Aktualno | Marko Cedilnik1 |
 

Nekoč sem v nekem članku zapisal ali pa prepisal, tega se natančno ne spomnim več, da začetek tretjega tisočletja zaznamuje vse večja občutljivost za naravovarstvena vprašanja, o čemer ni dvoma. Izginjajoči tropski gozdovi, izčrpani naravni energetski viri in kopičenje radioaktivnih odpadkov so zgolj trije izmed številnih vzrokov, ki jih Evropejci povezujejo z vse slabšo kakovostjo zraka, vode in zemlje ter s tanjšanjem ozonske plasti. Danes sta zato že dva od treh prebivalcev stare celine pripravljena seči globlje v žep za izdelke, ki so manj škodljivi za okolje. Vprašanje je zgolj koliko, saj se večina noče odpovedati avtomobilom, ki naj bi bili po javnem mnenju drugi največji svetovni onesnaževalec okolja, a so hkrati simbol svobode in kakovosti življenja.

Razlog za skrb so tudi podatki združenja evropskih avtomobilskih izdelovalcev, po katerih naj bi imela avtomobilska industrija dvanajstodstotni delež pri onesnaževanju stare celine. Zgolj skozi izpuhe vozil na evropskih cestah pa naj bi ušlo v ozračje približno dva odstotka svetovnega izpusta ogljikovega dioksida. Zaradi povečane koncentracije atmosferskega ogljikovega dioksida, ki med vsemi plini najbolj vpliva na ustavljanje od Zemlje odbitega sončevega valovanja, je segrevanje Zemlje večje, kot bi moralo biti.

Posledice uničevanja okolja se bodo po ocenah Organizacije združenih narodov v naslednjih nekaj letih približale kritični točki, ko sanacija mnogih posledic ne bo več mogoča. Države članice  Evropske unije si prizadevajo izboljšati stanje na tem področju, pri čemer opozarjajo, da nove in prihodnje članice EU zaradi tranzicije in privatizacije vse premalo pozornosti namenjajo ekološkim temam. Ob tem se postavlja vprašanje, kakšen je odnos do okolja v Sloveniji in novih članicah. Tudi v starih ni vse tako, kakor piše v poročilih in deklaracijah. Kaj in kako mislijo ukrepati Evropska unija in vlade posamičnih držav, je veliko vprašanje. Kako pa se odziva na okoljska vprašanja gospodarstvo in znotraj gospodarstva tudi sektor logistike, je posebej zaskrbljujoča zgodba.

Ob tem razmišljanju pustimo ob strani, da je lepo imeti ozaveščeno prebivalstvo, prebivalstvo, ki se zaveda, da je potrebno ohranjati okolje, ki ni samo njihovo, ampak pripada tudi njihovim otrokom. Ljudje se po navadi obnašamo ambivalentno tudi pri ravnanju, ki je povezano z obremenjevanjem okolja. Zelo natančno vemo, kako bi se morali obnašati drugi, istočasno pa se ne zavedamo, kako tudi sami vede ali nevede povzročamo veliko obremenjevanje okolja z ravnanji in rabo stvari. Seveda pri lastnem ravnanju vsi razmišljamo v smislu: ena odvržena iztrošena baterija ni nič. Dejanski problem pa je na milijone odvrženih iztrošenih baterij.

Kar je za nekoga neuporabna iztrošena stvar, za drugega pomeni koristno surovino. To je temeljni princip recikliranja. Recikliranje ohranja naravne vire, energijo in zmanjšuje onesnaževanje. Za pridobivanje surovin iz recikliranih odpadkov porabimo do 90 odstotkov manj energije kot pri izrabi primarnih virov. Z recikliranjem hkrati zmanjšujemo problem z iskanjem, urejanjem in upravljanjem odlagališč. Za recikliranje pa morajo biti odpadki zbrani ločeno, o čemer je potrebno poučiti ne samo otroke, ampak tudi marsikatere starše. Organizirati je potrebno družinsko ekipo za skrb za okolje.

Ni pa potrebno podcenjevati tudi majhnih prispevkov. Varčna žarnica lahko v času svojega delovanja prihrani toliko energije, kot jo da 300 kilogramov premoga. Med takšne majhne, a pomembne prispevke sodijo še nakupovanje s košarami ali večkratna uporaba ene vrečke, uporaba biološko razgradljivih čistil, nadzor temperature v hladilniku itd.

Okolju prijazna ravnanja doma ljudje lahko koristno prenesemo tudi v podjetje. Toda v podjetjih je problem ambivalence še večji, saj podjetja kljub altruistično zapisanim vizijam in strategijam sledijo le enemu banalnemu cilju – brezkompromisnemu ustvarjanju čim večjega dobička.

