Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Energetiki lahko v podjetjih prevzamejo krovno vlogo v okoljskem menedžmentu - EOL 143

Okrogla miza – nizkoogljične tehnologije |
 
O Korakih do nizkoogljičnosti v podjetjih in javnem sektorju so razpravljali na okrogli mizi, ki je bila del programa strokovne, 13. konference Sistemi ciljnega spremljanja rabe energije. Organizator tradicionalnega srečanja energetikov z različnih področij je bilo škofjeloško podjetje Enekom, inštitut za energetsko svetovanje. V središču predavanj so bile vzorčne energetske prakse v podjetjih Lek Novartis (Gašper Antičevič), Melaminu (dr. Igor Mihelič), Elanu (Miran Pristavec), Lidlu (Rok Bernik). Zanimive prezentacije so prispevali dr. Boris Sučič (Center za energetsko učinkovitost IJS), mag. Mojca Vendramin (Eko sklad), Gregor Kustec (Enekom), mag. Bogomir Kandus (Enekom), mag. Matej Bašelj in Boris Koprivnikar (Sincular). O tem, kakšne so možnosti za razogljičenje gospodarstva in javnega sektorja in kako povezati vse, ki se zavedajo odgovornosti za trajnostni razvoj, so na okrogli mizi govorili: Gašper Antičevič, Primož Krapež (Eko sklad), Silvo Balant (Revoz), Rajko Leban (GOLEA), Boris Koprivnikar (Sincular), Blanka Kaker (SIQ) in Gregor Kustec (Enekom). Okroglo mizo je vodil Jože Volfand, glavni urednik revije EOL.
 
Okrogla miza – nizkoogljične tehnologije
Okrogla miza – nizkoogljične tehnologije

V NEPN je predvideno, govorimo o industriji, da naj bi do leta 2030 industrija v končni rabi energije dosegla 30%-ni delež OVE. Ali bomo to lahko dosegli?

Gašper Antičevič: Navezal bi se na svoje predavanje. Novartis in Lek sta sprejela okoljske cilje in obnovljivi viri iz energije so del naše strategije. Aktivno se pogovarjamo o vpeljavi vseh tehnologij. Prednostno se posvečamo učinkovitosti, nižanju porabe energije, da bomo potem, ko bomo vse tehnologije preverili na objektih, tu mislim na razpoložljivost, možnosti, potenciale, kot je npr. fotovoltaika, lahko vgradili ustrezne zmogljivosti.

Vaša strokovna ocena. Bomo lahko dosegli 30%-ni delež OVE v končni rabi energije do leta 2030?

Gašper Antičevič: Verjetno bo težko dosegljiv.

Silvo Balant: Nihče nas ni vprašal, ali podpiramo ali se strinjamo ali bomo zavezani temu cilju. Revoz je Renaultova tovarna. Smo ena izmed proizvodnih tovarn, prizadevamo si za učinkovito rabo energije. Tudi o obnovljivih virih energije so pripravljene določene študije. Da ne bo spet kje zapisano, da Revoz že dela sončno elektrarno, kar nikakor ni res. Študije pa so. S temi možnostmi se ukvarjamo. Za Revoz lahko trdim, da bo težko do leta 2030 30 % potrebne energije zagotoviti iz obnovljivih virov energije. Menim, da ne.

Ali imate v Revozu konkreten načrt, kako bo z deležem OVE v končni rabi energije v prihodnjih petih letih?

Silvo Balant: Se bom ponovil. S strani centrale smo dobili nalogo in tehtamo možnosti o uporabi obnovljivih virov, vendar konkretnega načrta zaenkrat kot vodja energetike nimam.

Rajko Leban: Nekaj let nazaj smo si zapisali cilj, da bo do leta 2020, v Sloveniji delež OVE v obnovljivih virih energije 25 %. Evropa je imela 20 %. Pet let nazaj bi lahko cilj dosegli, tri leta nazaj že težko, danes vemo, da ga ne bomo dosegli. Če sedaj pogledamo cilje do leta 2030, je to najprej vprašanje učinkovite rabe. Ko nižamo rabo, lažje dosegamo višji delež. To je zelo prepleteno. Kjer je manj energije, to lažje dosežemo. Ko je gospodarska rast padla, smo porabili manj električne energije. Mi moramo doseči manj rabe ob večji rasti. Cilji so dosegljivi, vendar potrebuje gospodarstvo osrednje podporno okolje. Država mora vedeti, na kakšen način bo stimulirala gospodarstvo za doseglo ciljev. Imamo mehanizme, vidimo primer dobre prakse, kar dela Eko sklad. Če bomo premišljeno ravnali, so cilji dosegljivi.

