 podjetij, investirala več kot papirnice.

Posebej omenjate doseženo dodano vrednost na zaposlenega, ki je 43.706 €. Razlike med podjetji v panogi so zelo velike. Kje so vzroki in kje so možnosti za izboljšanje poslovanja? Kaj bi bilo potrebno storiti za večjo konkurenčnost?

Za razlike je več vzrokov. Nekaj sem jih že omenila. A skupni imenovalec je amortizirana oprema. Papirna panoga, a mislim, da vsa industrija, je pred velikim razvojnim izzivom. Na ene strani so visoke okoljske zahteve, zahteve po povečevanju energetske in snovne učinkovitosti, upoštevanje načel krožnega gospodarjenja, digitalizacija, iskanje novih tržnih niš. Na drugi strani je in bo v prihodnje velik izziv usposobljen kader, ki bo pariral razvoju panoge. Težava je, ker papirna panoga že 15 let nima poklicne šole in tako rednega priliva strokovno izobraženega kadra ni.

Ustavimo se pri energetski učinkovitosti, saj je panoga intenziven porabnik elektrike. Združenju je uspelo doseči diferencirano trošarinsko stopnjo pri porabi elektrike. Koliko podjetja zmanjšujejo porabo energije in stroške zanjo?

Da, uspeli smo ohraniti konkurenčnost papirne industrije. Pet let je trajalo. Zgledi iz tujine so bili vzpodbuda za vztrajnost. Odločevalcem smo uspeli dopovedati, da je diferenciacija trošarine smiselna. Ne gre za privilegij, temveč za izenačitev konkurenčnega položaja panoge in druge slovenske energetsko intenzivne industrije v primerjavi z drugimi državami. Poleg trošarine smo v minulih letih znižali tudi prispevek za obnovljive vire energije ter okoljsko CO2 dajatev.

Kako je torej s stroški za energente?

Stroški energentov so med ključnimi postavkami energetsko intenzivnih papirnic. V zadnjem letu so se opazno znižali, za 9,8 %. V papirnicah so znašali 56,9 mio € ali 11,02 % v prihodkih oz. v povprečju 58 % dodane vrednosti, kar je rekordno nizka povprečna raven v zadnjem desetletju. Stroški energentov so se sicer znižali za 1 % tudi v papirno predelovalnem delu. Naj povem, da podjetja veliko naporov vlagajo v povečevanje energetske učinkovitosti.

S katerimi argumenti je združenje doseglo spremembe uredbe o okoljski dajatvi zaradi izpustov CO2?

Gre za t.i. »nacionalni davek«, ki ga večina EU članic nima. Torej gre za nekaj, kar z vidika izvozno usmerjene industrije slabša njen konkurenčni položaj. Če država članica uvede takšen davek, ga morajo plačati vsi odjemalci, torej tudi industrija ni izjema, najmanj v višini najnižje stopnje obdavčitve, ki jo predpisuje EU. Težava je, da iz naslova CO2 ta podjetja že plačujejo emisijske kupone po vseevropski ETS shemi. Torej gre teoretično za dvakratno obdavčitev izpustov.

Letos ste slovesno pozdravili prvo generacijo papirničarjev z akademije za papirništvo. Kaj pomeni pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije za papirničarja in papirniškega tehnologa za panogo, koliko in katere profile panoga najbolj pogreša? Ali je zakon o vajeništvu ustrezen?

Na ta skupni projekt panoge smo zelo ponosni. Na Papirni akademiji namreč poučujejo predavatelji, ki prihajajo iz prav vseh papirnic, in so napisali lasten 100-urni program izobraževanja za papirničarje. Izvajajo ga pod okriljem Inštituta za celulozo in papir. Pripravlja se tudi možnost za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK). To bo vseevropsko veljavna listina, ki potrjuje usposobljenost za delo papirničarja. Udeleženec papirne šole jo bo prejel po uspešno opravljenem izpitu. Bistveno je, da udeleženec pridobi uradno listino.

Boste s tem rešili problem kadrov v panogi?

