Oblikovanje embalaže | Aleš Sorta |
O nagrajeni steklenici smo v reviji pisali, o oblikovalcu še ne. Kdo je, kaj je avtor? Nadarjenost, domišljija in ustvarjalnost so prepletene s konkretnostjo, z osredotočenostjo in vztrajnostjo. Na papirju preprost recept za uspeh, ki ga je v praksi težko uresničiti. Industrijski oblikovalec Robert Doljak združuje vse naštete lastnosti. Po desetletju samostojnega dela je začel žeti sadove vloženega truda. Lani sta na svetovnem sejmu pijač Drinktec 09 njegovi 0,25- in 0,75-litrska steklenica naravne mineralne vode Costella prejeli nagrado za najboljšo steklenico iz stekla. Letos pa je strokovna žirija 17. mednarodnega sejma embalaže, tehnike, pakiranja in logistike v Gornji Radgoni izdelku podelila 33. slovenskega oskarja za embalažo. 37-letni Novogoričan je avtor “vodne” uspešnice.

Prvo vprašanje se ponuja kar samo od sebe: kaj ločuje steklenice vode Costella od ostalih, oziroma, kaj vaš izdelek ima, drugi pa nimajo?

Uporabnost in estetika. Oboje je ključnega pomena in pomeni vodilo mojega ustvarjanja. Izdelek mora biti praktičen in enostaven, hkrati pa mora zbujati določen vtis že na prvi pogled. Uporabnost in estetika se prepletata. Tako je nastajal tudi nagrajeni izdelek. Oblikovanje ima svoja pravila in svoje omejitve, zato se stvari rade hitro ponavljajo. Izvirnost je znotraj omenjenih konceptov težko doseči, vendar je v zaostreni konkurenci nepogrešljiva. Na svetu se letno oblikuje okoli šest tisoč plastenk pijač, koliko se jih uveljavi na tržišču, pa je drugo vprašanje. Velika večina steklenic je tehnično dodelanih, ravnih, kot da so ustvarjene le za shranjevanje vsebine. Sam sem se najprej osredotočil na držalo, ki je dvignjeno na zgornjo četrtino višine steklenice, kar omogoča dober oprijem. Pomislil sem, kako ženska ali otroška roka težko drži 1,5-litrsko steklenico, in nastal je izdelek, ki ne drsi iz rok in se ne mečka. Pri estetskem delu sem upošteval, da je voda ženskega spola in vsebuje žensko energijo, hkrati pa je vir življenja in kot taka čista, nedolžna, privlačna. Sledeč tem smernicam sem vodo “oblekel” oziroma oblikoval silhueto ženskega oprsja in ozkega pasu, na katerem so nanizana vsa rebra. Pod pasom ostaja več kot polovica čiste, gladke površine, ki poudarja lastnosti vode Costella.
Želel sem ustvariti blagovno znamko
 
