Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Biogospodarstvo je razvojna priložnost, tudi v Sloveniji že dobri primeri - EOL 119/120

Evropski poslanec Franc Bogovič | Jože Volfand |
 
Nekatere države, zlasti Nizozemska, z biogospodarstvom že ustvarjajo delovna mesta. Evropska komisija pa si je tudi sicer postavila visoke cilje v strategiji za prehod v biogospodarstvo. O tem je prepričan tudi Franc Bogovič. Pove, da je po zadnjih podatkih Slovenija v zlati sredini po uspešnosti črpanja evropskih sredstev iz zdajšnje finančne perspektive. Članicam EU delajo težave nove usmeritve kohezijske politike, saj daje prednost razvoju, tehnološkim rešitvam in pametnim specializacijam. A Bruselj že snuje novo finančno perspektivo 2021 – 2027 in to je vabilo Sloveniji, da jo pomaga sooblikovati, kar ji bo dalo prednost, ko bo lahko začela črpati sredstva. Franc Bogovič je v zadnjih mesecih po Sloveniji sodeloval na več okoljskih mizah o razvoju podeželja in o krožnem gospodarstvu. Posebej omenja, da si prizadeva za vrnitev sladkorne pese na slovenske njive.
 
Franc Bogovič
Franc Bogovič

V reviji EOL smo objavili vašo izjavo, da je bio gospodarstvo priložnost tudi za Slovenijo in da je to eden ključnih gradnikov krožnega gospodarstva. Direktor slovenskega kmetijskega inštituta pa je menil, da predstavlja danes bioekonomija v Evropi predvsem všečno področje za razpravljanje, čeprav je hkrati res, da je marsikje uvrščena med prednostna področja pametne specializacije. Koliko je konkretnih operativnih načrtov v posameznih državah, zlasti na področju kmetijstva, gozdarstva in lesarstva? So zgledi? In Slovenija?

Biogospodarstvo v angleškem jeziku poimenujemo Biobased Industry (BBI). Osnovna filozofija BBI je, da fosilne vire nadomestimo z naravnimi, organskimi. Povsem jasno je, da organska biomasa zraste v kmetijstvu in gozdarstvu. V EU se jasno zavedamo pomena BBI, kar zelo zgovorno potrjuje podatek, da je v okviru raziskovalnega programa Obzorje 2020 za raziskave na tem področju namenjeno skoraj 900 mio EUR. Kmetijsko močne države, kot so Nizozemska, Francija in Italija, temu področju namenjajo zelo veliko pozornost. Vidijo ogromno novih delovnih mest v kmetijstvu, gozdarstvu, tudi v predelovalni industriji, kjer si, kot radi rečejo, podata roke kmetijstvo in kemija.

Lahko omenite konkreten primer?

Z Združenjem pridelovalcev sladkorne pese smo si med strokovno ekskurzijo septembra 2015 ogledali, kaj počnejo na Nizozemskem. Obiskali smo univerzo Wageningen, ki že tretje leto zapovrstjo nosi naziv ene najboljših kmetijskih univerz na svetu. Predstavnica nizozemske vlade, ki je že od leta 2009 zadolžena za BBI, nam je tam pojasnila, da je to najpomembnejše področje pametne specializacije na Nizozemskem. Sodelujejo država, regije, raziskovalne institucije ter 700 podjetij, povezanih v 7 grozdov. Na Nizozemskem BBI zagotovo ni všečno področje za razpravljanje, kot pravijo nekateri v Sloveniji, ampak ustvarjajo na tisoče novih zelenih delovnih mest. Doma imamo lepe primere, imamo že proizvajalce bioplastike. Podjetje Tanin Sevnica je na primer tipično BBI podjetje, ki letno predela več kot 100.000 kubičnih metrov bukovega in hrastovega lesa. Po principih krožnega gospodarstva krog zaključi z nekaj 10 tonami pepela, ki ga vgradijo v organska gnojila. Upam, da nam bo skupaj s pridelovalci sladkorne pese uspelo vrniti predelavo sladkorne pese v Slovenijo, saj je ravno sladkorna pesa odlična industrijska kultura, ki pridela največ energije na hektar. Na takšnih in podobnih primerih, predvsem ob obilici lesa, mora Slovenija iskati svoje priložnosti.

