Raziskava | Mateja Mikec, univ.dipl. inž., MBA |
Raziskava, pobudnik zanjo je bila družba za ravnanje z odpadno embalažo Interseroh, izvajalec pa raziskovalna agencija Aragon, je pokazala, da se slovenski uporabniki brezalkoholnih pijač in piva v glavnem odločajo za nakup izdelkov v nevračljivi embalaži. Razlogi? Poleg dejstva, da je večina brezalkoholnega programa dostopna le v nevračljivi embalaži, je skoraj zanemarljivo nizka razlika v ceni pijač v vračljivi in nevračljivi embalaži. In še – potrošniku je bližja večja priročnost in praktičnost nevračljive embalaže. Potrošniki bi nakupne navade spremenili, če bi bila nevračljiva embalaža primerno dražja od vračljive. To bi bistveno zmanjšalo količino odpadne embalaže, okolje pa bi bilo manj obremenjeno.

V zdajšnjem sistemu ravnanja z odpadno embalažo posamezne vrste embalaže niso obremenjene s takimi stroški zbiranja in predelave, kot jih dejansko povzročijo. Zato je bil namen raziskave ugotoviti, kakšna bi bila sprememba obnašanja kupcev pijač, če bi bil v ceno pijač v nevračljivi embalaži vgrajen dejanski strošek zbiranja in predelave odpadne embalaže oziroma tako imenovana »pravična embalažnina«.
Vse družbe za ravnanje z odpadno embalažo embalažnine določajo sicer samostojno, a v okvirih doseganja ciljev predelave po posameznih vrstah embalažnih materialov, kot izhaja iz evropske direktive in slovenske uredbe, ki ureja ravnanje z odpadno embalažo. Tako se v Sloveniji dogaja, da so po posameznih vrstah embalažnih materialov enake embalažnine za drobno prodajno embalažo (npr. 0,5-litrske pločevinke) kot za velike prodajne embalažne enote (npr. 200-litrski kovinski sod), ne glede na to, da se dejanski stroški zbiranja in predelave posameznih vrst embalaže med seboj zelo razlikujejo.
To po eni strani pomeni, da proizvajalci izdelkov v 200-litrskih sodih sofinancirajo zbiranje drobne kovinske embalaže. Po drugi strani pa, da je za družbe za ravnanje z odpadno embalažo zanimiveje zbirati 200-litrske kovinske sode kot drobno kovinsko embalažo. To prakso bi lahko prekinili s tem, da bi ministrstvo za okolje družbam za ravnanje z embalažo določilo za zbiranje drobne embalaže, ki pretežno nastaja v gospodinjstvih, drugačne cilje zbiranja in predelave kot za zbiranje velike embalaže. Cilje zbiranja embalaže, ki nastaja pretežno v gospodinjstvih, bi moralo ministrstvo po letih tudi višati, kakor je prikazano v tabeli. Tako bi se iz gospodinjstev vsako leto zbralo več drobne odpadne embalaže, istočasno pa bi se prodaja v vračljivi embalaži večala, kar pomeni zmanjševanje nastajanja odpadkov.
Da bi proučili vpliv takih sprememb v sistemu ravnanja z odpadno embalažo, se je v maju 2010 družba Interseroh odločila za izvedbo nacionalne raziskave. Njen namen je bil preveriti odnos slovenskih uporabnikov brezalkoholnih pijač in piva do uporabe vračljive in nevračljive embalaže brezalkoholnih in alkoholnih pijač.
Raziskavo je izvajalo podjetje Aragon, in sicer z metodo računalniško podprtega spletnega anketiranja. V raziskavi je sodelovalo 1077 anketiranih iz vseh slovenskih regij, med katerimi je bilo 62 odstotkov žensk in 38 odstotkov moških. Povprečna starost sodelujočih je bila 38 let. Pogoj za sodelovanje v raziskavi je bil, da so osebe starejše od 15 let, odgovorne za nakupe v gospodinjstvu in da so uporabniki za raziskavo relevantnih kategorij pijač – piva, negaziranih ustekleničenih vod, ledenih čajev, gaziranih vod in drugih gaziranih brezalkoholnih pijač.

