Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Zgodovinsko nizke cene surovin in številne negotovosti težijo trg z odpadki - EOL 143

Ravnanje z odpadki na razpotju | Vanesa Čanji |
 
Sekcija zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih odpadkov je na svoji 6. Konferenci z naslovom Ravnanje z odpadki na razpotju opozorila na težko stanje v panogi in na negotovo prihodnost. Čeprav so podatki za leto 2018 spodbudni in kažejo rast glede na leto prej (poslovni prihodki: 660 mio evrov, čisti poslovni izid 13 mio evrov, število zaposlenih 2.098), je stanje po besedah Jureta Fišerja, predsednika Sekcije zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih materialov in direktorja Surovine, zaradi razmer na trgu trenutno katastrofalno. Panoga potrebuje ustrezne zakonodajne rešitve in stabilno politično okolje za smele investicije.
 
mag. Tanja Bolte foto Marko Aranjelovic
mag. Tanja Bolte foto Marko Aranjelovic

Panogo teži vrsta nepredvidljivih dejavnikov v mednarodnem in domačem okolju. Jure Fišer je izpostavil nadaljevanje carinske vojne pod vodstvom ZDA, poglabljanje krize v avtoindustriji, ohlajanje gospodarstva v Nemčiji, rast kuponov CO₂, ki povzroča višje cene elektrike. Nadaljuje se prepoved uvoza nesortiranih odpadkov v Azijo, cene surovin, kot sta papir in plastika, so dosegle svoje zgodovinsko dno. Zniževanje cen starega papirja je bilo sicer pričakovano, a po Fišerjevem mnenju ne tako drastično. Cene barvnih kovin (aluminij, baker, svinec, cink) nihajo, cena niklja se je dvignila. Cena starega železa od aprila letos pada. Zmanjšujejo se naročila v železarnah, ki dobavljajo avtoindustriji.

Ob vseh teh dejavnikih se zbiralci in predelovalci kovinskih in nekovinskih odpadkov doma srečujejo z že kar pregovornim pomanjkanjem ustreznih rešitev pri obvladovanju različnih vrst odpadkov. Gre za embalažo in sveče, termično izrabo odpadkov, blato iz čistilnih naprav, biološke odpadke, nevarne odpadke, določene industrijske odpadke (npr. livarski peski). Na uspeh poslovanja podjetij v panogi vpliva zakon o minimalni plači, srečujejo se tudi z intenzivnimi inšpekcijskimi pregledi vseh lokacij za delo z odpadki. Novi zakonodajni sveženj na področju odpadkov - Zakon o varovanju okolja (ROP), Uredba o embalaži, Uredba o skladiščenju gorljivih odpadkov na prostem – podjetjem nalaga nove zahteve, zato Jure Fišer opozarja, da bo ravnanje z odpadki dražje.

Predlogi zakonodajnih sprememb

Kot je znano, je Ministrstvo za okolje in prostor junija letos objavilo predlog sprememb Zakona o varstvu okolja, ki v delu ravnanja z odpadki prinaša pomembne novosti. Predlog spremembe ZVO ima pomemben vpliv na področje razširjene odgovornosti proizvajalca, saj bistveno zaostruje kriterije za oblikovanje shem za posamezne tokove odpadkov.

Mag. Tanja Bolte, generalna direktorica direktorata za okolje je predstavila predlog zakonske ureditve proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Proizvajalcu proizvodov, za katere velja PRO, je določena obveznost upoštevanja vseh prepovedi, zahtev in drugih pravil ravnanja, da se zagotovi ravnanje z odpadki iz proizvodov in vseh obveznosti, določenih v okviru sistema PRO. Vladi je dana pristojnost za določitev proizvodov in proizvajalcev, za katere velja PRO. Proizvajalec, za katerega velja PRO, mora zagotavljati ravnanje z odpadki iz proizvodov, doseganje okoljskih ciljev, informiranje in obveščanje, posredovanje podatkov o proizvodih danih na trg v RS ter zbranih in obdelanih odpadkih iz proizvodov. Vsi proizvajalci istovrstnih proizvodov so skupaj finančno in organizacijsko odgovorni, da se zberejo in obdelajo vsi odpadki iz teh proizvodov, ki nastanejo na območju RS. Pri tem je delež obveznosti posameznega proizvajalca v zvezi z odpadki enak deležu proizvodov, ki ga ima pri dajanju proizvodov na trg v RS.

