Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Slovenija pred odločitvijo – kako s termično izrabo odpadkov - EOL 142

Okrogla miza | Urška Košenina |
 
Ni bilo naključje, da so na strokovni konferenci Razvojni izzivi embalažne panoge v krožnem gospodarstvu razpravljali o termični izrabi odpadkov. Zgodba o odpadkih se začne z zasnovo izdelka. Ta določa, kakšen bo življenjski ciklus izdelka. Odpadkov v prihodnjem desetletju ne bo manj. Za termično obdelavo, za sežig ali sosežig, jih ostaja okrog 250.000 ton. Kaj z njimi, ko Slovenija, razen celjske toplarne, nima zmogljivosti? Vrata za izvoz lahke frakcije se zapirajo, izvoz podjetja drago plačujejo. Tudi blata iz čistilnih naprav ne bo mogoče več pošiljati v termično obdelavo na Madžarsko. Bo Slovenija pri termični izrabi postala ujetnica sosednjih držav? Na okrogli mizi so sodelovali: Jure Fišer, Surovina Maribor, Jaka Kranjc, Ekologi brez meja, dr. Tomaž Vuk, Salonit Anhovo, mag. Marko Zidanšek, Simbio Celje, Sebastijan Zupanc, Zbornica komunalnega gospodarstva, pogovor je moderiral Jože Volfand, glavni urednik revije EOL in Zelene Slovenije.
 
Okrogla miza  - kako s termično izrabo odpadkov. Od leve proti desni: Sebastijan Zupanc, Jure Fišer, mag. Marko Zidanšek, Jože Volfand, dr. Tomaž Vuk, Jaka Kranjc. Foto: Boštjan Čadej
Okrogla miza - kako s termično izrabo odpadkov. Od leve proti desni: Sebastijan Zupanc, Jure Fišer, mag. Marko Zidanšek, Jože Volfand, dr. Tomaž Vuk, Jaka Kranjc. Foto: Boštjan Čadej

Jože Volfand: Kaj govori za in kaj proti termični izrabi odpadkov?

Jaka Kranjc: Seveda imamo kot okoljevarstvena organizacija nekaj okoljskih zadržkov. Z zdravstvom povezanih zadržkov. Mogoče bi, ker smo na GZS, raje govoril o ekonomskih vidikih. Sežig je drag in bo vedno dražji. Če pogledamo strateške dokumente na evropski ravni, govorijo o tem, da bi morali bolj ekonomsko obremeniti odlaganje in termično izrabo odpadkov. Po drugi strani imamo strategijo o plastiki. Med klasično embalažo je večina plastičnih odpadkov z energetsko vrednostjo. In ker je cilj, da bo vsa plastika reciklabilna ter ponovno uporabljiva do 2030, si bomo kot Evropa prizadevali, da je bo vedno manj v mešanih frakcijah, da bo vedno manj lahke frakcije in vedno manj ostankov, ki bi jih potem sežigali. Po dvigu povpraševanja in cen v tujini se bodo zmogljivosti za sežig vse bolj sprostile. Po eni strani zaradi nizke kalorične vrednosti, po drugi strani pa bodo morale vse države dosegati dogovorjene okoljske cilje. Če je bilo pred tremi leti ugotovljeno, da imamo na evropski ravni dovolj kapacitet, ki niso enakomerno razporejene, se te sedaj vračajo v sistem. Če pomislim le na leto 2012, ko smo nazadnje razmišljali o sežigu odpadkov na visoki ravni, smo govorili, da bi zgradili kapacitete za dve sežigalnici za polovico vseh komunalnih odpadkov, ki nastajajo v Sloveniji. Če bi to takrat naredili, pa smo bili proti le del javnosti in različne nevladne organizacije, bi se danes tukaj pogovarjali o tem, kako bomo eno zapirali, ker ne bi dosegli niti ciljev 2020, kaj šele 2035.

Jože Volfand: Poglejmo pet, deset let naprej. Kaj pravijo napovedi o količinah odpadkov, ki bodo v Sloveniji?