V zadnjem letu so prav o kmetijski politiki in nujnosti sprememb dosedanjega modela razvoja kmetijstva kritične razprave: ekonomske in okoljske. Kljub visokemu deležu proračunskih sredstev EU za kmetijstvo se nezadovoljstvo kmetov povečuje, nesorazmerja na trgu ostajajo, dodana vrednost je nizka, kot da EU ne ve, kaj s kmetijstvom. Še ostrejše pa so kritike zaradi negativnih vpliv kmetijstva na okolje, saj onesnažuje zemljo, koncentracije pesticidov zaskrbljujejo, odločevalci o kmetijski politiki so talci multinacionalk. Kaj mora spremeniti EU in kaj Slovenija v kmetijski politiki in v razvoju kmetijstva?

Skupna kmetijska politika EU (SKP) je ena izmed evropskih politik z najdaljšo tradicijo. Njen namen je Evropejkam in Evropejcem zagotavljajo zdravo in kakovostno hrano po dostopnih cenah, kmetom pa ustrezno višino sredstev za ohranjanje kmetijske proizvodnje. Če pogledamo globalno kmetijsko proizvodnjo, lahko mirne vesti zatrdimo, da je hrana v EU najbolj kakovostna, zdrava in pridelana na okolju najbolj prijazen način. Zasluge za to gredo v največji meri SKP in pravilom EU o varni hrani. Projekcije namreč kažejo na potrebo po 60 odstotnem povečanju kmetijske proizvodnje do l. 2050 zaradi povečevanja svetovnega prebivalstva. Klimatske spremembe že nekaj časa močno vplivajo na kmetovanje in tudi že ogrožajo strateški cilj o izkoreninjenju svetovne lakote do l. 2030. Res pa je, da se kmetijstvo sooča z vedno večjimi okoljevarstvenimi zahtevami, ki so bolj ali manj uspešno vključene v SKP, t. i. zelena plačila idr. Za marsikoga je nesprejemljiva kakršnakoli uporaba pesticidov in celo mineralnih gnojil, četudi imamo nedvoumne podatke, da bi npr. svetovna proizvodnja hrane brez gnojil ali brez pesticidov proizvodnjo hrane kar prepolovila. Model trajnostnega kmetijstva, ki ga imamo v Evropi, je po mojem mnenju pravi, saj omogoča hkratno sobivanje konvencionalnega, integriranega in ekološkega kmetijstva.

Bodo kakšne spremembe?

V EU se zavedamo, da kmetijstvo proizvede okrog 10 odstotkov vseh toplogrednih plinov. Približno polovico toliko kot promet, a tudi prilagajamo ukrepe za zmanjševanje teh vrednosti. Tehnološki razvoj v kmetijstvu nam lahko zelo pomaga, zato je t. i. precizno kmetijstvo ena prednostnih nalog. V praksi namreč poznamo že številne kmetijske prakse, ki predstavljajo korake k zmanjševanju toplogrednih plinov. Mislim na precizno namakanje, elektronsko doziranje gnojil in precizno škropljenje, avtomatska molža krav in podobno. Večjo pozornost bo treba nameniti tudi zmanjševanju razvojnih razlik med mesti in podeželjem, pospešiti vlaganja v IKT infrastrukturo in tako tudi podeželje narediti »pametno« oziroma digitalno.

Kaj bo EU storila za ohranitev avtohtonih vrst rastlin in semen? Tudi slovensko semenarstvo ni več, kar je bilo.

Ureditev na področju semenarske zakonodaje v EU, po pretresu v prvi polovici v letu 2014, ko je Evropski parlament zavrnil predlog t. i. tržne uredbe, ostaja takšna, kot je bila pred tem. Po mojih informacijah, ki jih imam iz Evropske komisije, ta ne pripravlja sprememb na tem področju. V pogajanjih o novemu predlogu uredbe o ekološkemu kmetovanju v EU tako npr. Evropski parlament vztraja, da je celotno področje ekološkega semenarstva urejeno v tej uredbi in ne drugod.