Uporabniki naklonjeni nevračljivi embalaži

Z vidika vrste embalaže anketirani večinoma posegajo po nevračljivi embalaži. Negazirane ustekleničene vode, gazirane brezalkoholne pijače in ledene čaje kupujejo predvsem v plastenkah (za vsako kategorijo več kot 92 odstotkov), prav tako je tudi pri gaziranih vodah (86 odstotkov). Pri tem velja opozoriti, da so le redke pijače v teh kategorijah na voljo v vračljivi embalaži, zato so tako visoki odstotki pričakovani. Pri pivu je možnost uporabe vračljive embalaže nekoliko širša, vendar sodelujoči prav tako veliko pogosteje posegajo po nevračljivi embalaži, in sicer po pločevinkah v 64 odstotkih in nevračljivih steklenicah v 16 odstotki. V vračljivih steklenicah ga kupuje le 12 odstotkov anketiranih.
Glavni razlog za izbiro nevračljive embalaže je predvsem lagodna in preprosta uporaba, saj embalaže ni treba vračati v trgovino (48 odstotkov). Prav tako je ta embalaža priročnejše pakirana (38 odstotkov). Približno tretjina anketiranih se izogiba nakupu vračljive embalaže, saj doma nima prostora za hranjenje steklenic, 12 odstotkov pa jih trdi, da je nevračljiva embalaža bolj higienična.
Anketirani so kot najpomembnejši razlog za uporabo vračljive embalaže navajali odgovoren odnos do okolja (73,5 odstotka), saj z embalažo, ki jo lahko vrnemo v trgovino, proizvedemo manj odpadkov in manj onesnažujemo okolje. Približno četrtina uporabnikov vračljive embalaže se zanjo odloča tudi zaradi nekoliko ugodnejše cene izdelkov.

Cena bi spremenila nakupno vedenje
Glavni dejavnik, ki bi neuporabnike vračljive embalaže spodbudil k njeni uporabi, je cena. Kar 57 odstotkov tistih, ki ne kupujejo vračljive embalaže, bi v primeru bistvene razlike v ceni med vračljivo in nevračljivo embalažo spremenilo svoje nakupne navade. Na pogostejšo uporabo vračljive embalaže bi vplivala tudi bolj praktična embalaža oziroma bolj priročno pakiranje izdelkov (17 odstotkov). Enak odstotek anketiranih meni, da bi na uporabo vračljive embalaže spodbudno vplivalo tudi ozaveščanje o ekološkem pomenu uporabe vračljive embalaže.
Ker je cena bistven dejavnik za spremembo nakupnega vedenja, smo preverili, kolikšna podražitev izdelka v nevračljivi embalaži oz. kolikšna razlika v ceni je potrebna, da bi se anketiranci odločili za nakup pijač v vračljivi embalaži. To mejo smo preverili posebej za vse, za raziskavo relevantne kategorije pijač.
Če bi se cena pollitrske pločevinke piva ob ostalih nespremenjenih dejavnikih trga in nakupnega odločanja zvišala za 3,7 odstotka (v času raziskave je to pomenilo podražitev z 0,94 evra na 0,97 evra), bi približno petina sodelujočih, ki po obstoječih cenah kupujejo pivo v pločevinkah, raje kupila pivo v pollitrski steklenici. Ključna meja, pri kateri bi prišlo do preobrata, in sicer da bi več ljudi kupovalo pivo v steklenici kot v pločevinki, je 1,01 evra. V tem primeru gre za podražitev pločevinke piva v višini 7,4 odstotka (7 centov na pločevinko). Pri tem bi seveda morala cena piva v steklenici ostati enaka.
Da bi več ljudi posegalo tudi po drugih pijačah v vračljivi embalaži, bi se morale gazirane in negazirane vode v nevračljivi embalaži podražiti za približno 20 odstotkov glede na obstoječe cene; druge brezalkoholne gazirane pijače in ledeni čaji pa za okoli 14 odstotkov. To seveda velja ob podmeni, da bi bile te pijače na voljo v obeh različicah embalaže.
Iz raziskave je razvidno, da se Slovenci v glavnem ne odločajo za nakup pijač v vračljivi embalaži, ker ni bistvene razlike v ceni. Ob tem se kot umestno postavlja vprašanje, ali smo res izkoristili vse možnosti, da bi zmanjševali količino nevračljive embalaže in analizirali okoljske učinke uporabe vračljive embalaže.