Jaka Kranjc: Če se omejimo na obdobje po gospodarski krizi, je nastajanje odpadkov tesno povezano z gospodarsko aktivnostjo. Torej, če ne bomo nič storili za soodvisnost gospodarske rasti in nastajanja odpadkov, lahko pričakujemo nadaljnjo rast odpadkov.

Jože Volfand: Odpadkov bo torej več, zagate so že danes. Jih poznamo?

Sebastijan Zupanc: Količina odpadkov na prebivalca je tesno povezana z gospodarsko rastjo in z razvojem družbe. Bolj kot gremo proti severu, če gledamo Evropo, več odpadkov je na prebivalca. Torej lahko ocenimo, da bo v Sloveniji količina odpadkov rasla, če nič ne storimo. Seveda bomo zaradi evropske strategije, ki nas je zavezala k zmanjševanju količin odpadkov oziroma k temu, da začnemo uporabljati reciklabilne materiale, spodbujali ponovno uporabo odpadkov, rahlo blažili rast. Vsekakor sem trdno prepričan, da bo odpadkov več. V tem trenutku nihče, ne le Slovenija, tudi Evropa in cel svet, ni tehnološko tako zelo razvit, da bi lahko vse odpadke recikliral. Če jih ne more reciklirati oziroma predelati snovno, potem vedno nekaj ostane za energetsko izrabo. Če ne bomo zagotovili lastne energetske izrabe, jo bodo sosednje države. Moram opozoriti, kaj se nam trenutno dogaja v Sloveniji. Ko izvažamo lahko frakcijo, ki je ostanek obdelave komunalnih odpadkov in embalaže, nam sosednje države predpisujejo, da mora imeti lahka frakcija določeno energetsko vrednost. Če je nima, njihov objekt za energetsko izrabo odpadkov te lahke frakcije noče prevzeti. In kako lahko dosežemo zahtevano energetsko vrednost? Edino na ta način, da začnemo plastične materiale, ki bi jih morebiti lahko reciklirali, dodajati lahki frakciji, da se je sploh lahko znebimo. Če bomo na takšen način prepuščeni sosednjim državam, potem ne bomo nikoli dosegli ciljev. Vsaka država poskrbi zase. Poglejmo Avstrijo. Prepričan sem, da bodo reciklirali, da bodo dosegali določene cilje in primerno ravnali z odpadki. Za lahko frakcijo iz Slovenije pa bodo zahtevali, da ima določeno energetsko vrednost. Za energetsko izrabo odpadkov so namenjeni tudi nenevarni odpadki iz industrije. Gre za več kot 30.000 ton. Blata iz čistilnih naprav, o katerem se zadnje čase zelo veliko pogovarjamo, je 80.000 ton z 20-25 % suhih snovi. Lahko se zgodi, da pojutrišnjem ne bomo vedeli, kam z njim, če ga Madžarska ne bo hotela prevzemati. Torej, tudi za blato moramo poskrbeti. Slovenija je v tem trenutku v nezavidljivem položaju. Sami zase ne znamo poskrbeti. Smo nesamozadostni, ranljivi. Če hočemo ohraniti stabilen sistem izvajanja gospodarskih javnih služb ravnanja z odpadki in tudi trend rasti gospodarstva, mora biti Slovenija na področju ravnanja z odpadki samozadostna. Brez objektov za energetsko izrabo odpadkov ne bo šlo.

Jure Fišer: Termična izraba odpadkov je v strategiji ravnanja z odpadki nujna. Del odpadkov se ne bo moglo snovno izrabljati in je potrebno najti rešitve. Samozadostnost sicer v Evropi ni predpisana, ker se jo lahko rešuje tudi na drugačne načine. Trenutna situacija kaže, da se razmere zaostrujejo. Lastne rešitve so seveda lahko različne. Lahko so obstoječe, lahko so nadgradnja obstoječih, lahko so nove. Ideja o tem, da bo obseg odpadkov rastel, je vprašljiva zaradi tega, ker obstajajo predpisi, da je treba čim več odpadkov reciklirati. Gorljivi del odpadkov iz preostanka, ki ga ni možno snovno izrabljati, je verjetno omejen. V analizi pred tremi leti smo predvideli, da gre za približno 70 MW, približno za 250.000 ton RDF. Slovenija mora to reševati na dolgi rok.