Kaj pa lahko storite lokalne energetske agencije?

Rajko Leban: Ves čas smo pospeševalci. Če gledamo kmetijstvo, kmetijski pospeševalci so brez denarja, samo z idejami, kako bi in potem skupaj iščemo vire. Občine, ki so malo bolj iznajdljive, najdejo vire. Se da, a ni enostavno.

V reviji EOL sem Gregorja Kusteca vprašal, kaj meni o energetsko potratni industriji v Sloveniji. Njegov odgovor je bil, da se ne strinja z delitvijo industrije na energetsko potratno in energetsko manj potratno. Novi NEPN razmeroma jasno opredeljuje cilje in podporo da podjetja zmanjšajo emisije.

Gregor Kustec: Najprej bi morali poznati ločitev med stavbami in industrijo. Industrijska energetika je res kompleksna. Če imajo stavbe limit nič in smo se pogovarjali o 6 kWh na m², je industrija na 1,59 in nikoli ne bo nič. Industrijo definirajo procesi proizvodnje, ki imajo svoje kemijske, fizikalne lastnosti in železa s porabo nič ne moremo staliti. To nam določa sama lastnost materialov, lahko pa se temu približujemo. Danes imamo v industriji precej energetsko potratne industrije. Glavni porabnik energije so železarne, Talum, livarna, papirna industrija, industrija cementa. To je intenzivna industrija, ki bo zelo težko manj potratna. Ne predstavljam si, kako bodo v železarni dosegli 30 % obnovljivih virov energije. Na drugi strani pa so fantastični primeri, kjer pridemo na emisije nič. Tudi v farmaciji se da cilje doseči. Kakšen bo skupni prerez je težko napovedati. Mislim, da bo zelo težko doseči cilj iz NEPN.

V industriji bo težko, kako pa pri izvedbi koncepta pametnih mest?

Boris Koprivnikar: Del pametnega mesta je tudi racionalna raba energije. Eno je raba energije, drugo je pridobivanje energije. Na rabi energije lahko veliko storiš sam, pri pridobivanju energije pa mora veliko naredit širša družba. Poznamo fantastične primere, ko v posameznih organizacijah dosežemo odlične rezultate. Se pravi, da se da. Ampak od tega, da se da in da bomo to vsi dosegli, je podobno kot z maratonom. Do leta 2030 tega cilja ne bo možno doseči. Za skupno doseganje cilja je zelo pomembno to, kar je bilo rečeno za občine. To ne sme biti samo zunanja spodbuda, to mora biti naš skupni cilj, vseh politik in vseh odločitev.

Ko govorimo o uvajanju nizkoogljičnih tehnologij v podjetjih in občinah, ali je to predvsem ekonomski in tehnološki izziv, okoljsko-trajnostni, ali pa gre vendarle za spremembo razvojne paradigme podjetja. Za drugačno strategijo razvoja in poslovanja. So najprej stroški in dobiček? Danes smo v več predavanjih poslušali, kako potrebujemo aktivni energetski menedžment. V leku so se odločili za holistični pristop k uporabi virov. Torej, kaj je interes, ko govorimo o uvajanju nizkoogljičnih tehnologij?

Rajko Leban: Ko govorimo o trajnosti, imamo lahko super dobičke, a če zaradi tega uničimo okolje in propademo, kaj smo naredili? Cilj mora biti skupen. Če gledamo družbo kot celoto, tudi sistem, ki je najmočnejši, prihaja v krizo prav zaradi tega. Ne more pristajati na nenehno rast virov. Smo omejeni. Cilj ne more biti samo profit, pač pa predvsem trajnost, okoljski vidiki. Tista podjetja, ki bodo pri tem uspela, bodo podjetja prihodnosti. Tista, ki ne bodo uspela, bodo propadla.

Silvo Balant: Menim, da je ekonomija tista, ki je gonilo razvoja. Energetski stroški so pri nas v proizvodnji vozil pomemben faktor, zato si prizadevamo, da so optimalni. Vsekakor imamo to intergrirano v našem sistemu za upravljanje z energijo. Ne bom dal nobene izjave o certificiranju po standardu 50001, lahko pa z gotovostjo trdim, da je sinergija med porabo in nadzorom nad porabo energetskih medijev in vplivi na okolje. Vsako leto, ko obnavljamo standard 14001, razlagam, dokazujem, da na tem področju delamo.

Omenjen je bil standard 50001. Koliko podjetij se odloča za ta certifikat?

