Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Raziskovalka, ki je znana bolj na tujem kot doma - EOL 56

Naj raziskovalka po mnenju gospodarstva | Borko De Corti |
Naj raziskovalka za leto 2010 je po mnenju gospodarstva postala redna profesorica dr. Aleksandra Lobnik s Fakultete za strojništvo Univerze v Mariboru. Ustanovila je center za senzorsko tehniko na fakulteti, kar omogoča aktivno vključevanje v reševanje problematike varovanja okolja s pomočjo izvajanja različnih monitoringov, pilotnih poskusov čiščenja voda in razvijanja novih senzoričnih metod za spremljanje ekoloških in procesnih parametrov.

aleksandra_lobnikAleksandra Lobnik je diplomirala na Tehniški fakulteti Maribor leta 1987, magisterij je opravila štiri leta kasneje na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, doktorat leta 1998 na Univerzi Karl Franzens v Gradcu v Avstriji. Pri doktoratu je imela srečo, ker ga je opravljala pri svetovno znanem profesorju Ottu Wolfbeisu, ki je med prvimi na področju senzorike. V okviru doktorskega študija ji je odprl pot v svet, kjer je prihajala do novih znanj in spoznanj. Za enako pot, kot jo je imela pri graškem profesorju, se je kasneje odločila tudi sama, saj morajo tisti, ki pri njej opravljajo doktorat, najmanj pol leta prebiti v tujini.

Senzor ali čutilo za zaščito vojakov

Aleksandra Lobnik je že v času študija razvijala nove senzorske sisteme. Z razvojem novih senzorjev je nadaljevala, ko se je z doktorskega študija v Gradcu vrnila v Maribor. Vsa ta leta v centru za senzorsko tehniko fakultete za strojništvo razvija ideje za razvoj senzorjev, kjer ne gre le za trenutni navdih. Senzor, čutilo ali čutni organ, je naprava, ki sprejme dražljaj in ga pretvori v impulz. Senzor je nekakšno tipalo, ki omogoča merjenje. V njihovem raziskovalnem središču se med številnimi drugimi raziskavami zdaj ukvarjajo, kako v okolju zaznati onesnaženost, strupene pline in podobno. Nobeno presenečenje ne bo, če bodo v prihodnje vojaki imeli pritrjeno majhno škatlico, denimo, veliko kot zavoj vžigalic, ki jih bo opozarjal, da so na področju, kjer so morda strupeni plini ali kaj nevarnega. Ta senzor za detekcijo organofosfornih spojin, ki je namenjen osebni zaščiti vojakov, so razvili lani, zato predvidevajo, da ga bodo lahko še letos ponudili trgu.
Za te raziskave so pokazale veliko zanimanje nekatere tuje vojske, vendar naj kot zanimivost povemo, da opravljajo tudi raziskave na področju prehrambne industrije. Senzorji naj bi pri nakupu opozarjali, ali je na primer pakirano meso še sveže in uporabno, ne da bi pri tem morali pogledati na rok veljavnosti izdelka. Raziskovalka si želi, da bi razvili senzorske sisteme, ki bodo označevali kakovost pakiranega mesa. Zdaj se namreč kupci zanašajo na zapisan rok uporabe, vendar je lahko hrana užitna tudi dlje časa. Povsem mogoče pa je, da lahko pakiran izdelek hrane izgubi kakovost že med transportom, čeprav datum veljavnosti še ni potekel. V tem trenutku so rezultati raziskav tovrstnih čutil zelo obetavni, pravi Lobnikova in upa, da bodo dejansko zagledali luč sveta.