Jože Volfand: O tem ste razpravljali tudi na Državnem svetu.

Mag. Marko Zidanšek: Da. V zadnjem obdobju je namreč tema o termični obdelavi odpadkov zelo pereča. Zaradi lahke frakcije nastaja v velikih komunalnih okoljih ogromno težav. Prišlo je tako daleč, da smo na Državnem svetu na plenarnem zasedanju opozorili vlado, da ni časa za čakanje, da je potrebno reagirati. Dokler je Evropa reciklirala na Kitajskem, doma ni bilo problema. Kar smo obljubljali, si pisali, govorili kot državljani Evrope, v vsem tem času nismo izvajali, če smo iskreni.

Jože Volfand: A objekt za termično izrabo v Celju dobro dela že nekaj let.

Mag. Marko Zidanšek: Če se vrnem domov v Celje, v prvo termično izrabo odpadkov v Sloveniji, naj povem, da objekt izredno dobro funkcionira. Mesto Celje se s preostankom gorljivih odpadkov ogreva, dodaja se zelo malo plina. Cene daljinskega ogrevanja v Celju že pet let padajo. Za 2,5 % so se znižale s 1. septembrom. Seveda je prva snovna izraba, vendar za popolno snovno izrabo tehnološko še nismo sposobni. Z zapiranjem oči in izvozom moramo sprejeti odgovornost za tisto, kar smo pustili v svetovnih oceanih. A kaj pomeni samoogrevanje, torej poraba lahke frakcije? Država mora problem rešiti v Sloveniji. Če rešitve ni doma, si ujetnik tujih interesov. Stiskajo nas tudi pri cenah. Cena termoobdelave lahke frakcije v Celju je trenutno 85 EUR na tono. V izvozu je lahka frakcija že 160 EUR na tono ali več. Napoveduje se cena 200 ali več. Smo izredno ranljivi. Objekt, kot je celjska toplarna, je namenski objekt, ki upošteva višje okoljske standarde, kot jih ima sosežig. Razumem okoljevarstvenike. Državni svet je potrdil Celje kot primer dobre prakse. Objekt se ves čas nadzira, kar se tiče emisij, in je neškodljiv v okolju. Izrablja toplotno energijo, proizvaja električno energijo, zmanjšuje termično obdelavo lahke frakcije. Rezultat je, da se lahko v Celju pohvalimo kot regijski center za ravnanje z odpadki, ki je stroškovno najučinkovitejši v državi. Cene 111,43 na tono ne dosega nihče v Sloveniji. Torej moramo zagotoviti kapacitete za termično izrabo in omogočiti tudi ostalim centrom stroškovno učinkovitost in posledično nižje cene na položnicah za prebivalce.

Jože Volfand: Pri sosežigu gre za nižje okoljevarstvene standarde kot pri sežigu. Dr. Tomaž Vuk, kako ste uspeli s sosežigom in kako upoštevate standarde, ki jih pred vas postavlja okoljska zakonodaja?