Blanka Kaker: SIQ s partnerji intenzivno prepričuje organizacije, da je dober sistematičen pristop pri upravljanju z energijo. Izkušnje imamo iz drugih sistemov vodenja, na primer 14001. V Sloveniji se zelo počasi premikamo. Je pa standard, kjer certificiranje po standardu narašča.

Koliko je slovenskih podjetij v certificiranju?

Imamo analizo za zadnji dan v letu 2018. V Sloveniji je bilo certificiranih 30 organizacij, na svetu pa je bilo podeljenih 18.000certifikatov. Med vodilnimi panogami je panoga proizvodnje kovin in kovinskih izdelkov, gumarstvo in plastika, na tretjem mestu pa prehranska industrija. Med državami še vedno vodi Nemčija, kjer so spodbujali proaktivni, sistemski pristop z državnimi pomočmi. Velika Britanija in Italija sta zelo certificirani državi, Kitajska z 2.300 certifikati. A vsi se zavedamo, da so viri omejeni.

Kakšna je vaša izkušnja. Je najprej ekonomija, potem drugo?

Blanka Kaker: Ja, se strinjam, vodstvo sliši bolj na denarni del. Tisti, ki smo bolj na strokovni ravni oziroma energetiki pa na fizikalne enote. Tudi fizikalne enote se morajo zniževati, tudi okoljska komponenta je pomembna poleg denarne. Tu smo tri generacije, za nami prihajajo generacije z drugimi vrednotami. Ta generacij bo vodila razvoj in svet in vprašanje je, kaj bo pretehtalo.

Holistični pristop Leka je veliko povedal. V ospredje ste postavili vse okoljske vidike oz. uporabo virov in trajnostni razvoj.

Gašper Antičevič: Trajnostni razvoj, njegova družbena, okoljska in ekonomska razsežnost, je zelo pomemben za celotno družbo in vsako podjetje. Pri tem velja izpostaviti, da je, razvojno gledano, področje varovanja okolja in energetske učinkovitosti povezano tudi z boljšim obvladovanjem stroškov in dolgoročno konkurenčnostjo. Še vedno smo pa strokovnjaki in sodelavci tisti, ki uresničujemo raznovrstne pobude. In če te pobude ne bi dale rezultatov, tudi prihrankov, bi k temu težje pristopali. Ekonomija je dodatno gonilo tega razvoja. Vse štiri lokacije, kjer poslujemo, so zelo lokalno povezane, od zaposlenih do sodelovanja z lokalnimi skupnostmi. To je pomemben vidik, če želimo ostati del teh skupnosti.

Danes smo slišali vzorčne primere upravljanja z energijo. Ali je točno, da je to lažje, če vodstvo firme, glavni menedžer, sprejme določene ideje, ko gre za učinkovito upravljanje z energijo ali ko gre za okoljske izzive, od porabe vode do odpadkov. Kaj pa naj naredijo v tistih podjetjih, kjer glavno vodstvo še ne razmišlja tako?

Gašper Antičevič: Dobro vprašanje. Menim, da je skrb za okolje neobhodna za odgovorno vodenje podjetja. Kako priti do pozitivnih premikov? Ali res potrebujemo milijarde? Danes sem na primeru pokazal, da se da marsikaj doseči, predvsem pri znižanju rabe energije, na zelo enostaven način, brez velikih vložkov. Še posebej, če znamo vključiti vse zaposlene, je učinkovitost še hitrejša oz. lažja.

A če ni razumevanja vodstva, kaj svetujete energetskim menedžerjem oz. ljudem, ki se ukvarjajo z okoljem? Kako prepričati, s katerimi koraki začeti, da bo podjetje začelo drugače razmišljati?

Gregor Kustec: Zelo pomembna stvar je tudi energija, prepričanje, karizma, ki jo človek ima, ko prepričuje, da se splača vlagati v trajnostni razvoj. Se strinjam s tem, kar je Rajko Leben povedal na začetku. Ekonomija je vodilo, na drugi strani pa moramo biti sami aktivni in znati prepričati. Sicer pa v podjetjih svetujemo, da na začetku vzpostavijo sisteme upravljanja z energijo. Najprej osnovne, kot smo jih videli danes, potem se nadaljujejo v napredne, kdaj se razvijejo v aktivne, je stvar časa. To je podstat za nadaljnje odločitve. Zelo težko se je odločiti, če nimamo znanja, pravih informacij. V energetiki in v okolju je tako, da je najprej potrebno začeti spremljati problematiko, pridobiti znanje. Ali s povezovanjem ali z zunanjim svetovanjem.

