Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Gospodarski potencial prehoda v brezogljično družbo je lahko priložnost - EOL 136/137

Sreda, 27. Februar 2019

Emisije toplogrednih plinov in dogovori v EU | E. D. |
 
Države članice EU imajo postavljene letne cilje omejevanja emisij toplogrednih plinov (TGP) na področju, ki ni vključeno v EU trgovanje z emisijskimi kuponi. Tiste, ki niso dosegle ciljev, lahko kupijo enote letnih dodelitev emisij v drugi državi ali pa nedoseganje kompenzirajo z morebitnimi presežki iz preteklih let. V zadnjem obračunskem letu teh ciljev niso dosegle Malta, Finska, Nemčija, Poljska, Belgija in Irska. Slovenija, poudarja Matej Kacin z Oddelka za podnebne spremembe na Ministrstvu za okolje in prostor, letne cilje zaenkrat dosega, se pa po spodbudnem trendu že drugo leto zapored emisije povečujejo tudi zaradi gospodarske rasti. K problemu bi morali, pravi, na vseh ravneh pristopiti celostno, s sodelovanjem vseh resorjev. Glavno sporočilo dosedanjega izvajanja Operativnega programa ukrepov za zmanjšanje emisij TGP je, da je potrebno okrepiti ukrepe. Predvsem pa uvideti, da je stroškovna učinkovitost prehoda v brezogljičnost lahko priložnost za podjetja in posameznike.
 

Emisije toplogrednih plinovDržave članice EU imajo možnost prenesti del svojih letnih dodelitev emisij v druge države članice. Koliko je takšnih dogovorov v EU in med katerimi državami? Ali se to nanaša tudi na ne-ETS področje?

Sistem dodelitve letnih ciljev velja samo za t. i. ne-ETS področje. Letni cilji omejevanja emisij TGP za vsako državo so izraženi v obliki enot letnih dodelitev emisij (t. i. AEA, ang. annual emission allocations). Vsaka enota predstavlja tono emisij TGP izraženih v ekvivalentih CO2.

V ne-ETS sistem, ki obsega 63 % vseh emisij TGP v Sloveniji, so vključene emisije TGP iz sektorjev promet, kmetijstvo, stavbe, ne-ETS industrija, odpadki in ne-ETS energetika. Torej iz nekaterih sektorjev, ki niso del sistema EU za trgovanja z emisijskimi kuponi (t. i. ETS). Po letu 2020 se bo v sistem doseganja emisijskih ciljev na ne-ETS področju vključilo še emisije TGP zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (t. i. LULUCF sektor). Če ima država višje emisije od dodeljenih enot AEA, mora to kompenzirati. »Pokrije« jih lahko ali z nakupom enot AEA od tistih držav, ki so dosegale cilje in presežke enot AEA ponujajo na trgu, ali z uporabo lastnih presežkov iz preteklih let, če so te seveda ustvarile. Primanjkljaj enot država lahko nadoknadi tudi z nakupom kreditov/dobropisov iz projektnih dejavnosti. Vsaka opravljena transakcija mora biti izvedena in zabeležena v registru EU. Dogovorov o prenosu enot AEA je bilo do sedaj le za vzorec. Samo Malta je bila tista, ki jih je kupovala, saj so vse ostale države dosegale cilje.

Kako določijo letne cilje?

Končna cilja za leto 2020 in 2030 sta za vsako državo članico določena z evropsko zakonodajo. Osnovno izhodišče pri določanju ambicioznosti končnih ciljev je gospodarska razvitost države, bolj razvite imajo bolj ambiciozne cilje in obratno. Vmesni letni cilji držav so rezultat začrtanega poteka – trajektorije, ki poteka od letnih dodelitev emisij v izhodiščnem letu do končnega cilja.

Zdaj trgovanje med državami že poteka?