Dr. Tomaž Vuk: Večina relevantnih študij, ki govorijo o tem, kaj se bo dogajalo na področju odpadkov do leta 2050, napoveduje, da bo obseg odpadkov še vedno naraščal. Velik del teh odpadkov je takšnih, da danes porabimo za reciklažo več energije, kot bi jo dobili iz odpadka. V tem primeru je seveda smiselno razmišljati o termični izrabi tega odpadka. Toploto rabimo in jo moramo dobiti iz takšnega ali drugačnega vira. Mislim, da bo še dolgo časa tako, da bomo termično izrabo odpadkov potrebovali. Ko smo začeli v podjetju načrtovati sistem, to je bilo leta 2000, so bili tudi pomisleki oz. vprašanja, ali ne bomo čez čas pravzaprav uspeli vse reciklirati in termična izraba odpadkov ne bo potrebna. Danes se soočamo s tem, da vseh količin, ki bi jih imetniki želeli, nismo sposobni predelati. Tudi če bi na naši napravi uporabili celotno razpoložljivo kapaciteto, je ne moremo, ker nimamo dovoljenja. Ne smemo mimo transporta odpadkov. Govorimo o transportu nekega materiala, ki ni veliko vreden in je v precejšnjih količinah. Če ga transportiramo na velike razdalje, ustvarimo dodatno okoljsko škodo, ki tudi nekaj stane. Razlogi govorijo v prid termični izrabi doma na tistih lokacijah, kjer toploto rabimo. Mi smo cementarna in kot cementarna smo zavezani spoštovati okoljske standarde, ki veljajo za cementarne. Vsi se verjetno strinjamo, da nihče ne pričakuje enakih emisijskih vrednosti od tovornjaka in od avtomobila. Pa vendar ne pričakujemo, da bomo transportirali material z avtomobili, tudi če imajo ti nižje emisijske vrednosti. Enako je pri procesih, ko se pogovarjamo o sosežigu. Ko uporabljamo drugo vrsto goriva, ne ustvarjamo več emisij. Ravno zaradi teh vprašanj smo ustvarili eno najobsežnejših baz okoljskih podatkov v Sloveniji za stanje okolja okrog naše cementarne. Podatki nam sedaj kažejo, da je okolje med najmanj obremenjenimi v Sloveniji. Še več, z razvojem tehnologije smo dosegli, da danes cementarna ni več poglavitni vir onesnaževanja v tem okolju.

Jože Volfand: Slovenija se mora potemtakem odločiti. Gre za prehodne rešitve in za dolgoročnejšo rešitev. Ali zakonodaja Slovenije omogoča rešitev? Ali je država pripravljena in ali je v Sloveniji dosežen politični konsenz, da se zgradijo objekti za termično izrabo odpadkov?

Sebastijan Zupanc: Situacija nas sili v rešitev ne glede na to, ali je konsenz dosežen ali ni. Če tega ne bomo storili, bodo pojutrišnjem odpadki na ulici. Potem bo blato iz čistilnih naprav na ulici. Potem bo gospodarstvo moralo začeti zmanjševati poslovanje. Vse to bo vplivalo na blaginjo naših državljanov. Da se stvari premaknejo, mora ukrepati vlada. Trdno sem prepričan, da problem presega okvir Ministrstva za okolje in prostor. Termična izraba v Sloveniji je strateško tako pomembna, da mora o njem spregovoriti vlada. Zavzeti mora stališče. Večkrat sem že povedal, pa bom še enkrat. Če je prejšnja vlada uspela sprejeti konsenz in stališče in na prvo mesto prioritet pozicionirala Magno v Mariboru, potem sem trdno prepričan, da mora še toliko bolj resno pristopiti k termični izrabi, ki se tiče vseh državljanov v Sloveniji.

Jure Fišer: Strinjam se, da je verjetno to vprašanje, ki ga mora rešiti vlada. To bo najučinkoviteje s podelitvijo koncesije. Tisti, ki so zainteresirani, naj se javijo, naj se evidentirajo in realizirajo projekte. To je najhitrejša pot.

Jože Volfand: Koncesija je ena možnost, v igri so še druge. Vemo, da država že nekaj časa govori o večji sežigalnici, po najnovejših podatkih je izjemno zanimanje med občinami za sežigalnico, zlasti v večjih mestih, Ljubljana, Maribor, Kidričevo, Ptuj, Jesenice itd. Torej večja sežigalnica ali dve, tri manjše sežigalnice, ali čezmejni projekt ali koncesija?

Mag. Marko Zidanšek: Sežig odpadkov je državna gospodarska javna služba in država lahko podeli koncesijo, tako kot jo je podelila Celju. Mi smo takrat tudi vztrajali, da z našo toplarno upravljamo sami. Da imamo kontrolo za tisto, kar gre v proces termične obdelave, in za tisto, kar pride ven. Pri umeščanju objekta v prostor smo to ljudem obljubili. Če bi bili racionalni, bi bilo verjetno pametno zgraditi nekaj manjših objektov v tistih mestih, kjer imajo možnost priklopa na daljinsko ogrevanje. Torej imajo dvojno korist. Ker je to soproizvodnja električne energije, lahko uporabljajo tudi toplotno energijo različnih nazivnih kapacitet. V preteklosti je bil dejansko največji problem najti lokacijo za termično obdelavo. Vemo, da obstajajo interesi zasebnih investitorjev. Enako načrtuje tudi HSE v TEŠu, torej v bloku 5 in v bloku 6. Blok 5 80.000 ton in blok 6 160.000 ton. To je približno tisto, kar bi že zadoščalo za Slovenijo. Mislim, da bi bilo v tej zgodbi najbolj pomembno, da se izvaja nadzor nad vsemi interesi in investicijami. Za vse pa v Sloveniji ni dovolj lahke frakcije. Verjetno se strinjamo, da nismo za to, da jo bomo uvažali.