V Sloveniji ste v zadnjem letu sodelovali na več posvetih in omizjih o krožnem gospodarstvu in razvoju podeželja. Eden med njimi je želel spodbuditi razpravo o pametnih vaseh, o digitalizaciji na podeželju. Kaj kažejo konkretno prakse v Sloveniji in kako lahko pametne tehnologije pomenijo tudi drugačno vabilo mladim za zaposlitev na podeželju?

Cilj cikla okroglih miz o krožnem gospodarstvu je bil približati ljudem nove kmetijske pristope in prikazati nove priložnosti pridelave ter predelave. Kot sem že omenil, je kmetijstvo deležno velikega tehnološkega razvoja. Uveljavlja se precizno kmetijstvo, poznamo že številne digitalne aplikacije, ki omogočajo neposredno prodajo med malim proizvajalcem in potrošnikom. Ob tem na eni strani pomagajo k bolj trajnostno usmerjenemu kmetovanju, na drugi strani pa potrošniku ponudijo več informacij o hrani, ki jo kupi in zaužije. Za približanje kmetijstva mladim se mora v Sloveniji izboljšati prenos znanja na področju kmetijstva – z vidika izobraževalnih sistemov, boljše organiziranosti svetovalne službe, zavodov ter samih kmetov in deležnikov v kmetijski panogi.

V Bruslju ste podprli ambiciozne cilje odbora Evropskega parlamenta za okolje, javno zdravje in varnost hrane na področju odpadkov. Učinkovita raba virov je vitalno vprašanje razvoja Evrope in krožnega gospodarstva. Slovensko Društvo ekologi brez meja pa je v maju opozorilo, da nekatere države članice EU ovirajo sprejem ključnih ukrepov. Zanimivo je, da sta med njimi Danska in Finska, so pa tudi madžarska, Litva in Latvija. V čem so razlike v razpravah o novih Direktivah o odpadkih, o Direktivi o embalaži in odpadni embalaži ter Direktivi o odlagališčih?

Ambiciozno ravnanje z odpadki sem podprl že kot župan Občine Krško. Z veseljem ugotavljam, da je sistem ravnanja z odpadki, ki ga izvaja podjetje Kostak, že danes doseglo cilje, ki so v novih direktivah opredeljeni do leta 2030. To je po mojem mnenju dosegljivo v nekaj letih za celotno Slovenijo. Zato moramo ostati v družbi najbolj naprednih in okoljsko osveščenih na tem področju. Evropski parlament je v svojih poročilih sprejel zelo ambiciozne cilje, pri katerih bo vztrajal. Nekatere države imajo na Evropskem svetu zadržke zaradi sedanjega stanja pri njih. Ene bi še naprej sežigale več kot pol odpadkov, druge bi nadaljevale z odlaganjem na deponijah. Predlagan je kompromis v obliki odložilnih pogojev za postopno doseganje ciljev do 2035.

Na Odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja (AGRI) v evropskem parlamentu ste podprli novo Uredbo o trgu gnojilnih proizvodov. Zakaj?

V pripravo nove zakonodaje EU za področje gnojilnih proizvodov sem aktivno vključen kot poročevalec v senci v imenu politične skupine EPP v odboru AGRI. Gre za pomembno zakonodajo, ki sodi v širši sklop Akcijskega načrta za krožno gospodarstvo. Predlog vzpostavlja enake pogoje za vsa gnojila, tako mineralna in za tista, ki nastanejo v postopkih recikliranja. Obstoječa uredba o gnojilih namreč pokriva le približno 50 % gnojil, ki so trenutno na trgu EU. Izločena so skoraj vsa gnojila, proizvedena iz organskih materialov, to so živalski ali drugi kmetijski stranski proizvodi, predelani biološki odpadki, kompost in podobno. Hkrati tudi številne raziskave, inovacije in naložbe na področju uporabe sekundarnih surovin omogočajo bistveno boljše izkoriščanje virov, ki bi se sicer uporabili neposredno na zemljiščih ali odlagali kot odpadki na odlagališčih. Uredba omogoča vzpostavitev novih »krogov« v kmetijskem sektorju.