Proizvajalec lahko izpolnjuje obveznosti v obliki skupnega izpolnjevanja obveznosti ali samostojno. Skupne zahteve so: pridobitev dovoljenja, načrt izpolnjevanja obveznosti, računovodsko evidentiranje, kakovost podatkov, zagotovitev finančnega jamstva. Vlada lahko določi izpolnjevanje obveznosti PRO samo v okviru skupnega izpolnjevanja obveznosti.

Proizvajalci morajo v celoti kriti stroške izpolnjevanja svoje obveznosti sistema PRO. Proizvajalec v sorazmernem deležu s svojim deležem pri dajanju proizvodov na trg krije stroške izpolnjevanja obveznosti za vse odpadke iz istovrstnih proizvodov, ki nastajajo v RS. Vlada lahko določi morebitne izjeme glede obsega stroškov.

V predlogu zakona je napisano, da skupno izpolnjevanje obveznosti v imenu proizvajalcev izvaja „Organizacija za skupno izpolnjevanje PRO za odpadke iz teh proizvodov“. Organizacija je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ustanovljena z namenom, da za proizvajalce določenih istovrstnih proizvodov zagotavlja skupno izpolnjevanje obveznosti kot nepridobitno dejavnost. Ustanovijo jo in imajo v lasti le proizvajalci določenih istovrstnih proizvodov s sedežem v Republiki Sloveniji, izpolnjevanje obveznosti lahko izvaja samo za odpadke iz ene vrste proizvodov. Ne sme opravljati nobene dejavnosti, ki ni vezana na izpolnjevanje obveznosti PRO. Ustanovitelj ali lastnik ne smeta biti oseba, ki ravna z odpadki, ne neposredno ali posredno kapitalsko povezana z osebo, ki ravna z odpadki, ne neposredno ali posredno kapitalsko povezana z drugo organizacijo.

Organizacija mora pridobiti dovoljenje okoljskega ministrstva. Ministrstvo izda dovoljenje za obdobje petih let, če ugotovi, da organizacija izpolnjuje predpisane pogoje, da bo izpolnjevala obveznosti za pridružene proizvajalce, ki dajo skupaj na trg najmanj 25 % količine proizvodov, danih na trg v RS, da je skupni načrt izdelan v skladu z zakonom in je z njim zagotovljeno skupno izpolnjevanje obveznosti, da imajo zbiralci in obdelovalci, ki bodo zagotavljali zbiranje ali obdelavo odpadkov, predpisana dovoljenja ter da ima organizacija predpisan sistem nadzora in zadostna finančna sredstva za izvajanje skupnega načrta. Organizacija, ki je pridobila dovoljenje, mora najkasneje v enem mesecu od njegove izdaje ministrstvu posredovati finančno jamstvo.

Proizvajalec lahko v skladu s svojim načrtom samostojno izpolnjuje obveznosti, a mora za to pridobiti dovoljenje. Zagotoviti mora finančno jamstvo v skladu s 115. členom tega zakona ter mora imeti vzpostavljen sistem nadzora nad svojim finančnim poslovanjem in kakovostjo podatkov.

Zakonodajni predlogi zbujajo upanje, a potrebno je več dialoga

Na okrogli mizi so Jure Fišer, direktor Surovine, Srečko Bukovec, direktor Slopaka, Goran Ambrož, vodja področja nekovinskih materialov v Dinosu, Emil Šehič, direktor Zeosa, in Joachim Quoden, generalni direktor zveze Expra (Extended Producer Responsibility Alliance) iz Bruslja, razpravljali o tem, kaj bi bilo treba narediti, da bi slovenski trg ravnanja z odpadki deloval bolje. V nadaljevanju navajamo nekaj poudarkov.