Jože Volfand: Razprava o termični izrabi odpadkov traja že leta z različno stopnjo intenzivnosti. Sedaj je vroče. Kdo bo vlekel niti, da bi prišli do odločitve? Ali boste to centri za ravnanje z odpadki, komunalno gospodarstvo, gospodarstvo, ki ima sedaj probleme z nevarnimi odpadki, kdo drug?

Mag. Marko Zidanšek: Na odločitev, ki jo je sprejel Državni svet, je prišel odgovor vlade. Ta odgovor je brez vsebine. Včasih se bojim, da se nekateri ne zavedajo posledic neodzivnosti in nedela. Problem je rešljiv. Če se bomo odločili, da bomo namesto 13 EUR na osebo plačevali 30 EUR, pa bo rešeno. Čez pet let, ko nas bodo v tujini spet stisnili, bomo plačevali 35, 36, pa bo tudi rešeno. Sploh se ne zavedamo, kakšen problem bo z blatom iz čistilnih naprav. Če ne bo pritisnila strokovna javnost, tudi politika, se bomo vrteli v začaranem krogu. Rešitve ni čez noč. Po najbolj optimalnih scenarijih rabimo pet let, da pridemo do prvega takega objekta.

Jože Volfand: A kako do takrat, dokler ne bo objekta ali objektov za termično izrabo?

Dr. Tomaž Vuk: Pred dvema letoma je bila narejena študija na nivoju Evrope. Poskušala je ugotoviti, kaj so glavne ovire, da bi v večji meri lahko uporabljali termično izrabo odpadkov. Največji delež termične izrabe imamo v najbolj razvitih državah, na primer Danska, Švedska, Norveška, Nemčija, Švica in Avstrija. Zakaj se drugod ne da, obstajajo trije glavni razlogi. Prvi razlog so administrativne ovire. Težko je priti do dovoljenj za gradnjo. Drugi razlog je v negativnem odnosu družbe do termične izrabe. Tretji razlog, ki velja bolj za manj razvite države, so primarno pripravljeni viri oziroma materiali. V Sloveniji imamo do neke mere probleme z vsemi tremi faktorji. Zato niti ni nenavadno, da nismo do sedaj naredili več, kot smo. Gotovo se da v takšnih objektih, kot je naš, več predelati. Pri nas bi lahko v dveh letih z relativno majhnimi investicijami podvojili kapaciteto za uporabo teh materialov. Lani smo jih izrabili 105.000 ton. Naša cementarna je med najbolj razvitimi cementarnami v radiju 1.000 kilometrov. Termično izrabo se da narediti na popolnoma varen način. Imamo evropsko zakonodajo, ki ji vsi sledimo.

Jože Volfand: Torej kaj storiti?