S koncem lanskega novembra se je začel četrti cikel 4-mesečnega obdobja za izvedbo transferjev. To je trgovanje z AEA za doseganje skladnosti. Običajno se trgovanje za doseganje skladnosti v posameznem letu izvaja za dve leti nazaj. Konec leta 2018 se je tako začelo trgovati za doseganje skladnosti v letu 2016. V letih do 2015 so vse države z izjemo Malte dosegale in celo znatno presegale zastavljene cilje. Verjetno tudi zaradi nepričakovane gospodarske krize v EU. Malta je morala za doseganje svoje skladnosti na trgu kupovati enote AEA. Kupila jih je od Bolgarije. Cena nakupa ostaja javna skrivnost. No, za leto 2016 se je prvič zgodilo, da je več držav, ki zastavljenih letnih ciljev ne dosegajo. Poleg Malte so to še Finska, Nemčija, Poljska, Belgija in Irska. Vse, z izjemo Malte, bodo svoje primanjkljaje lahko pokrile z lastnimi presežki, ki so jih ustvarile v preteklih letih. Malta bo morala svoj deficit ponovno pokriti z nakupom enot AEA ali dobropisov iz projektnih dejavnosti na trgu.

Če govorite o ciljih - vsi gospodarski sektorji bi morali prispevati k zmanjšanju emisij TGP, da bi na stroškovno učinkovit način dosegli 20-odstotno zmanjšanja emisij TGP na ravni EU do leta 2020. Kateri gospodarski sektorji so bolj odzivni in kateri manj?

Potenciali zmanjševanja po sektorjih so različni. Splošni cilj je zagotoviti razklop med rastjo BDP in emisijami TGP. Ključno za uspešen razvoj nekega sektorja je celovit pristop, saj zmanjševanje emisij TGP v posameznem sektorju sploh ni nujno odvisno samo od odzivnosti posameznega sektorja. Na emisije iz posameznih sektorjev namreč vplivajo številni dejavniki. Npr. v sektorju promet, ki je glavni vir emisij TGP v ne-ETS v Sloveniji, si lahko zelo prizadevamo pri izvajanju nekaterih ukrepov za zmanjševanje emisij TGP, a se bo trend lahko še vedno (ne)pričakovano spreminjal. RS je namreč zaradi svoje lege izrazito prometno tranzitna država, kar vpliva na količino prometa in tudi na obseg emisij TGP. Dodatno npr. na emisije TGP iz prometa zaenkrat še vpliva tudi rast gospodarstva v Sloveniji in EU. Seveda, s tem ne želim nikogar opravičevati, saj vse to še ne pomeni, da nimamo vajeti v svojih rokah. V državah jih zagotovo imamo. Želim poudariti samo to, da je za želene rezultate potrebno k problemu pristopiti celostno. Nisem prepričan, da se je v preteklosti to vedno upoštevalo.

Kaj predlagate?

Za učinkovito zmanjševanje emisij TGP je ključno sistematično ukrepanje na vseh ravneh, z odločevalci na svetovni/EU/državni/lokalni ravni, kjer je med resorji potrebno zagotoviti usklajeno sodelovanje. To se mora potem odražati v znanosti. Mislim na raziskave, razvoj in inovacije, v izobraževanju/ozaveščanju in ostalih gospodarskih panogah ter seveda tudi ali predvsem na ravni posameznikovih dejanj. Gre za paradigmo trajnostnega razvoja, ki temelji na načelih krožnega gospodarstva. Za spreminjanje vzorcev razmišljanja in dejanj. Samo to bo dalo rezultate.

Spreminjanje ravnanja povsod?

Seveda. Občutek imam, da smo ljudje pri sprejemanju svojih odločitev kratkovidni. Rezultate želimo takoj! Verjetno je zato v soočanju s podnebnimi spremembami eden izmed nujnih korakov skupno prepričanje. To, da ukrepanje za blaženje podnebnih sprememb ni samo neko dodatno breme, s katerim se zmanjšuje emisije TGP skladno z EU zakonodajo, ki bo učinke prineslo šele na dolgi rok in skupaj s sodelovanjem celega sveta. Ampak da gre pri tem predvsem za ukrepe za prehod v trajnostno družbo, ki pa zagotavlja boljši jutri vseh nas na vseh področjih.

