Trajnostni razvoj in globalna harmonizacija pakirne verige |
Trajnostnost (sustainability) je ena najpogostejših besed v zadnjih letih, ko je govor o razvoju. Praktično vsi dokumenti se sklicujejo na trajnostnost in vse več je zahtev za doseganje »večje trajnostnosti« tudi v verigi dodane vrednosti pakiranja. A kot v svojem razmišljanju poudarja Julian Carroll, direktor svetovnega omrežja podjetij Europen – Pen International, za revijo Packaging Europe, so bila doslej prizadevanja v verigi pakiranja neusklajena, včasih celo v medsebojnem konfliktu.

Harmonizacija pakirne verige»Naučiti se moramo upravljati z novo vrsto tveganja, ki ni neposredno odvisna od naših ravnanj, ampak do nje prihaja zaradi nekoordiniranih reakcij v celotni gospodarski verigi,« meni Julian Carroll, »vsa podjetja se tako ali drugače srečujejo z vedno večjimi zahtevami po trajnostnosti. Embalaža oziroma pakiranje sta bili in sta še za mnoge okoljske lobiste glavni Črni Peter, na katerega kažejo s prstom kot tistega, ki simbolizira vse okoljske probleme današnjega časa. Edina svetla lisa v panogi je postalo recikliranje.«

Razpršenost regulativ in »dobrih ciljev«
Pri tem Julian Carroll spomni, da se pogosto pozablja, da je prav pakirna branža omogočila globalizacijo, kot jo poznamo danes, ki je – kljub številnih izzivom – prinesla pomemben razvoj. Kljub temu je pakirna branža pod posebnim drobnogledom. »O njej imajo svoje mnenje potrošniki, okoljevarstveniki in regulatorji – a to mnenje je redko pozitivno. Pakiranje gledajo izolirano, ne kot integralni del gospodarstva nasploh in zato ne vidijo njegove fundamentalne vloge v globalizaciji. Vlade povsod sprejemajo nove regulative, prilagajajo zakonodajo in postavljajo nove cilje. Tudi podjetja sama sprejemajo svoje cilje, s katerimi želijo doseči trajnostne cilje. Ta prizadevanja pa so včasih kontraproduktivna in pogosto v konfliktu z »dobromislečimi« cilji, ki si jih postavijo drugi členi v verigi dodane vrednosti. Francoska in britanska vlada, na primer, skupaj z Evropsko komisijo spodbujata maloprodajno dejavnost, da razvija svoje programe za zmanjševanje embalaže. Pri tem pa ne vidita nevarnosti kontradiktornih zahtev, ki jih mora upoštevati nabavna veriga. Nemčija ima diskriminatorno politiko na trgu pijač, ki uvaja celoten okoljski odtis embalaže. Južna Koreja, Tajvan in Kitajska so uvedli pravila, ki določajo dovoljena razmerja med prostornino embalaže in volumnom produkta.

Namesto koristi nova okoljska bremena
»Če pogledamo vsako izmed zahtev, ki sem jih navedel kot primer, lahko rečemo, da imajo svoje zrno soli. Težava nastane, ko ta delček sestavljank postavimo v celotno sliko. Takrat zelo hitro postane kontraproduktiven. Brez koordinacije in skupnih ciljev se celotna embalažna veriga hitro sesuje. Na koncu kljub mnogim dobrim prizadevanjem doseže zelo malo okoljskih koristi. Včasih v celoti lahko prinese celo dodatna okoljska bremena,« je poudaril Julian Carroll.
Evropska unija je na tem področju naredila velik korak naprej. Kot je znano, je že v zgodnjih 90. letih 20. stoletja sprejela regulative s področja okoljskega vpliva embalažne panoge. Le-te niso imele le okoljskega cilja, ampak tudi namen poenotenja embalažnega področja, kar olajša trgovanje.

Usklajevanje velike slike
»Evropa je postavila dobre temelje, ostali svet se lahko od nje marsikaj nauči. Danes pa mora narediti nov, morda še večji korak. Poskrbeti mora, da bodo vsa prizadevanja, ki jih podjetja vlagajo v smeri bolj trajnostnega pakiranja, usklajena v veliki sliki trajnostnega razvoja. Zavedati se je potrebno, da je dobavna veriga v pakiranju zelo dolga in raznovrstna, zato lahko pomanjkanje koordinacije hitro poruši postavljene cilje.«

Globalna harmonizacija pakiranja
Dober zgled Evrope spodbuja resne globalne napore, da bi harmonizirali zakonodajo na globalni ravni. Največja proizvajalca izdelkov za maloprodajo z obeh strani Atlantika sta se povezala z največjimi trgovci v okviru globalnega projekta »Global CEO Forum Packaging«. Namen tega projekta je razviti globalne principe, ki opredeljujejo prispevek embalaže za trajnostnost. Na podlagi teh principov bodo razvili skupno vizijo, indikatorje, meritve in definicije, s katerimi bodo zagotovili optimalno trajnostnost in se hkrati izognili vsem čerem znotraj nabavne verige. Tudi Mednarodna organizacija za standardizacijo je sprejela stališče, da je potrebno oblikovati mednarodne standarde s področja embalaže in okolja.
»Delo hitro napreduje,« ocenjuje Julian Carroll, »v prvem četrtletju tega leta naj bi oblikovali skupne indikatorje. Le-te bodo obširno testirali v realnih okoljih, šele potem jih bodo diseminirali. A nekaj moram poudariti: ta orodja pripravlja gospodarstvo prostovoljno. Ne morejo storiti čudeža. Nacionalne zakonodaje bodo še vedno veljale in določene trgovinske ovire bodo še prisotne. Ta orodja pa bodo močan argument, s katerim bomo lahko v posameznih državah pritiskali na regulatorne organe, da svojo zakonodajo in predpise uskladijo v skladu z globalnimi principi.«