Silvo Balant: Jaz bi dodal še dve besedi. V Revozu sem že 25 let in ves čas v energetiki. Veste, ni vedno investicijska pipica tista, ki bi prinašala rezultate. Velikokrat sem govoril na takšnih in podobnih srečanjih, da se začne drugače. Tako kot je dejal Gregor Kustec. So načini. Vzpostaviti je potrebno sistem, kako z majhnimi koraki do rezultatov. Ko pridemo do točke, ko je potrebno razvezati mošnjiček, je potrebno to utemeljiti, narediti analizo, planirati in nato po korakih prideš do rezultatov, ki prinesejo nekaj več.

Kakšna je izkušnja lokalnih energetskih agencij, ko sodelujete s podjetji, občinami. Kateri so prvi koraki, ko poskušate vzpostaviti drugačni sistem in odnos do ravnanja z viri, zlasti ko gre za energijo?

Rajko Leban: Ključno je imeti na drugi strani primernega sogovornika. Na operativnem nivoju rabimo sodelavca. Šele z njim lahko, če smo vztrajni, prepričamo tudi vodstvo. Običajno je takšna pot. V tistih občinah, kjer je nekdo, ki se ukvarja s področjem energije, s področjem spremljanja rabe energije, so rezultati mnogo boljši kot tam, kjer tega ni.

Boris Koprivnikar: Dokler iščemo za sistemsko rešitev strastne posameznike, ne bomo prišli do sistemske rešitve. Ker bo vedno temeljilo na tistih, ki dokazujejo, da se da. Govorimo o doseganju 30 % za vse. Nam je še vedno cilj ekonomska uspešnost. Cilj vsega gospodarstva je rast, rast … Ali nam je cilj, da hitro rastemo, ali nam je cilj kvaliteta življenja. Dokler osnovnih vrednot ne bomo obrnili v prioritete, da bo bolj važno dobro živeti in ohraniti okolje kot zaslužiti evro več, bo drugače. Ampak sedaj živimo v takem svetu, da je važno preživeti na trgu. Dokler se vrednote ne bodo začele spreminjati, bomo družba kot celota težko dosegli cilje. K sreči je tako, da se veliko ekoloških, okolju prijaznih ukrepov splača, ker so ekonomsko upravičeni. Vendar to ne bo dovolj. Rast in za vsako ceno rast, več in več, pomeni, da nismo vzdržni. Sami sebi bomo odžagali vejo, to bo potrebno razumeti in začeti obračati vrednostno verigo.

Menedžerji vam za tole ne bi ploskali. Vprašujem pa, zdaj govorimo o odrasti, ne več le o rasti. Ali menite, da bomo morali vzpostaviti v podjetjih neke vrste energetsko-okoljska, energetsko-trajnostne, energetsko podnebne službe oziroma podsisteme, ki bodo holistično pristopile k nizkoogljičnim tehnologijam?

Boris Koprivnikar: Mislim, da bo to nujno. To bo pogoj za spremembo na sistemskem nivoju in da bo na trgu bolj uspešen tisti, ki bo energetsko manj obremenjujoč. Ne tisti, ki bo cenejši in ki bo več ponudil za manj denarja. Menedžerji morajo skrbeti za preživetje. Dokler celoten trg temelji izključno na dobičku in ga kot družba sprejemamo kot temeljno vrednoto, bodo spremembe počasnoe. Če bo pa na trgu menedžer uspešen zato, ker bo imel bolj okoljsko organizirano službo, boljše ukrepe in bo firma uspešna, takrat bo drugače.

Blanka Kaker: Poznam firmo v Sloveniji, ki ima oddelek za trajnostni razvoj. Je pa res, da so jih malo prisilili njihovi kupci. Marsikaj lahko spremenimo potrošniki. Ko gremo v trgovino po dobrine za osebno življenje, moramo gledali na to, da bo izdelek trajnosten. Potem bo tudi proizvodnja bolj trajnostna.

V tematskih publikacijah Podnebnega ogledala je točno definirano, kaj naj bi dosegla podjetja, kaj promet, kaj kmetijstvo. In druge panoge za manjšo ogljičnost v Sloveniji. Kako bomo dosegli cilje, kok gre za energetsko-podnebne spremembe? Ali so službe v podjetjih povezane ali niso?