Slovenija je v zadnjem letu v svetu vse bolj prepoznavna kot zelena destinacija in tudi po rangu trajnostnega razvoja visoko kotira na svetovnih lestvicah. Kako to odmeva v Bruslju in kaj bi morali še storiti, da bi postala Slovenija najbolj iskana zelena oaza v Evropi?

Slovenija resnično postaja izjemna zelena in trajnostna turistična destinacija. Slovenski kmetje obdelajo zahtevna kmetijska zemljišča, imamo lepe in bogate gozdove, čudovit gorski svet ter čiste vodotoke. Slovenske občine so tudi s pomočjo evropskih sredstev zgradile veliko okoljske infrastrukture. Tudi država je izkoristila evropska sredstva za izboljšanje in nadgradnjo turistične infrastrukture. Pomanjkljive so letalske linije, cestna in železniška infrastruktura, vsekakor pa mora Slovenija paziti, da ostane zelena oaza, ne pa cenena destinacija za masovni turizem. Veliko je še možnosti glede boljše vključitve slovenske kulinarike, kot tudi zelo kakovostne vinske ponudbe.

Katere naloge vas čakajo v tem letu v Bruslju?

Čaka me aktivno delo pri soustvarjanju nove kohezijske politike in skupne kmetijske politike. V Slovenijo bom prenašal dobre prakse iz tujine predvsem na področju krožnega gospodarstva, odpadki, predelava sladkorne pese ... V Posavju tudi vodim aktivnosti v okviru projekta Zavezništvo za mlade, s katerim povezujemo izobraževalni sistem, gospodarstvo in lokalne skupnosti. Aktivno bomo začeli prenašati koncept pametnih vasi in digitalizacije podeželja, ki ne sme zaostajati za mesti.

Slovenija zamuja pri črpanju evropskih sredstev v novi sedemletki, v nekaterih regijah v Sloveniji so kritični. Kakšno je naše črpanje v primeri z drugimi državami?

Po povsem zadnjih podatkih, ki smo jih prejeli pred nekaj dnevi, je Slovenija nekje v zlati sredini po uspešnosti črpanja. Vendar veliko bolj skrbi, da črpanje v celoti s strani držav članic zaostaja za načrti. To gre pripisati tudi temu, da je perspektiva 2014-20 nekoliko drugače usmerjena. Medtem ko je predhodna temeljila po večini na infrastrukturnih projektih, je danes več sredstev namenjenih razvojnim in tehnološkim rešitvam tudi skozi okvir pametne specializacije. Ravno zato je imelo veliko držav težave s pripravo na črpanje. Slovenija je recimo šele konec minulega leta uspela pri Evropski komisiji akreditirati sistem za izvajanje kohezijske politike, ki sploh omogoča povračila iz proračuna EU. Zato bi bil čas, da se zadevo pospeši. Dobro bi bilo, da bi bili kdaj tudi med prvimi in ne vedno v sivem povprečju. Nova finančna perspektiva 2021 - 2027 je praktično že pred vrati in bo še kako pomembna za Slovenijo. Postati moramo soustvarjalci nove kohezijske politike, ne zgolj počasni sledilci, ki 2 ali 3 leta prepozno ugotovijo bistvo nove finančne perspektive.

Letošnjo Goldmanovo nagrado je prejel slovenski okoljski aktivist Uroš Macerl kot edini iz Evrope. Ali je naključje, da se je uradna politika le formalno odzvala na to pomembno mednarodno priznanje? Ste slovenski poslanci to registrirali?

Gospoda Uroša Macerla poznam, obiskal sem ga v njegovi vasi v času mojega ministrovanja, ko je bil bitko s podjetjem Lafarge. Iskreno mu čestitam za prejeto nagrado, ki je nedvomno veliko priznanje za njegovo dosedanje delo in hkrati tudi spodbuda za naprej. Kot vidimo iz nekaterih zadnjih okoljskih nesreč, Slovenija potrebuje še veliko »Urošev« in bolj delujočo državo.