Srečko Bukovec, Joachim Quoden, Jure Fišer, Emil Šehič, Goran Ambrož foto: Marko Aranjelovic

Srečko Bukovec: Veseli smo, da smo se začeli pogovarjati in da imamo na mizi predlog zakona. Dobro je, da zakon ne more postaviti bistveno drugačnih zahtev, kot izhajajo iz evropske direktive, kjer so zelo jasno postavljeni minimalni kriteriji. Torej tokrat v Sloveniji z zakonsko rešitvijo delovanja družb za ravnanje z odpadno embalažo oziroma odpadki ne bomo mogli sprejeti tako individualne rešitve, kot smo jo v letu 2006 in kasneje.

V Sloveniji bomo morali odpraviti več vidikov t. i free rajderjev. Nekaj jih imamo z naslova lastnega uvoza, nekaj z naslova internetne prodaje, ki rapidno narašča, nekaj z naslova »goljufanja«, ko podjetja, legalno vključena v kolektivne sheme zavezancev zaradi nekontrole zmanjšujejo svoje stroške tako, da prijavljajo manjše količine in drugačno strukturo. Četrti vidik je zakonodajni prag 15 ton embalaže, ki jo podjetja v skladu z obstoječo zakonodajo lahko dajo na trg, ne da bi imela status zavezanca za ravnanje z odpadno embalažo. Skupek vseh teh segmentov nam prinese najmanj 50 % manjka vplačanih evidentiranih količin. Vse te vidike je treba odpraviti. Tako bi v sistem ravnanja z odpadno embalažo prišlo veliko dodatnih sredstev, s katerimi bi financirali ustrezno ravnanje z odpadno embalažo. To ravnanje mora primarno zasledovati doseganje okoljskih ciljev.

Jure Fišer: Že dalj časa opozarjamo na neustrezen pravni okvir. Vse, kar vodi k reševanju situacije, je za nas dobrodošlo, saj potrebujemo merila in standarde, ki bi jih morali izpolnjevati vsi. V takem okolju se kot gospodarski subjekt počutiš dovolj varen, da lahko investiraš v razvoj. Danes večina stvari ni urejenih, tako na področju odpadne embalaže, kot elektronskih odpadkov in na odpadkih nasploh. Z zakonodajnimi spremembami se postavljajo novi standardi, ki jih bo zahtevno izpolnjevati. Dosledno se zavzemamo, da morajo imeti absolutni nadzor nad stroški proizvajalci, kjer koli gre za podaljšano proizvajalčevo odgovornost, torej tisti, ki so dolžni plačevati za ravnanje z odpadki po izteku življenjske dobe proizvoda. To nam mora biti vodilo, saj so proizvajalci zainteresirani za zniževanje stroškov. Zato določenega omejevanja, da se proizvajalci ne bi ukvarjali z ravnanjem z odpadki, ne razumemo najbolj.

Prepričan sem, da je namen zakonodajalca dober, a je potrebno biti previden pri njenem izvajanju. V Sloveniji smo v preteklosti že imeli sistem, družbo v popolni lasti proizvajalcev, a se je zgodba zaradi različnih razlogov izrodila. Pred očmi moramo imeti izpolnjevanje okoljevarstvenih ciljev. Te mora zagotavljati država in seveda vse družbe oziroma po novem organizacije. Te cilje bi morale sheme izpolnjevati že sedaj, a jih ne. Pa se nobenemu nič ne zgodi. Tisti, ki smo v tej zgodbi bolj pošteni in dosegamo višje cilje, smo praviloma na slabšem.