Jaka Kranjc: V vsakem primeru moramo začeti reševati problem pri glavi. Problem z odpadki je, da pri nas nimajo vrednosti. Zakaj nimajo vrednosti? Ker razširjena odgovornost proizvajalca ne funkcionira. Nov zakon obljublja globoke reforme. Ključen je ukrep, ki lahko pomaga k temu, da bodo imeli odpadki vrednost. Ekomodulacija je bila morda danes enkrat omenjena. Spodbujati moramo gospodarstvo, da nosi breme, kakšne izdelke daje na trg in kakšni odpadki nastajajo, ne pa da se potem s tem ukvarjamo odpadkarji. Največ vplivov na okolje izdelka nastane v fazi zasnove. Potem ko nastanejo odpadki, je prepozno. Z vplivanjem na ekodizajn, z minimalnimi kriteriji za spremembo, z različnimi ukrepi se naj spodbudi gospodarstvo, da se spremeni. Potem bo odpadkov manj. Jasno je, da če ne zapremo te pipe, bomo imeli konstantno enak problem. Kar se tiče Skandinavije in energetske izrabe. Švedska na primer, v zadnjih 15 letih praktično ni napredovala pri recikliranju. Pred nedavnim je izšlo poročilo nordijskega sveta, kjer so ugotavljali, da severne države ne bodo mogle doseči ciljev za leto 2020, kaj šele novih ciljev za leto 2035. Pa seveda varnost. Javnost in okoljevarstveniki smo malo bolj pozorni na to. Ne zato, ker morda ne bi zaupali v aparat ali v znanstvenika ali v ta proces, ampak ker je celotna zasnova luknjasta. Ni potrebno, da si izmišljamo primere, ker imamo na ravni Evrope odlične primere. Največja sežigalnica v Evropi, v Amsterdamu, modelni primer tega tipa, največja na svetu, je šla praktično v stečaj, ker so morali zapreti štiri od šestih peči. Njihova okoljska agencija je odkrila, da so zaradi izpustov dioksinov delavci preveč ogroženi pri delu. Zaradi kopičenja odpadkov, če jih ne bi reševala občina z 20 milijonskim vložkom, bi vse skupaj propadlo. Drugi primer. Ko je občino na Nizozemskem skrbel okoljski vpliv sežigalnice, so se odločili, da bodo sofinancirali redni monitoring. Ne le dvakrat na leto, kot pravi BREF, temveč kontinuiran monitoring. Ne le v optimalnih razmerah obratovanja, pač pa tudi pri zapiranju, ugašanju peči. Ugotovili so, da večkrat presegajo stopnje, ki jih redni monitoringi ne zaznajo. Potem so analizirali emisije po celotni državi in ugotavljajo, da imajo težavo. Očitno je, da zakonodajni okvir za monitoring ne pokrije dovolj delovanja.

Jože Volfand: Pri nas je morda še večja težava umeščanje objektov v prostor. Ne mislim le na sežigalnice, podobno se dogaja pri gradnji hidroelektrarn v Sloveniji. Kako doseči večjo transparentnost pri odločanju o objektih in gradnji, kako načrtno vključevati vse deležnike, ko gre za umeščanje občutljivih okoljskih objektov v prostor? Tudi novi zakon o varstvu okolja napoveduje stopenjsko razpravo in udeležbo zainteresiranih deležnikov.

Jaka Kranjc: Na žalost res nimamo tega znanja ali dobre prakse. Ob velikih projektih se vedno lovimo v iste zanke. Postopki niso transparentni. Ni točno jasno, o čem govorimo. Naše stališče je, da je edino radikalna transparentnost, sodelovanje že od začetka, prava pot.

Sebastijan Zupanc: V tem trenutku smo v situaciji, da je potrebno narediti vse za umestitev objektov za energetsko izrabo odpadkov v slovenski prostor. Potrebujemo partnerstvo na nivoju nevladnikov, vladnih služb, gospodarstva in lokalnih skupnosti. Če ne bomo nekaj naredili, bomo imeli petkrat večji problem, ki ga bomo čutili vsi v Sloveniji. Od tistih nevladnikov, ki so najbolj glasni, da ne bi sežigali odpadkov, pa do tiste mamice, ki stanuje 3 km od čistilne naprave in ji bo po blatu smrdelo na dvorišče.

Jure Fišer: Takega objekta brez osnovne transparentnosti ni mogoče zgraditi. Za investitorje je prevelik rizik, če bi poskušali karkoli skriti. Transparentnost, upoštevanje strokovnih kriterijev, BAT tehnologije, primerljive tehnologije, ki se jih da videti. Tudi njihove vplive na okolje. Takšnih objektov je veliko, tako da lahko pridobimo celovito informacijo, kaj pomenijo.