Dobiček pa je kategorija, ki nikoli ni bila in nikoli ne bo prijazna ljudem, kaj šele okolju. Tu bi morala širša družbena skupnost odigrati svojo vlogo in omejiti škodljivo brezkompromisno hlastanje za dobičkom, ki služi le peščici »izbrancev«. Širša družbena skupnost v obliki države in Evropske unije bi morala zagotoviti primerne pogoje, ki bodo za vse enaki in prijazni do okolja. Poleg tega, da najvišja skupnost pobira davke, ki jih potrebuje za svoje delovanje in za varovanje pred zunanjimi sovražniki, mora danes takšna skupnost, državna ali naddržavna, poskrbeti za varovanje pred samim seboj. Tudi za to je potreben denar in posledično novi davki.

Uvedba novih davkov ni popularen ukrep, a če so povezani z ohranjanjem okolja za naše otroke, se ljudje nekako najlažje sprijaznimo z njimi. Vendar je pri uvedbi davkov vedno vprašanje, kaj naj bo osnova, na podlagi katere se odmerijo. Zelo enostavno je zapisati načelo, povezano z davki zaradi prekomerne rabe naravnih virov in onesnaževanja, s stavkom »onesnaževalec plača«. Težko pa je to izvesti v praksi, saj se sodobna ekonomija nikoli ni spopadla z resnim razreševanjem vprašanja tako imenovane internalizacije eksternih stroškov.

Vsi dosedanji poskusi okoljskih davčnih reform, ki naj bi nas obvarovali pred nami samimi, so bolj ali manj klavrno propadli. Okoljska davčna reforma je sicer tema par excellence za pisanje diplomskih in magistrskih nalog ter doktorskih disertacij, vendar po mojem skromnem prepričanju te spremembe ne spodbujajo niti posameznikov, niti velikih, niti majhnih zasebnih ali javnih podjetij k aktivnemu ravnanju v smeri okolju prijaznega izkoriščanja našega planeta. Po mojem prepričanju zato, ker davek vedno pomeni prisilo in v človeški naravi je, da se pred nasiljem želimo umakniti. Tudi davkom se vedno vsi želimo izogniti.
Prelepo bi bilo, če bi zelena davčna reforma prinesla davke v obliki takih zahtev:

  • če dva meseca ne uporabljate osebnega avtomobila in se na delo vozite s kolesom, vam bomo zmanjšali prispevek za zdravstveno zavarovanje za 5 %,
  • če mleko kupite na mlekomatu s svojo lastno embalažo, vam pri vsakem kupljenem litru država odpusti 25 centov pri dohodnini,
  • če na osebo v gospodinjstvu porabite 10 litrov vode na dan, vam zmanjšamo strošek za vodarino za 10 %,
  • če podjetje zmanjša stroške prevoza za 20 %, se dvojni prihranek obračuna kot odbitek od davčne osnove,
  • če podjetje kupi tehnološko zahtevnejšo in energetsko manj potratno opremo, se dvojni znesek povečane investicije zaradi dražje opreme šteje kot odbitna postavka.

To je samo skromen začetek pisanja ljudem, podjetjem in okolju prijaznega davčnega sistema, ki pa ga boste seveda morali zaenkrat poiskati v knjižnici na oddelku pravljic, kajti ambivalenca državnih uradnikov in velikega kapitala je tako izrazita, da sprejem takih predpisov ni mogoč. Sistem ljudem in okolju prijaznih davkov bi ogrozil obstoječi princip izdatnosti davkov, ki temeljijo na široki davčni osnovi. S tem bi bil ogrožen tudi obstoj velikega števila birokratov in obstoj velikega kapitala. Dejstvo, da bi živeli v okolju, ki je manj obremenjeno, prijaznejše do ljudi in tudi bolj zdravo, pa tako in tako nikogar več ne briga.

1 – Marko Cedilnik, mag. inž. log., univ. dipl. prav., državljan Republike Slovenije in Evropske unije, e-mail: senturska.gora@siol.net
2 – Z družinsko ekipo je mišljena osveščenost vseh članov družine, ki lahko s svojimi ravnanji, zgledom in obnašanjem vplivajo na izboljšan odnos do okolja, predvsem starši z nenehnim opozarjanjem in vzgajanjem svojih otrok ter tudi lastnim zavedanjem, da s svojim prekomernim obremenjevanjem okolja porabljajo dobrine, ki pripadajo njihovim potomcem.
3 -Deloma povzeto po Pogačnik, J. (2003, 10. december). Poskrbimo za ohranitev okolja. Delo in dom, str. 4.