Koliko časa je zorela ta zamisel oziroma kdaj je zaživela?
Moje ideje nastajajo v trikotniku narava-izdelek-človek. Tudi pri oblikovanju nagrajene steklenice sem sledil temu osnovnemu postulatu, ki se izraža v povezavi ergonomije, ekologije in estetike. Voda je eden najbolj žlahtnih elementov v okolju. Zasluži si privlačno embalažo, ki z mehkimi linijami ugodno vpliva tudi na prostor. Obenem uporaba minimalne količine plastike, ki jo še dopušča statika, prispeva k ekološkosti izdelka. Ko so leta 2005 potencialni naročniki navezali z mano stik, sem imel grobe obrise izdelka že v glavi, junija istega leta, ko so me potrdili za oblikovalca steklenice, pa sem se lotil dela. Stvari so šle potem sorazmerno gladko in hitro. Z naročnikom sva bila namreč na podobni valovni dolžini in soglasna: steklenica mora biti funkcionalna, prepoznavna in drugačna, skratka izvirna. Hitro smo sprožili akcijo. V dveh, treh mesecih je nastal prototip, ki je z manjšimi popravki nato obveljal za proizvodnjo in, upam, tudi za prihodnost. Vselej sem si želel ustvariti blagovno znamko, ki bo brezčasna in se ne bo podrejala modnim trendom. Z drobnimi tehnološkimi popravki v prihodnosti model brez zadržkov uvrščam med tiste, ki lahko trajajo stoletja in pišejo zgodovino. To pa je dosežek, na katerega bi bil v tem nasičenem trgu posebej ponosen.
Ali pomenijo ta priznanja prelomnico na vaši ustvarjalni poti?
Sprememb ne morem zanikati in so občutne. Medijska pozornost in odmevnost dosežkov sta pač opravili svoje. Ljudje, od medijev do naročnikov, drugače gledajo name, z bistveno večjim zaupanjem, ki je tudi v mojem delokrogu zelo pomembno. Posledično lahko prihranim dragoceno energijo za ustvarjanje oziroma oblikovanje, po drugi strani pa pomenijo nagrade tudi večjo odgovornost pri nadaljnjih projektih. Zavedam se, da sem pod drobnogledom velikih pričakovanj, hkrati pa sem pridobil toliko samozavesti, da sem kos pritiskom. Navsezadnje rišem in oblikujem, odkar pomnim. Enajst let sem že na samostojni poti in se trudim opravljati svoje delo po najboljših močeh, z isto privrženostjo in dovzetnostjo ter težnjo po dovršenosti.
Zakaj ste se sploh odločili za to poklicno smer?
Risanje je način življenja. Že od majhnega sem prebil vse dneve s svinčnikom v roki in risal predvsem oprijemljive predmete, kot so avtomobili, pohištvo. Ta strast me je spremljala tudi v osnovni šoli in nato v srednji šoli za oblikovanje, kjer sem začel verjeti v industrijsko oblikovanje – pomagati ljudem z uporabnimi in enostavnimi rešitvami. Študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je pomenil logično nadaljevanje, čeprav s profesorji nisem vselej delil istih nazorov. Na koncu študija smo oboji dosegli svoj namen: usvojil sem nova znanja oziroma nadgradil stara. Še pomembnejše je bilo, da smo veliko risali brez pomoči računalnika. S tem smo lahko razvijali domišljijo in hkrati zasledovali izvirnost. Osnovne rešitve za skice smo iskali s svojo glavo, ne pa s pomočjo računalniškega sistema.
Prisegam na srčen odnos do dela
 
Kaj je pomembnejše na vašem področju, delo ali nadarjenost?
Oboje je imperativ in se prepleta. Nadarjenost se namreč ovrednoti skozi delo. Oblikovanje je omejen segment, kjer lahko ustvarjamo znotraj določenih tehničnih okvirjev. Prav tu nastopi nadarjenost oziroma sposobnost kreativnega mišljenja, s katerim je moč priti do izvirnih idej, slednje pa odpirajo vrata do novih in prodornih projektov. Če se izrazim v odstotkih, bom rekel, da je v oblikovanju izvirnih izdelkov razmerje med delom in nadarjenostjo izenačeno, torej 50 : 50.
Hitro, poceni in komercialno. Kako se soočate s prevladujočimi zahtevami v družbenem okolju?
Težko. Življenje je tek na dolge proge, zato prisegam na tradicijo ter zagovarjam poglobljen, dosleden in srčen pristop do dela, ki bo obrodil sadove v daljšem obdobju. Kratkoročne rešitve me ne prepričajo, raje vložim nekaj več časa in energije v določen projekt, ki bo pustil pečat. Hitro ne pomeni avtomatično tudi poceni. Priložnostni oziroma “instantni” izbori se v daljšem časovnem obdobju za naročnika praviloma pokažejo kot dražji in neučinkoviti. Stranke hočejo kakovost, prepoznavnost in zasidranost na tržišču. S stalnim menjavanjem podobe in z vztrajnim zasledovanjem trendov pa svojega cilja ne bodo dosegle. Trendi se spreminjajo, toda kakovost ostaja. Človek je enkratno bitje s svojo zgodovino, z običaji, navadami in okoljem, ki ga obkroža. Izdelek mora biti v sozvočju z vsemi temi elementi, v nasprotnem primeru ni zadovoljstva.
Ste v konfliktu ali sožitju z naročniki?
Tako kot povsod se tudi v našem poklicu soočamo različni profili osebnosti različnega znanja, različnih pogledov in različnih prepričanj. Na začetku moje poti sem se bolj podrejal željam strank, a sem ugotovil, da kljub zadovoljstvu naročnika nisem v celoti opravil svojega poslanstva. Po drugi strani je težko delati z nekom, ki hoče imeti zadnjo besedo v vsaki podrobnosti in je trmasto prepričan v svoj prav. Argumentirano dokazovanje zamisli zahteva veliko časa, energije in stroškov. S pridobljenimi izkušnjami in z večjim zaupanjem naročnikov, ki vse bolj prepoznavajo pravo vrednost, se tudi medsebojni odnosi razvijajo v želeno smer. V zadnjih letih vselej predstavim dvoje, troje zamisli, naročnik pa se nato odloči za eno. Praviloma se izkaže, da je prva ideja, ki se mi je utrnila, tudi izbrana.