Mag. Marko Zidanšek: Ko smo umeščali celjsko toplarno v prostor, smo se veliko pogovarjali s krajevnimi prebivalci. V Celju nimamo nobenih problemov s prebivalci. Naložba v celjsko toplarno je znašala 19 milijonov EUR. Termično obdelamo 30.000 ton odpadkov. Zmogljivost je 40.000. Prav sedaj pridobivamo okoljevarstveno dovoljenje za 40.000 ton. V objekt smo vložili 5 milijonov EUR za čiščenje dimnih plinov.

Jože Volfand: Toplarna ne prispeva k slabšemu zraku v Celju?

Mag. Marko Zidanšek: Toplarna nima nobenih emisijskih vplivov. To je dokazljivo, v vsakem trenutku online prikazovalnik pokaže, kakšne so trenutne emisije.

Dr. Tomaž Vuk: V Sloveniji imamo problem zaupanja v inštitucije. Če bomo hoteli reševati probleme odpadkov ali energetike, torej hidroelektrarne ali druge energetske objekte, bomo morali poskrbeti za več zaupanja med različnimi deležniki. Brez tega bodo postopki trajali predolgo. V družbi se moramo dogovoriti, kako bomo izmenjevali mnenja in uskladili različne interese. In da bomo na koncu naredili, kar smo se dogovorili na začetku. Transparentnost je pozitivna, dokler si verjamemo. Zato se mi zdi korak vzpostavitve zaupanja najpomembnejši.

Jože Volfand: Da ne bo ostalo pri termični izrabi spet le pri besedah, kdo bo povezoval, kdo spodbujal gospodarstvo? Ne le gospodarstvo, če želimo odločitev.

Sebastijan Zupanc: Se popolnoma strinjam, ne le mi. V Sloveniji je precej deležnikov, ki se jasno zavedajo problema. Ponujam tole razmišljanje. Leta 1991 smo postali samostojni, postali smo država. Od leta 1991 je samozadostnost oskrbe s hrano v Sloveniji padla z 90 % na 20 %. Tudi pri energiji nismo samozadostni, a so znane želje po razogličenju, po e-mobilnosti itd. Obstajajo področja, ki jih država ne more spustiti iz rok ne glede na to, da smo majhni in da smo v Evropi. Sicer ne bomo neodvisni, samostojni, ampak bomo v rokah sosednjih držav, močnejših. Gre za ekonomske vojne. Tudi pri vodooskrbi si ne moremo privoščiti, da opustimo lastne vodne vire in se priključimo na avstrijske ali italijanske. Enako je z odpadki. To je tako pomembna infrastruktura, da je ne moremo prepustiti sosednjim državam in naši dobri materi Evropi. Slovenija mora na tem področju poskrbeti zase, se odločiti za strategijo. Včasih povleči tudi manj priljubljene poteze in kakšni lokalni skupnosti reči, npr. Kemis na Vrhniki rabite. Ne le vi, rabi ga cela Slovenija. Elektrarna bo, ker je to strateško pomembno za dva milijona prebivalcev v Sloveniji. Majhna skupina 1.000 prebivalcev ne more ustavljati strateško pomembnih naložb. Z Ekologi brez meja se popolnoma strinjam v tem delu, da mora država poskrbeti za cilje, za katere smo se v Evropi dogovorili. Prioritetno moramo ugotoviti, kakšna bo snovna izraba odpadkov. Država mora držati roko nad vso energetsko izrabo odpadkov v Sloveniji, če govorimo o gospodarski javni službi. Prav zato, da ne bomo na stranski tir postavljali snovne izrabe odpadkov. Hkrati pa vemo, da bi bilo ekonomsko najboljše zgraditi več manjših objektov. Če hočemo še jutri imeti državo, na katero bomo ponosni, moramo ohranjati samostojnost na ključnih področjih.

Jure Fišer: Kemis je objekt javnega pomena za državo, imamo državno javno službo za sežig odpadkov itd. Torej nekdo že razmišlja o tem, da moramo sami skrbeti za to. Tisti, ki sedajo na stole, kjer se odloča, in ki predstavljajo državo, včasih na to pozabljajo. K sreči se menjujejo. A dejstvo je, da moramo sami rešiti svoje odpadke.