Ne, to je le del zgodbe. V projektu KocPi (2013-2015) smo v panogi postavili temelje za razvoj izobraževanja. Od leta 2001 v Sloveniji ni poklicne šole. Velika vrzel bo še večja ob menjavi generacij v podjetjih. Pridobitev strokovne izobrazbe za delo v papirništvu je neposredno povezana z razvojem panoge. Ena od možnosti je priučitev oz. prekvalifikacija v obliki »papirne« šole, druga pa pridobitev poklica »papirničar« preko sistema vajeništva. Vajeniška oblika učenja poklica se zdi delodajalcem ustrezna. Delodajalec in zaposleni bosta že v času šolanja ugotovila, ali je sodelovanje obema v interesu. Po končanem programu je vajenec pripravljen za delo, pozna razmere, stroje, teoretično je podkovan…

Panoga sicer potrebuje poklicno in univerzitetno izobražen kader različnih poklicnih profilov, torej vseh stopenj. Zakon o vajeništvu je kompromis, praksa bo v času pilota pokazala, kako dober je. Papirničarji v sistem vajeništva vstopamo v naslednjem šolskem letu, 2018/2019. Trenutno pišemo izobraževalni program.

Zakaj je lahko krožno gospodarstvo velik potencial za papirno industrijo?

Ne »lahko«, temveč je. Že na lanskoletnem srečanju papirništva smo govorili o tem, da je krožno gospodarjenje zapisano v DNK papirne industrije. Papirna industrija od nekdaj deluje krožno. Že od nekdaj reciklira, najprej odpadne tekstilne krpe, nato odpadni papir. Panoga ima torej odlično preddispozicijo, da model razvija in dejansko deluje krožno. Pri surovinah, ki so v veliki meri reciklirane ali rastoče, obnovljive. Pri izdelkih, ki so reciklabilni. Pri proizvodnem procesu z zapiranjem vodnega, snovnega in energetskega krogotoka ter pri odpadkih in stranskih proizvodih, ki jih skuša panoga koristno integrirati v druge industrije, za drug namen. Zlasti slednje je še vedno izziv, kajti mnogo sicer koristnih odpadkov in polproizvodov je že raziskanih, vendar v praksi zlasti zaradi rigidne zakonodaje marsikatera zadeva ni izvedljiva.

Na lanskem dnevu papirništva ste prvič organizirali sekcijo embalažerjev. Kaj je bilo glavno sporočilo sekcije, se embalažerji usmerjajo k pametni embalaži?

Pravzaprav odziv na sekcijo ni bil dober. Ocenjena je bila kot preveč usmerjena v prihodnost, v razvojne vidike embalaže. Manj pa so slušatelji videli praktične koristi. Zato bomo predstavili predvsem trende pri embalaži, ki je pomemben segment rabe papirja. Potencialne udeležence smo prosili tudi za predloge konkretnih predavanj s področja embalaže, ki bi jih zanimale. In naj poziv velja tudi na tem mestu. Kar se tiče pametne embalaže, se ta zelo raziskuje in razvija, v praksi pa se uporablja v omejenem obsegu.

Kaj bo rdeča nit letošnjega tradicionalnega srečanja panoge?

Naslov letošnjega srečanja panoge, ki bo 22. in 23. 11. 2017 na Bledu, je »Sodelujemo. Mrežimo. Sooblikujemo. … Prihodnost.« Panoga se zaveda, da so v prihodnje spremembe neizbežne. Nekateri napovedujejo, da se bodo meje med panogami zabrisale. Nujno je torej sodelovati, se povezovati, iskati nove možnosti, nove ideje in priložnosti za novo prihodnost. Kot osnovo za takšen razvoj snovalci dogodka vidimo projekt CEL krog, ki ga vodi Inštitut za celulozo in papir . Cel krog je dokaz, kako se papirna industrija v duhu krožnega gospodarjenja povezuje, razvija, sodeluje in sooblikuje prihodnost s partnerji iz drugih panog na področju energetike, materialov, rabe odpadkov ter stranskih proizvodov. Iz razvojno raziskovalnega okvira je potrebno narediti korak naprej, skušali bomo torej buriti domišljijo, kako in kam…