Iz laboratorija na teren

Senzorika postaja vse bolj aktualna, ugotavlja Aleksandra Lobnik, ker klasične metode raziskav potekajo v laboratoriju, kamor se prinesejo vzorci. Senzor (čutilo) pa omogoča merjenje na terenu, kar je vsekakor prednost, ker so senzorji majhni in prenosljivi. Tovrstna čutila imajo velike prednosti, zato Evropa in svet zelo spodbujata razvoj teh novih merilnih metod in novih pristopov do okolja. Senzorji imajo zelo široke možnosti uporabe.
Naše sodelovanje z gospodarstvom je resnično zelo razvejeno, meni Lobnikova, ko jo vprašamo, zakaj je po njenem prejela nagrado »naj raziskovalka«. V delu imajo namreč številne projekte, kjer so potrebni raziskovalci z akademskega področja in partnerji iz gospodarstva. Opravljajo direktne projekte za gospodarstvo, kot je bil, denimo, projekt za Pinus iz Rač o razstrupljanju odpadnih voda, zelo prisotni so tudi v tekstilni industriji pri razstrupljanju odpadnih obarvanih voda, delali so za Beti Metliko, Levi Strauss iz Madžarske – to je le nekaj direktnih projektov, ki jih niso upoštevali pri podelitvi nagrade, saj je bilo dovolj drugih.
»Ko smo se vključili v Evropsko unijo, smo morali zadostiti evropski okoljevarstveni zakonodaji, zato je tudi velik interes gospodarstva za raziskave na tem področju,« pojasnjuje Aleksandra Lobnik. Predpisi so zelo jasni, kjer gre za določene mejne vrednosti izpustov v okolje (v vodo, zrak in tla). Priprava tehnoloških voda, pitnih in kopalniških vod ostaja še marsikje velik problem, zato se vključujejo v reševanje tovrstnih problemov, vrh tega pa še v čiščenje odpadnih industrijskih voda. Industrijske odpadne vode so posebne, odvisne od tega, katera proizvodnja je v ozadju. Tekstilna industrija je povsem drugačna od metalurgije, zato so drugačne tudi njene odpadne vode. V odpadnih vodah metalurške proizvodnje so težke kovine, v tekstilni industriji pa so odpadne vode obarvane in biološko slabo razgradljive. Za vsako vodo je treba najti najprimernejši postopek čiščenja, ki je ekonomsko tudi najbolj sprejemljiv in ga je mogoče tudi tržiti. In prav na tem področju jih gospodarstvo najbolj potrebuje.

Država naj bolj spodbuja študij tehniških ved

Ukvarjajo se tudi z novimi nano materiali na temelju silicijevih in magnetnih nano delcev, inteligentnimi tekstilijami. Ena od študentk je pri Lobnikovi nedavno doktorirala na temo ločevanje težkih kovin. Skupaj z Medicinsko fakultete Univerze v Mariboru pripravljajo klinično analizo, kjer bi z magnetki analizirali žarišče sprememb v telesu. Pri tem predvidevajo, da se bodo dokopali do dobrih rezultatov. Za projekt o pametnih tekstilijah so v Franciji prejeli evropsko nagrado med univerzami kot najbolj uporaben projekt, ki bo našel prostor na trgu, to pa je Aleksandri Lobnik na stežaj odprlo vrata Nata, kjer tudi občasno predava.
Pregovor nekako pravi, da je težko biti prerok doma ali da se moraš najprej uveljaviti na tujem, da te začnejo ceniti doma. To sicer ne velja za Aleksandro Lobnik, saj je gospodarstvo prepoznalo njeno delo in ji kot prvi ženski v nekaj letih, ko podeljujejo letno nagrade »naj raziskovalca«, dalo priznanje, ki ima večji simbolni kot denarni pomen. Vendar so v tujini bolj seznanjeni, s čim se ukvarja, kot doma, kajti v tujino jo vabijo na predavanja o njenem delu. Na Japonskem je dve leti predavala podiplomskim študentom. Veliko je predavala v Združenih državah Amerike, Maleziji, Argentini, da pri tem sploh ne omenjamo številnih evropskih držav. V tujini zelo dobro vedo, da edini v Sloveniji razvijajo optične, kemijske in senzorske sisteme.
Prof. dr. Aleksandra Lobnik je patentirala osem patentov, iz česar je mogoče sklepati, da je v njej močan športni duh. Kot odlična odbojkarica, ki je bila v letih 1979 do 1987 v državni članski in mladinski reprezentanci, sicer pa je igrala za Palomo Branik, ki je dve leti zapored osvojila državno prvenstvo, ve, kaj so vztrajnost, borbenost in delavnost. Šport, ki jo je marsičesa naučil, jo zdaj sprošča in usmerja k pozitivnim mislim. Pri športu je spoznala, da se je treba po porazu pobrati in nadaljevati z delom in borbenostjo.
Znanstvenica poudarja, da so znanja nujno potrebna za razvoj družbe in gospodarstva. Meni sicer, da smo v določenem trenutku v državi zanemarili znanja, študij, inovativnost, kajti pomembnejša sta le slava in denar. Sedanje razmere v gospodarstvu po njenem kažejo, da so med najuspešnejšimi podjetji v Sloveniji tista, ki imajo veliko znanja in proizvajajo visoko zahtevne tehnološke izdelke. Taka podjetja se praktično niso znašla v krizi, meni, zato mora država postaviti prednosti in strategijo gospodarstva, kjer bo imela pred očmi visoko izobražene ljudi. S strani države mora biti več motivacije za študij tehniških ved, ker gospodarstvo za svoj razvoj potrebuje najboljše ljudi s tehniškim znanjem, ki so sposobni za uresničitev novih in ustvarjalnih idej.