Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Potencial so sončne elektrarne in Trajnostni energetski krog - EOL 139

Scenariji za manjši okoljski odtis | Jože Volfand |
 
Okoljski odtis Slovenije upravičeno vzbuja skrb in dvome o sadovih trajnostnega razvoja hvaljene zelene destinacije Evrope. Zato ni čudno, da so scenariji in izračun njegovega potencialnega zmanjšanja v prihodnjem desetletju, pripravilo jih je podjetje Stritih, dobro izhodišče za razpravo o ukrepih, v katerih dejavnostih bi morali kritično spremeniti sedanjo prakso in življenjske navade. Jurij Stritih, soavtor scenarijev, pojasnjuje, da je Slovenija do leta 2030 sprejela glede zmanjšanja okoljskega odtisa zelo ambiciozne cilje, za zmanjšanje emisij TGP v ne-ETS sektorju pa manj ambiciozne kot EU. A ti cilji bodo težko dosegljivi, če Slovenija ne bo na primer dovolj zgodaj prepovedala registracije novih vozil z motorji na notranje zgorevanje, če ne bo uvedla koncepta Trajnostnega energetskega kroga in sprejela še drugih ukrepov. Jurij Stritih upa, da bodo snovalci nacionalnega energetskega in podnebnega načrta upoštevali njihove izračune in scenarije.
 
Jurij Stritih foto Katja Cankar
Jurij Stritih foto Katja Cankar

Slovenija s 4,7 globalnega hektarja na osebo pri okoljskem odtisu sicer ne odstopa od povprečja EU, vendar biozmogljivosti zemlje izkorišča s preveliko žlico. Že nekaj let vemo, kje je stanje pri emisijah toplogrednih plinov najbolj kritično. Kaj so pokazali vaši izračuni za zadnje desetletje?

Enako kot ostale visoko razvite države sveta, med katere spada Slovenija, se je rast industrije in blaginje v veliki meri zanašala na izrabo fosilnih goriv. Porabljali smo več energije, kot smo jo imeli na voljo. Lahko bi rekli, da živimo na kredit. Vedno bolj se zadolžujemo pri regenerativni sposobnosti našega planeta, kar ima lahko za posledico zelo spremenjene razmere. Izkoriščanje sončeve energije preko fotovoltaičnih panelov ima bistveno manjši vpliv na zemljo. Omogoča nam izkoristiti ogromno količino energije, ki nam jo naravni fuzijski reaktor v sredini našega osončja neprestano pošilja.

Se tega zavedamo?

V zadnjem desetletju vedno bolj. Z energetsko sanacijo stanovanjskih stavb smo v Sloveniji prepolovili emisije iz gospodinjstev. V nekaterih panogah, še posebej v prometu, pa do zmanjšanja emisij še ni prišlo. A časa za ukrepanje zmanjkuje.

Kaj želi doseči Slovenija do leta 2030 in katere vire emisij bo morala zajeziti? Če imata promet in energetika največji odtis, ali je rešitev predvsem v razpršeni fotovoltaiki in električnih avtomobilih? Je realno pričakovati v prihodnjih desetih letih takšno elektrifikacijo prometa in doseči cilje z obratovanjem TEŠ6?

Do leta 2030 je v Strategiji razvoja Slovenija določila zmanjšanje okoljskega odtisa za 20 % in z zavezami na ravni EU zmanjšanje emisij TGP v ne-ETS sektorjih za 15 %. To je veliko manj od splošne EU zaveze, ki zahteva zmanjšanje za 40 %. Promet in energetika povzročita skupaj kar 76,5 % emisij toplogrednih plinov, zato so ukrepi na teh dveh področjih nujni. Prvi korak je manjša poraba nafte in premoga in prehod na okolju bolj prijazne energente. Hkrati moramo še naprej spodbujati učinkovito rabo energije. Pri avtomobilih moramo spodbujati prehod na električna vozila, saj so skoraj petkrat bolj učinkovita pri izrabi energije kot vozila na notranje izgorevanje. Povprečno vozilo na dizelski pogon je v Sloveniji v letu 2017 potrebovalo 6,3 l goriva za 100 km vožnje. 1 liter nafte ima energijsko vrednost enako 10 kWh, tako da povprečni osebni avto porabi okoli 63 kWh na 100 km. Električna vozila, ki so že danes na trgu, pa porabijo le 15 kWh na 100 km. Tudi če bi električna vozila polnili le z elektriko iz termoelektrarn, bi s tem proizvedli manj emisij. Ampak slovenska mešanica energije je že sedaj precej bolj nizkoogljična, tako da ta je prehod še bolj smiseln.