Emil Šehič: Za razliko od embalaže smo na področju odpadne električne in elektronske opreme na to pot stopili že leta 2016, ko je prišlo do prvih sprememb v okoljski zakonodaji za e-odpadke. Del zahtev, ki se uvajajo v Zakon o varstvu okoljsko, smo morali že implementirati. Tudi na našem področju je močno prisotno t.i. free rajderstvo. Če pogledamo seznam registriranih podjetij pri FURS-u za obračun okoljske dajatve za plasiranje e-opreme na trg, najdemo 1.900 podjetij. Če pogledamo seznam na ARSO, koliko jih je vključenih v sisteme proizvajalcev, jih najdemo 1.000 ali 1.200. Razlika je očitna in za to vemo vsi, tudi država, a nihče ne ukrepa. Nekdo mora iti na teren in začeti presevno slediti t.i. free rajderjem.

Pri vzpostavitvi sistema moramo izhajati iz okoljevarstvenih ciljev. Zadnjih cca 10 let smo se malo »igrali«, sedaj pa gre zares, ker moramo zagotavljati okoljevarstvene cilje. Organizacije v lastništvu proizvajalcev so del krožnega gospodarstva. Tisti, s katerimi smo kot ZEOS finančno povezani s pogodbami za ravnanje z odpadki, so počasi dojeli, da gospodarstvo želi nadzorovati vse procese. Nekateri, zlasti s področja javnega sektorja, tega še niso dojeli. Ko bo po novem uveljavljena polna proizvajalčeva odgovornost, bo potrebne več diskusije z javnim sektorjem, da bo jasno, na kakšen način se bomo vključevali. Upam, da v Sloveniji ne bo prišlo do tega, da bomo gradili vzporedne infrastrukture.

Goran Ambrož: Dobro je, da se proizvajalčeva razširjena odgovornost obravnava v zakonu. Smo pa manj zadovoljni z nekaterimi operativnimi rešitvami. Menim, da je največja težava netransparentnost – ne poznamo pravih količin ne na vhodu ne na izhodu. Količine bi se morale ugotavljati na vsaki fazi – od zbiranja, predelave, recikliranja itn. Komunalna podjetja v Slovenija so različna in kar nekaj jih je takih, ki ne tehtajo v vseh fazah. Drugo zelo pomembno področje je standard kakovosti posameznih vrst odpadkov. Kaj je sploh odpadna embalaža? Za katero odpadno embalažo smo odgovorne družbe za ravnanje z odpadno embalažo in za katere odpadke, ki niso odpadna embalaža, družbe za ravnanje z odpadno embalažo ne morejo biti odgovorne? Ne moremo pričakovati, da bodo proizvajalci embalaže zavezani za plačilo odpadkov, ki niso odpadna embalaža, torej jih niso povzročili.

Zavezancev je v Sloveniji v tem trenutku, torej tistih, ki dajo na trg več kot 15 ton embalaže, približno 1.200. Registriranih podjetij v Sloveniji je nekaj manj kot 200.000, to so podatki statističnega urada. Če domnevamo, da vsaj vsako drugo podjetje da nekaj embalaže na trg, je ta številka zelo visoka. Gre za veliko število malih podjetij in podjetnikov, ki dajejo nekaj embalaže na trg. To vpliva na zdajšnje luknje v sistemu.

Opozarjam tudi na poročanje. Trenutno zavezanci za odpadno embalažo poročajo samo enkrat letno. Tudi deleži se ugotavljajo in zaračunavajo samo enkrat letno. V predlogu nove uredbe pozdravljamo, da se uvede kvartalno poročanje in določanje deležev. To bo zagotovo pomembno prispevalo k urejenemu delovanju sistema. Nekatera podjetja namreč pri poročanju špekulirajo z vrstami embalaže, s količinami itn. Ker se pa poročanje iz FURS-a seli na družbe za ravnanje z odpadno embalažo oziroma po novem organizacije, se bojim, ali bo kontrola resničnosti podatkov dovolj učinkovita.