Gregor Kustec: V neki meri so. Vendar v premajhni. Eno izmed glavnih sporočil današnjega predavanja je bil ravno v tem, da ne bomo govorili samo o energetiki kot o ločenem otoku. Vprašanje bo, kdo bo prevzel glavno vlogo. Znotraj podjetij bodo zelo različni pristopi. Že nekaj let opozarjam kolege energetike, da imajo največjo prednost, ker govorimo o emisijah CO₂. Podnebne spremembe so večinoma posledice energetike, zato bodo lahko oni tisti, ki bodo prevzeli krovno vlogo v okoljskem menedžmentu, ki je bistveno širši. Pri tem ne bodo glavna samo ekspertna znanja, ampak tista, da bo menedžer res menedžer. Da bo imel organizacijske sposobnosti in da bo imel strategijo.

Smo pri podpornem okolju. V podjetju, v družbi. Danes je bil večkrat omenjen Eko sklad, ki je začel stimulirati podjetja za energetske spremembe.

Primož Krapež: Eko sklad je začel subvencionirati energetske ukrepe v podjetjih. V javnem sektorju se to dogaja že dalj časa. Trenutno je zunaj razpis za energetske preglede, a je zelo slab odziv.

Kako si to razlagate?

Primož Krapež: Predvsem s tem, da ni dobička. Vse preveč prevladuje logika kapitala. Tudi vodstva bi morala imeti podoben seminar, kot je danes. Da bi vodstveni kader videl, kako so lahko doseženi zelo dobri rezultati.

Manj izpustov je tudi izziv pametnih mest in pametnih skupnosti v Sloveniji. Primer: Maribor je letos ustanovil center za pametna mesta, je pa zanimivo, da niso dali nobene ocene, kaj so napravili v šestih letih, ko je Maribor začel leta 2013 projekt pametnega mesta. Tudi Idrija postaja pametno mesto s projektom NEDO, družba ELES in z Japonci. Imamo v Sloveniji dobre primere?

Boris Koprivnikar: Na področju pametnih skupnosti imamo problem. Vsi govorimo, da bomo pametno mesto in pametna skupnost, potem pa zamenjamo žarnice in smo pametno mesto. Bistvo skupnosti in vloge lokalne skupnosti je v tem, da koordinira, da orkestrira poslovno, življenjsko, vsakršno okolje z najboljšimi ukrepi. Težko izpostavim en ukrep. Primer Maribora poznam. Govorimo o centru pametnega mesta, ne vemo pa, kaj je zadaj, kje so podatki. Kakšno je bilo zmanjšanje emisij. Ključna vloga mesta je v tem, da postaja platforma za povezovanje. Prometa, industrije, načina dela. To je tisto, kar je pametno. Ne pa en ukrep, ne pa ena tehnika.

Če govorimo o podjetjih ali občinah, govorimo tudi o upravljavcih stavb. Kaj bi bil prvi korak, da bi Slovenija hitreje postajala manj ogljična, kot je.

Rajko Leban: Najprej moramo ugotoviti, kje točno smo in kam želimo. Vemo, da samo tisti, ki ima vpeljan sistem upravljanja z energijo in upravljanje z drugimi viri, lahko načrtuje jasno prihodnost s kazalniki in vsemi cilji. V občinah je različna praksa. Na nacionalnem nivoju sprejemamo nacionalni energetsko-podnebni načrt, sprejemamo energetski koncept Slovenije. To bodo občine implementirale v svoje strateške dokumente. Narediti je potrebno načrt, poznati kazalnike. Vsako leto spremljati, kje smo, ali smo v skladu s plani ali zaostajamo. Kaj narediti, da ne bomo še bolj zaostajali. Če bomo imeli takšen pristop, bomo vsi pametni.

Ali lahko že ponudimo kakšen učinkovit in dober model najboljšega upravljanja z energijo?

Gregor Kustec: Najprej moramo ločiti proizvodnjo energije in končne uporabnike. Na strani proizvodnje energije Slovenija niti približno nima enotne strategije, ne ko gre za toplotno, ne ko gre za električno energijo. Na strani končnih uporabnikov je industrija, kjer smo najbolj doma. Naredila je ogromne korake in je z vidika emisij zelo optimizirana. Seveda se da doseči še več z realnimi ukrepi, ki so tudi ekonomsko upravičeni. V povprečju v delovno intenzivnih panogah malo manj, na drugi strani je promet, kjer težko odgovarjam, ker so to sistemske spremembe na nivoju države. Potem je še javni sektor, ki se počasneje odziva. Čeprav imamo odlične prakse. Tudi na tej konferenci je veliko predstavnikov, ki so v preteklosti dobili nagrade za energetsko učinkovite organizacije, energetsko učinkovite projekte. Mislim, da je bila občina Škofja Loka prva lokalna skupnost, ki je dobila nagrado. Domovi za starejše občane, podjetja, ki so se predstavila, Krka, Melamin, Lek. To so dobre prakse.