Vračljive steklenice so prijazne okolju

Vračljive steklenice so prijazne okoljuŠtudije, ki so bile opravljene v zadnjih devetdesetih letih in na začetku leta 2000, kažejo, da je vpliv sistema vračljivih steklenic za pivo odvisen od deleža ponovno uporabljenih steklenic in od števila njihovih kroženj v sistemu. Od teh dveh parametrov (ob pogoju enakih transportnih poti oziroma transportnih razdalj) je odvisen tudi njihov celoten okoljski profil v primerjavi z nevračljivimi steklenicami). Pri 50-odstotnem deležu ponovno uporabljenih steklenic (skupaj s 50 odstotki novih steklenic) je tako prispevek vračljivih steklenic k učinku tople grede, acidifikaciji, fotokemičnemu smogu, količini toksičnih snovi ter porabi energije in surovin že po drugem kroženju manjši v primerjavi s steklenicami za enkratno uporabo.¹
Pri tem velja izpostaviti dejstvo, da so se vračljivi sistemi izkazali primernejši za okolje pri povprečnih transportnih razdaljah od 100 do 1000 kilometrov. To pomeni, da so bili vzpostavljeni lokalni sistemi vračljive embalaže okoljsko primernejši od nevračljivih. Vse to lahko tudi v Sloveniji nedvomno predstavlja tržno oziroma konkurenčno prednost za domače proizvajalce piva in preostalih pijač. Zaradi krajših transportnih razdalj bi bila cena njihovih pijač v vračljivih steklenicah precej nižja od uvoženih pijač v nevračljivih embalažah.
Ugotovitve raziskave torej kažejo, da se Slovenci sicer zavedajo pomena, ki ga ima uporaba vračljive embalaže za odgovorno ravnanje z okoljem. Vendar se zaradi pomanjkljive sistemske ureditve tega področja z vidika dostopnosti vračljive embalaže, priročnosti nakupa in vračanja embalaže in z vidika cenovne politike le redki odločajo za nakup pijač v vračljivi embalaži. Rezultati raziskave so torej lahko vodilo pri oblikovanju in vzpostavljanju pogojev, ki bi omogočali spodbujanje uporabe vračljive embalaže.


 

cilji zbiranja strošek zbiranja in predelave za proizvajalce pijač (embalažnina) na tono prodanih 0,5-litrskih pločevink podražitev za… cena pločevinke Δ cene pločevinke delež piva kupljenega v steklenici delež piva kupljenega v pločevinki zmanjšanje deleža piva, kupljenega v pločevinki, glede na obstoječe stanje
OBSTOJEČE STANJE 0,94 EUR
Stanje 1 (napoved 2011) 40 % 193 EUR 3,7 % 0,97 EUR 0,03 18,0 82,0 18,0
Stanje 2 (napoved 2010) 50 % 242 EUR 4,6 % 0,98 EUR 0,04 27,5 72,5 27,5
Stanje 3 (napoved 2013) 60 % 290 EUR 5,5 % 0,99 EUR 0,05 36,0 64,0 36,0
Stanje 4 (napoved 214) 70 % 338 EUR 6,5 % 1,00 EUR 0,06 49,5 50,5 49,5
Stanje 5 (napoved 2015) 80 % 386 EUR 7,4 % 1,01 EUR 0,07 58,1 41,9 58,1
Stanje 6 (napoved 2016) 90 % 435 EUR 8,3 % 1,02 EUR 0,08 59,5 40,5 59,5
Stanje 7 15,0 % 1,08 EUR 0,14 72,5 27,5 72,5
Stanje 8 25,0 % 1,18 EUR 0,24 79,7 20,3 79,7

Tabela kaže na soodvisnost med ekonomskimi vzvodi in doseganjem okoljskih ciljev. Pri cilju zbiranja 70 odstotkov vseh pollitrskih pločevink piva bi se cena zbiranja dvignila za 6,5 odstotka; pri toliko povišani ceni bi se 50,5 odstotka potrošnikov odločilo za nakup piva v vračljivi steklenici. Danes ta odstotek znaša 16 odstotkov. Če bi v Sloveniji sledili uvajanju tako imenovanega pravičnega stroška embalažnine, ko bi se za posamezne vrste ali skupine odpadne embalaže višina embalažnine določila glede na dejanske stroške recikliranja ali predelave, bi potrošnika s tem tudi finančno spodbujali k nakupu pijače v vračljivi embalaži.