Mislim na kakovost zraka, vode, prsti, na zdravje, na tehnološko napredno družbo, znanost, samozadostnost, skratka na višjo kakovost življenja vseh. To je tudi osnova za kakovostno življenje zanamcev.

Zagotoviti je potrebno, da pri doseganju ciljev, sektorskih, podjetniških, osebnih itd., vsi tečemo v isto smer, seveda po različnih poteh. Ključno je, da vse poti vodijo proti omejevanju vzrokov spreminjanja podnebja in da trenutni moment, ko o prihodnosti še lahko odločamo, tudi izkoristimo. Nenazadnje temu sledi alokacija sredstev na ravni EU, torej gre tudi za gospodarsko priložnost.

Kajti spremembe že zelo čutimo.

Verjetno najbolj tisti, ki so preživetveno odvisni od narave, npr. kmetje. Projekcije kažejo na nadaljevanje in celo krepitev nekaterih trendov tudi v prihodnje. Pri podnebnih spremembah, kot se nam sedaj nakazujejo, ne gre le za nekoliko višje povprečne temperature, kot se morda včasih zmotno razume, ampak za spreminjanje običajnih vrednosti vseh ostalih parametrov podnebnega sistema. To se potem na koncu lahko odraža v obsežnih negativnih posledicah. Zlasti mislim na vplive spremenjenega podnebja na naravo in biotsko raznovrstnost. Glavni problem tiči v intenziteti in hitrosti spreminjanja podnebja, na katerega se ekosistemi ne zmorejo pravočasno prilagoditi in jim zato grozi propad. Ne smemo pozabiti na možne posledice povečane pogostosti pojavljanja ekstremnih vremenskih dogodkov, še toliko bolj, če se tega ne bo primerno upoštevalo v prostorskem razvoju. Dodatno negotovost glede obsega in intenzitete posledic podnebnih sprememb predstavlja vprašanje, kako se bo podnebni sistem »odzval« na zamajano ravnovesje.

Kaj pomeni sistem EU o pravični porazdelitvi prizadevanj oziroma bremen med državami EU za prispevek k zmanjšanju emisij TGP? Ali to pomeni, da države z nižjim BDP na prebivalca in s slabšo razvitostjo lahko bolj onesnažujejo zrak in jim ni potrebno zmanjšati emisij TGP?

Ne, ne gre za to. Namen sistema o porazdelitvi prizadevanj, ki velja samo za del emisij TGP, ne pa tudi za ostala onesnaževala zraka, ni to, da lahko države z nižjim BDP na prebivalca in slabšo razvitostjo bolj onesnažujejo. Ključno je, da potem EU kot skupnost, predvsem pa celoten planet zmanjša emisije TGP in njihovo koncentracijo v ozračju. Pri sistemu o porazdelitvi prizadevanj gre predvsem za to, da so bolj razvite države sposobne hitreje in učinkoviteje ukrepati na področju zmanjševanja emisij TGP, zato imajo postavljene bolj ambiciozne cilje. Prevzamejo več »bremena« kot ostale tudi zaradi tega, ker so v preteklosti svojo pot razvoja temeljile na ogljični intenzivnosti. Takšen sistem je sprejemljiv, ker več izpuščenih TGP v neki državi ne pomeni avtomatično tudi slabše kakovosti zraka. Zato tak sistem na področju kakovosti zraka ne obstaja. Tam so cilji za vse države enaki.

V Sloveniji je med povzročitelji emisij na ne-ETS področju največji krivec promet. Pri katerih ukrepih ni dovolj učinkovitosti?

Res je, da je največji vir emisij v ne-ETS promet. Kot sem že omenil, pa na te emisije vplivajo številni dejavniki, zato je potrebno biti pri iskanju krivca previden. Verjetno drži, da so bile nekatere strateške odločitve v preteklosti netrajnostne in bomo posledice čutili še desetletja. Zato je bistveno, da se v prihodnje takšnim praksam izognemo. Za trajno zmanjševanje emisij TGP in razogljičenje prometa je zagotovo potrebno uporabiti celovit pristop, saj bo le usklajeno delovanje na vseh področjih prineslo potrebne dolgoročne rezultate.