Joachim Quoden: Težko je dajati nasvete, saj gre za občutljiva področja in relacije. Zdi se, kot da v slovenskem sistemu prihaja do nepovezanosti med zbiranjem, sortiranjem in predelavo odpadkov. Komunalna podjetja so negotova, ali bodo družbe za odpadno embalažo zbrano odpadno embalažo prevzele. Družbe si po svoje razlagajo, kakšne so njihove obveznosti. Dobil sem občutek, da celo pristojno ministrstvo ni prav gotovo, kakšne so obveznosti sistema, ki ga je samo akreditiralo. To so jasni signali, da nekaj ni v redu. Zelo pomembno vprašanje v vsakem sistemu so t.i. free riderji, s katerimi se države preprosto ne ukvarjajo, saj so jim zmeraj zadnja prioriteta. To se bo moralo spremeniti. Ko pogledamo nove zahtevne cilje s področja ravnanja z odpadki in stroške, ki bodo zaradi tega nastali, me začne skrbeti. Ker se bo ravnanje z odpadki zaradi visokih okoljskih ciljev podražilo, se bodo podjetja tako ali drugače hotela izogniti plačevanju. Ali bomo vzpostavili sistem, kjer bo free rajderjev manj kot 10 % ali pa bomo soočeni z resnim problemom.

Ko spremljam dogajanja v različnih evropskih državah, vidim, kako se med seboj prerekamo, kdo bo dobil večji kos torte. Pozabljamo pa, da je ogrožena torta sama. Vsi igralci živimo iz trga odpadkov. Zakonodajalci so prepričani, kakšne uspehe dosegajo, ko enega za drugim prepovedujejo razne izdelke ali embalažo iz plastike. Temu je naklonjeno javno mnenje. Vsakič, ko kaj prepovedo, se zmanjša torta. Vsi igralci na področju odpadkov moramo sodelovati, da bo torta večja. Hkrati pa z odpadki ravnati po principih krožnega gospodarstva.

Za reševanje težav je ključen dialog

Srečko Bukovec: O problematiki upravljanja sistema se je treba pogovarjati z upravljavci sistema. Ne želim se pa pogovarjati o specifikah in poslovnih skrivnostih s tistimi, ki nam dobavljajo storitve. Ko bomo v Sloveniji razdelili vloge, bo dialog stekel sam po sebi in bo produktiven.

Jure Fišer: Menim, da med shemami in izvajalci ni problem dialoga, ampak nedorečen pravni okvir. Kakšni so tržni deleži, kakšne so obveznosti, veriga zapiranja, nadzor … Žal stalnega dialoga s komunalnimi podjetji nimamo, ker si tega ne želijo. So neprimerno močnejši v vplivnih območjih kot mi. V naši panogi nas je približno 20 podjetij, na drugi strani pa je približno 60 komunalnih podjetij, na čigar strani so tako župani, poslanci in drugi subjekti, ki imajo možnost vpliva.

Emil Šehič: Predlagam, da prekinemo tradicijo problemskih konferenc in z optimizmom gledamo na nov predlog ZVO. Slabše, kot je sedaj, ne more biti. Potrebno je razdeliti odgovornosti posameznih deležnikov, tako lahko dosežemo kvaliteten proces.

Goran Ambrož: Težava je v tem, da vsi deležniki nismo vključeni v proces nastajanja oziroma spreminjanja zakonodaje. Tudi pri konkretnih spremembah ZVO smo bili vsi za tem omizjem samo pozvani k podajanju predlogov. Nikoli nismo sedli za skupno mizo, kjer bi se pogovarjali o možnih rešitvah. Menim, da bi se morala oblikovati skupina proizvajalcev, komunalnih podjetij, shem in izvajalcev, kjer bi se dogovarjali. Samo vsi skupaj bi lahko dogovorili spremembe, ki bi res omogočale sistem, ki bi deloval.

Joachim Quoden: V novih minimalnih pogojih so države članice obvezne, da organizirajo okrogle mize za vse deležnike. Stvari je treba reševati tako kot v Vatikanu. Potrebno je zapreti vrata in jih ponovno odpreti šele, ko se doseže skupni dogovor. Seveda z njim ne bo nihče popolnoma zadovoljen. A bo zadovoljiv kompromis, da bo sistem deloval za vse.