Fotovoltaika?

V Sloveniji je to še neizkoriščen potencial, saj imamo še veliko streh brez panelov in sončnih dni nam tudi ne manjka. Po začetni hitri rasti zaradi ugodnih subvencij se je vlaganje v zadnjih letih upočasnilo v glavnem zaradi postopkovnih ovir in štorastih predpisov. Zdaj je situacija spet boljša, po novem z možnostjo zadružnih skupnostnih elektrarn, kar bo še posebej ugodno za večstanovanjske hiše. Pričakujem, da se bo delež elektrike iz sončnih elektrarn v prihodnjih letih zelo povečal. V naših scenarijih smo predvideli tudi do 10-krat večjo moč do leta 2030. Dodatna prednost razpršenih sončnih elektrarn je večja odpornost oskrbe z elektriko na vremenske ujme in vplive podnebnih sprememb, saj je lokalna oskrba z elektriko lahko neodvisna od prenosnega omrežja, če pride do prekinitev.

Še več pa lahko dosežemo z uvajanjem koncepta Trajnostnega energetskega kroga, ki ga razvija Andrej Pečjak z Inštituta METRON v sodelovanju z GEN-i. Pri tem gre za povezovanje sončnih elektrarn z električnimi avtomobili in baterijskimi zalogovniki, ki se polnijo na sončno energijo, kadar so viški te energije. Koncept TEK je trenutno še v razvojni fazi, uspešno deluje na nekaterih mikrolokacijah. A je po mojem za Slovenijo dobra priložnost, da na tem področju orje ledino in pomaga širši evropski okolici pri prehodu na obnovljive vire.

Vendar ovir za TEK ni malo.

Glavna je ta, da vsi proizvajalci ne dovolijo črpanje elektrike iz baterij avtomobilov, kar bi bilo potrebno za njihovo uporabo kot zalogovnik. Če se to odpravi, potem si lahko zamislimo scenarij – s skoraj praznim električnim avtom se pripeljete v službo, avto se nato polni na parkirišču in obratuje kot del razpršenega zalogovnika, potem pa se popoldne odpeljete domov s polno baterijo, jo priklopite na hišo in shranjeno elektriko uporabite za pripravo večerje, razsvetljavo in gledanje televizije. Dokler ni zjutraj avto spet delno izpraznjen in se proces ponovi. Če boste želeli na daljšo pot, pa to zvečer ukažete avtomobilu in bo čez noč napolnjen oziroma se ne bo izpraznil. Koristili boste elektriko iz omrežja, zjutraj pa bo pripravljen za na pot.

Je tak scenarij uresničljiv?

Je, posebej po tem, ko sem prebral relativno ambiciozen predlog Akcijskega programa za alternativna goriva v prometu. Pripravlja ga MZI. Delež električnih avtov vztrajno raste. Če se odpravijo nekatere bolj administrativne ovire, lahko v Sloveniji dosežemo preboj na tem področju, ki bo lahko vzor celotni Evropi in svetu, saj že imamo tehnične rešitve in manjše pilotne projekte. Uvedba sončnih elektrarn in baterijskih zalogovnikov lahko reši tudi vprašanje obratovanja TEŠ 6, ki v takem scenariju po letu 2030 ne bi bil več potreben. Po naših izračunih se da v najboljšem primeru izpad elektrike od zaprtja termoelektrarn nadomestiti v celoti z obnovljivimi viri, če se jih kombinira z razpršenim skladiščenjem v domačih in avtomobilskih baterijah. Pri tem je treba seveda upoštevati, da je Slovenija del Energetske skupnosti in lahko uvažamo elektriko vetrnic, ko je oblačno pri nas, in izvažamo presežke, ko drugi nimajo tako ugodnih razmer.

Tudi gozdnatost Slovenije je lahko velika priložnost za povečanje biokapacitete? Kako bi lahko izboljšali okoljski odtis s boljšim upravljanjem gozdov?

Naši gozdovi imajo najvišjo lesno zalogo v EU, na celini imajo višjo le v Švici. Gozdovi so daleč največji del slovenske biokapacitete in jih moramo obravnavati prednostno. V zadnjih časih je bilo gospodarjenje z gozdovi premalo aktivno v glavnem zaradi velike lastniške razdrobljenosti. Z bolj aktivnim gospodarjenjem z gozdovi bi jim lahko povečali vitalnost in odpornost na podnebne spremembe, hkrati pa zagotovili več lesa za uporabo in predelavo.