Samo izvajanje posameznih ukrepov/instrumentov znotraj sektorja sicer lahko ima določen učinek, ne bo se pa na tak način razogljičilo prometa in s tem tudi ne celotne države.

Največ potenciala po posameznih področjih ukrepanja še vedno ostaja v javnem potniškem prometu in preusmeritvi cestnega, tovornega prometa na železnice. Seveda pa so še številni drugi, mehkejši ukrepi, ki predstavljajo potencial za zniževanje emisij TGP iz prometa, npr. lažje izvajanje mehanizma delo od doma za nekatere poklice itd.

Vlada je sprejela tretje letno poročilo, kako Slovenija izvaja Operativni program ukrepov zmanjšanja emisij TGP do leta 2020. Kaj kažejo podatki, so podobni ugotovitvam Podnebnega ogledala 2018?

Bistvo poročila je, da se poda informacija o uspešnosti izvajanja ukrepov, ki je potem podlaga za nadaljnje odločanje, s katerim se želi pospešiti/izboljšati ukrepanje na področju blaženja podnebnih sprememb. V letu 2017 se je začel izvajati projekt LIFE Podnebna pot 2050. Spremlja se tudi izvajanje teh ukrepov, kazalnike za spremljanje učinkov ukrepov itd. Inštitut Jožef Stefan kot koordinator projekta je pripravil publikacijo Podnebno ogledalo 2018. Zvezki iz podnebnega ogledala predstavljajo eno izmed podlag za pripravo poročila. Podatki kažejo, da se letne emisijske cilje dosega in celo presega, da pa se je spodbudni trend zmanjševanja iz preteklih let obrnil. Leto 2016 je drugo leto zapored, ko beležimo povečanje emisij. Pri izvajanju ukrepov je še precej možnosti za napredek. Izsledki kažejo, da trenutno izpolnjevanje ciljev še ne pomeni dolgoročnega obvladovanja emisij. Glavno sporočilo je, da je potrebno okrepiti ukrepanje in upoštevanje podnebnih sprememb pri načrtovanju in izvajanju sektorskih politik zlasti z vidika doseganja ciljev v obdobju do leta 2050.

Kako to zagotoviti?

Zgledno sodelovanje med vsemi je nujna osnova, da bi pot prehoda v razogljičenje in krožno gospodarstvo lahko postala priložnost za prehod v trajnostno družbo. To bo potrebno upoštevati že v okviru pripravljanja celovitega nacionalnega energetsko podnebnega načrta do leta 2030 in dolgoročne strategije do leta 2050. Oboje bo potrebno pripraviti do konca leta 2019.

Problematika podnebnih sprememb je v medijih pogosto predstavljena kot grožnja, ki čaka človeštvo v prihodnosti. Menite, da tovrstni pristop spodbuja k učinkovitemu soočanju družbe z izzivi podnebnih sprememb?

Znanstvena spoznanja vsekakor potrjujejo, da podnebne spremembe predstavljajo grožnjo. Vendar znanost hkrati izpostavlja, da rešitve obstajajo. Alarmantni medijski pristopi običajno vzbudijo pozornost, vprašanje pa je, kakšen je njihov dolgoročen učinek na ravni posameznika ali organizacije. Ozaveščenost se s tem verjetno povečuje, kaj pa sama aktivacija družbe?! Znanost na področju psihologije vse bolj ugotavlja, da je ukrepanje precej učinkovitejše, če se k reševanju pristopi pozitivno, »da vidimo kozarec na pol poln«. Torej kot nove priložnosti. Ukrepi za prehod v razogljičenje so lahko tudi nova gospodarska priložnost. In prav to je potrebno pokazati prebivalcem, jim ponuditi možnosti za stroškovno učinkovit prehod v brezoogljičnost in jih pri tem spodbujati.