Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Uvodnik - 142

Javni interes in umeščanje objektov v prostor

Joze-VolfandTudi z avgustovskim osnutkom NEPN se razdalje med Ministrstvom za okolje in prostor ter Ministrstvom za infrastrukturo o tem, koliko ambicioznosti naj bo v slovenskih podnebnih ciljih, niso skrajšale.

A nekaterih neznank sploh ni več. Na primer, kako visok naj bi bil delež OVE v rabi energije in kako mora Slovenija povečati delež hidroenergije v primarni bilanci. Mag. Vekoslav Korošec z Združenja za inženiring in koordinator Strateškega sveta za energetski prehod na GZS v intervjuju v reviji EOL trdi, da brez hidroelektrarn Slovenija ne bo dosegla ciljev pri OVE. Evropa zahteva 37 % do leta 2030, Slovenija je predlagala 27 %. Tudi v posodobljenem NEPN. A kaj se dogaja z gradnjo hidroelektrarn? Najprej se je zalomilo pri HE Mokrice zaradi pritožbe Društva za preučevanje rib Slovenije. V pritožbi so navedli, da živi na območju spodnje Save 40 domorodnih vrst, od tega jih je 28 ogroženih. ARSO ponovno odloča o okoljevarstvenem dovoljenju, gradnja stoji.

Več trših orehov je pri gradnji HE na Srednji Savi, za prihodnje desetletje pa je načrtovana gradnja HE Renke, HE Trbovlje in HE Suhadol. Do sklenjene savske verige je sicer še dolga pot, skoraj kot Ahasverovo tavanje, a za Srednjo Savo je vsaj del dokumentacije pripravljen. Toda ni in ni odločitve ne o koncesiji in ne o tem, kdo bo vodil gradnjo. Kdo bo končno odločil? Če Vlada RS, Ministrstvo za infrastrukturo in konzorcij, ki pripravlja NEPN, odgovorno in strokovno predstavljajo javnosti strateške dokumente z jasnimi cilji, ne smejo več odlašati. Ne gre le za ekonomske izračune ali vsaj ocene, ki so neizogibne za izvedbo NEPN, marveč gre za odločitve, politične in strokovne. Kajti z vladno odločitvijo o zeleni luči za desetletni naložbeni ciklus v hidroelektrarne na Srednji Savi se pravzaprav šele začne proces, kjer se bodo začeli križati različni interesi. Tisti, ki bodo na mizi, in oni pod njo.

Če se ve, da je gradnja treh hidroelektrarn na Srednji Savi najmočnejši porok za cilje pri deležu OVE, potem se ne da ne razložiti in ne razumeti junaštva neodločnosti na državni ravni. Še zlasti, ker več izkušenj uči, da pri umeščanju energetskih in drugih objektov nacionalnega pomena v prostor pogosto ponavljamo razred. Tudi ko gre za termično izrabo odpadkov Slovenija potrebuje infrastrukturo.

Na strokovni delovni konferenci Zelene Slovenije Razvojni izzivi embalažne panoge v krožnem gospodarstvu (ob izidu embalažnega priročnika) se je na okrogli mizi Slovenija pred odločitvijo – kako s termično izrabo odpadkov Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva, vprašal, ali bo Slovenija ujetnica sosednih držav. Izvoz za lahko frakcijo se zapira in je predrag, Madžarska napoveduje, da ne bo več prevzemala blata iz čistilnih naprav, odpadkov za termično obdelavo pa v državi letno nastane okrog 250.000 ton. Nič ne kaže, da jih bo manj. Slovenija je ranljiva. Pri termični izrabi gre za strateško razvojno odločitev države. Res je po hierarhiji ravnanja z odpadki sežig ali sosežig nezaželen in je na zadnjem mestu. Vendar infrastrukturo, torej termično izrabo, gospodarstvo potrebuje.

Gospodarstvo išče partnerje za rešitev, a spet je mati rešitve – odločitev na vladni ravni. Pravzaprav bi bilo smiselno le malo predestilirati model, ki je preizkušen in, kot pravi mag. Marko Zidanšek, direktor družbe Simbio v Celju, zgleden. Po učinkih. Še zlasti pa po transparentnosti, kako je Celje umeščalo objekt toplarne oziroma sežigalnice v prostor. Toplarna prav zdaj pridobiva okoljevarstveno soglasje za 40.000 ton termične izrabe. V Celju je edini objekt te vrste v Sloveniji in morebiti model, kako naprej dolgoročno – z nekaj manjšimi objekti. Kratkoročno, kot prehodno rešitev, s prilagoditvijo tehnologije za sosežig, pa problema ne bo mogoče rešiti prej kot v dveh letih, kot meni dr. Tomaž Vuk iz družbe Salonit Anhovo.

Ali je večji delež OVE javni interes in potemtakem tudi gradnja HE, saj gre za ogljični odtis in za varnost pri oskrbi z energijo? Ali je javni interes termična izraba odpadkov in za tem umestitev tehnologij za samooskrbo pri ravnanju z odpadki? Odgovori seveda ne bodo enoglasni, saj gre za posege v okolje in prostor. Okolje je skupno dobro. Pravična distribucija koristi in škod, ki je zmeraj na tehtnici pri uporabi okolja, zahteva integriteto vseh udeležencev, ki sodelujejo pri umeščanju objektov v prostor. Od oblasti do stranskih udeležencev v postopkih. Zato je prvi adut vsake okoljsko občutljive naložbe popolna transparentnost dejstev, vplivov, posledic. V tem primeru bo lažje prepričati z optimalno sprejemljivimi rešitvami tudi stanske udeležence pri še tako zahtevnih objektih, zlasti pa pri vodnogospodarskih, ki so večnamenski. In stranski udeleženci ne bodo mogli prezreti sogovornika z odprtimi kartami v rokah. V resnici ga ne bi smeli, saj so vendar tudi pod dežnikom javnega interesa.


Jože Volfand,
glavni urednik

Številko EOL 142 lahko prelistate tukaj.