Zadnja leta narava ni bila naklonjena slovenskim gozdovom. Ugotavljate, da so gozdovi bolj ranljivi in da morajo postati bolj odporni. Kako, s katerimi ukrepi?

Nedavno sem imel priložnost sodelovati pri pripravi Trajnostnega energetsko-podnebnega načrta Gorenjske ravno na področju vplivov podnebnih sprememb na gozdove in njihovo ogroženost. To je bila prva študija te vrste pri nas. Ugotavljali smo, da bodo pričakovane podnebne spremembe še bolj ogrozile že tako ranljive smrekove gozdove in povzročile dodatni stres za postarane gozdove. Žled v letu 2014 in težave s podlubniki so predogled pričakovanih posledic podnebnih sprememb. Prilagajanje na podnebne spremembe bo zato treba vključiti v naslednjo generacijo gozdnogospodarstvenih načrtov, ki jih pripravlja Zavod za gozdove. Odpornost gozdov lahko povečamo z bolj aktivnim gospodarjenjem, kar bi v glavnem pomenilo zamenjavo drevesnih vrst, mislim na menjavo smreke z bukvijo, in krepitev odpornosti mladih gozdov z zgodnjim redčenjem. To je za mnoge manjše lastnike gozdov prevelik finančni zalogaj, zato smo predlagali povezovanje v zadruge, ki bi zagotavljale ustrezne zmogljivosti in izboljšale ekonomiko bolj intenzivnega gospodarjenja. Hkrati bo treba domisliti neko shemo zagotavljanja dolgoročne ekonomske trdnosti lastnikom, ki bodo prizadeti zaradi učinkov podnebnih sprememb.

Več poznavalcev energetske sanacije stavb, zlasti javnih, podobno pa je s poslovnimi, ugotavlja, da predvsem javni sektor zamuja pri uvedbi novih virov namesto fosilnih in pri učinkovitejšem energetskem upravljanju stavb. Ali se vam ne zdi, da je realen scenarij, da bi naj 75 % stavb prenovili? Kaj bi bilo potrebno spremeniti?

Javne in poslovne stavbe vsekakor zamujajo z energetskimi sanacijami, še posebej če jih primerjamo z uspehi na področju stanovanjskih stavb, tudi večstanovanjskih. Pri trenutnih trendih je kar težko pričakovati, da bodo cilji doseženi. Upravljanje z energijo še ni dovolj pomembno za vodstveni kader, tako kaže, ker še ne zaznajo dovolj ekonomskih razlogov za učinkovito rabo energije. Manjka ozaveščanja in spreminjanja navad posameznikov. Pri takšnih stavbah je še posebno pomembna usposobljenost vzdrževalcev, ki imajo velik vpliv na energetsko učinkovitost stavbe. Energetske sanacije tudi bistveno izboljšujejo bivanjske razmere, seveda ob pravilni izvedbi. Potrebni bodo tudi močnejši finančni signali. Ali v obliki višjih cen energije ali pa kot ugodne subvencije za prenovo stavb.

Veliko lahko dosežemo s spodbujanjem energetskega pogodbeništva, kjer se skrb za upravljanje in investicije prenese na dobavitelja energije.

Toda v Sloveniji se še vedno najmanj 40 % stavb ogreva na fosilna goriva. Kateri energenti lahko to popravijo?

Pred menjavo energenta je potrebno narediti energetsko sanacijo stavbe, da se zagotovi čim večjo energetsko učinkovitost. Šele potem je smiselno razmišljati o menjavi ogrevanja, da ne pride po nepotrebnem do predimenzioniranega sistema. Za večje stavbe je dobra rešitev kogeneracija toplote in elektrike na lesno biomaso, ki lahko izkorišča lokalne vire iz okoliških gozdov. Druga rešitev, ki je primerna tudi za manjše stavbe, pa je uporaba fotovoltaičnih panelov skupaj z baterijskim zalogovnikom in toplotno črpalko. To je v praksi najbolj učinkovit sistem.

Kakšno novo infrastrukturo potrebuje Slovenija za sončne elektrarne in za razpršeno skladiščenje elektrike?

Razpršena proizvodnja električne energije iz sončnih elektrarn je najbolj učinkovita takrat, ko je tudi poraba energije lokalna. To ni težko doseči, saj je že zdaj raba energije največja čez dan, kar lahko pa še podkrepimo in uravnotežimo s polnjenjem električnih avtomobilov podnevi ali njihovo uporabo kot zalogovniki. V takem primeru ne rabimo veliko dodatnih investicij v prenosno omrežje, poleg tistih, ki so potrebne za zagotavljanje odpornosti na podnebne spremembe.

Bolj pomembne bodo naložbe na lokalni ravni, da se bo zagotovilo možnost priklopa avtomobilov stanovalcem v večstanovanjskih stavbah in uslužbencem na delovnem mestu. Danes naletimo na mnoge ovire pri vzpostavljanju polnilnih mest po garažah ali parkiriščih, kjer je glede lastništva in pravic do uporabe ali sprememb stanja vse zelo komplicirano. Prav tako se je potrebno zavedati, da za polnjenje avtomobilov in skladiščenje elektrike niso potrebne posebne polnilne postaje, saj je dovolj že navadna vtičnica.

Kako bo torej v prihodnjem desetletju? S katerim scenarijem bo Slovenija najbolj zmanjšala okoljski odtis in koliko se bo dejansko do leta 2030 približala želenim ciljem?

V naši študiji smo za največje znižanje okoljskega odtisa postavili nekaj pogojev. Najprej, da se do leta 2025 prepove registracijo novih vozil z motorji na notranje izgorevanje. Potem da se s konceptom TEK z razpršeno fotovoltaiko in skladiščenjem elektrike zagotovi 60% energetskih potreb avtomobilov in gospodinjstev in s tem nadomesti proizvodnjo iz termoelektrarn. Omenil sem že bolj aktivno gospodarjenje z gozdovi, da se poveča njihova produktivnost in odpornost, hkrati pa da se spodbuja uporabo lesa v stavbah. Še naprej pa se mora podpirati in spodbujati energetsko učinkovitost javnih, poslovnih in stanovanjskih stavb ter ozaveščanje javnosti o dobrih praksah na tem področju. Dosledno bi morali izvajati evropsko Uredbo (ES) 517/2014 o določenih fluoriranih toplogrednih plinih in zagotavljati usposobljenost serviserjev naprav, ki uporabljajo F-pline. Že samo s temi ukrepi lahko Slovenija za dobrih 12 % zniža svoj okoljski odtis. Za še več pa bi bilo potrebno še razviti javni prevoz in sistem kolesarskih poti, promovirati hojo peš, koncept TEK razširiti na javne in poslovne stavbe, spodbujati nadomeščanje nakupa novih vozil s storitvami mobilnosti, na primer car sharing, elektrificirati tovorni prevoz po cestah, ali pa še bolje, ga preusmeriti na elektrificiran železniški promet.

Tako bi Slovenija dosegla svoj cilj do 2030 in hkrati povečala svojo mednarodno konkurenčnost.

Slovenija je v Bruselj že poslala osnutek nacionalnega energetskega in podnebnega načrta. So vaši scenariji v osnutku upoštevani?

V osnutku, ki je bil poslan ob koncu lanskega leta, naših scenarijev še ni. Vendar je bil to šele začetek postopka.

A smo sedaj na podlagi naših scenarijev, dodatnih izračunov in tudi ob primerjavi NEPN-a z Akcijskim programom za alternativna goriva v prometu pripravili prispevek v postopku predhodnega posvetovanja za NEPN. Srčno upam, da bodo naše predloge upoštevali. Zdi se mi, da je bil osnutek premalo ambiciozen za potencial Slovenije na tem področju, ki ga vidim na podlagi naših raziskav. Še najbolj se mi zdijo problematični scenariji OVE, kjer je še vedno preveč poudarka na novih hidroelektrarnah. To se mi zdi zelo nesmotrno ob ogromnem neizkoriščenem potencialu za sončne elektrarne. Postavljati fotovoltaične panele na že pozidane površine ima res minimalen negativni vpliv na okoljski odtis in biokapaciteto. Gradnja novih jezov za hidroelektrarne pa bi imela izjemno negativne posledice za okolje, biodiverziteto in lokalne prebivalce, hkrati pa bi prinesle zelo majhen delež dodatne elektrike. Skupaj le okoli 6 %, če uničimo celotno Muro in srednjo Savo.

Po naših izračunih bi lahko z že samo z zmernim uvajanjem TEK do leta 2030 dosegli delež OVE z današnjih 22 % na okoli 31 %, kar je precej nad ciljem, ki znaša 27 %. V najbolj ambicioznem scenariju bi to lahko bilo kar 41 %, če s fotovoltaiko in zalogovniki nadomestimo TEŠ 6. Za Slovenijo v tem vidim res enkratno priložnost, da postanemo pilotni primer za celotni svet s področja e-mobilnosti in OVE. Hkrati ohranimo naravno okolje in biodiverziteto, ki nam dajeta prednost pred ostalimi visoko razvitimi državami.