Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Pobude za ministra in njegovo ekipo - EOL 68

Kaj naj okoljsko ministrstvo stori prioritetno za višjo konkurenčnost gospodarstva? |
 
Okoljski minister Franc Bogovič je sprejel pobudo revije EOL, da bo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje mesečno odgovarjalo na vprašanja, ki jih bo nanj v imenu gospodarstva in lokalnih skupnosti naslavljalo uredništvo. Predstavljamo prvi sklop konkretnih pobud in vprašanj.
 

Petrol, mag. Anja Kocjančič
Skrajšati postopke za pridobitev okoljevarstvenih dovoljenj.
Spodbuditi izvajanje OGJS na način javno-zasebnega partnerstva.
Izboljšati inšpekcijski okoljski nadzor nad izvajanjem OGJS.

Cinkarna, Nikolaja Podgoršek Selič
Zakaj ni več sodelovanja pri pripravi zakonodaje med MKO, ARSO, IRSOP in uporabniki? Po sprejetju zakonodaje se namreč na terenu pojavljajo problemi, ki so posledica neusklajenosti.
Ali so načrtovane kakšne spremembe, ki bi skrajšale dolge in zapletene postopke za pridobivanje raznih dovoljenj?

Skupina Laško, Vili Grdadolnik
Pričakujemo sprejemanje ukrepov, ki bodo zastavljeni dolgoročno in bodo upoštevali vitalne interese slovenskega gospodarstva.
Že pred dvema letoma smo se z društvom Planet Zemlja lotili projekta spodbujanja uporabe povratne embalaže in sistemskega urejanja koncesij za komercialno uporabo vodnih virov. Na obeh področjih so namreč rešitve v slovenski regulativi pomanjkljive in v določenih primerih diskriminatorne. V obeh primerih smo pripravili tudi naše predloge rešitev, vključno s spremembami vladnih uredb. Odziva ministrstva nismo dobili, pa čeprav je na našo pobudo problematiko odpadne embalaže obravnaval tudi pristojni parlamentarni odbor.
Po našem mnenju v Sloveniji, kjer vsako leto nastane približno 230.000 ton odpadne embalaže, nujno potrebujemo politiko spodbujanja uporabe povratne embalaže, tudi s spremembami višine taks na nepovratno embalažo. Še posebej je to očitno v industriji pijač in pri nekaterih drugih proizvajalcih blaga široke potrošnje. S sedanjo regulativo povzročamo škodo tako okolju kot gospodarstvu. Ne nazadnje pa s sedanjo ureditvijo priteče v državno blagajno bistveno manj sredstev od uporabe nepovratne embalaže, kot bi jih lahko.
Velike pomanjkljivosti vidimo tudi v sistemu koncesij za uporabo vodnih virov v komercialne namene. Vladne uredbe določajo izjemno visoke zneske koncesij, ki vsebujejo celo elemente diskriminatornega prometnega davka in postavljajo domačo industrijo pijač v nekonkurenčen položaj v primerjavi s konkurenco, ki pijače uvaža. Hkrati zaradi zapletenosti postopkov nekaterim domačim zavezancem omogoča zavlačevanje postopkov in neplačevanje koncesij, kar povzroča tudi neenak položaj domačih proizvajalcev. Po našem prepričanju bi sistem koncesij lahko uredili tako, da bi postopke bistveno poenostavili, višino koncesij pa bi bilo nujno znižati, če želimo, da bo slovenska industrija pijač lahko dolgoročno poslovala z dobrimi rezultati. Ker bi zaradi enostavnejših postopkov že v letu dni koncesije plačevali vsi zavezanci (namesto sedanjih dveh), bi imela država kljub znižanju posameznih zneskov več proračunskih prilivov. Pričakujemo, da se bo ministrstvo odzvalo ter nas povabilo k sodelovanju.

Steklarna Hrastnik
Upravni postopki s področja okolja so trenutno dolgotrajni, zapleteni in dostikrat neusklajeni med posameznimi resorji. Poleg tega imajo širša javnost in civilne iniciative preveliko vlogo pri pridobivanju raznih dovoljenj.
Kot primer za to trditev navajamo sledeče: večjo spremembo OVD se izvede pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja, za kar je treba izdelati najmanj presojo vplivov na okolje. Ta presoja gre na javno razgrnitev (1 mesec), kjer se lahko pojavijo tudi stranke v postopku s svojimi pripombami. Skratka, ves postopek se odvija najmanj 6 mesecev (iz izkušenj vsaj 9 mesecev). V kolikor se pojavijo še kakšni interesi strank v postopku, se lahko zadeve vlečejo tudi do več let.
Okoljska zakonodaja je napisana preveč nejasno in s tem dopušča možnost za različna tolmačenja. To v praksi povzroča probleme, ker različni organi zakonodajo različno interpretirajo. Dostikrat se pojavljajo tudi neusklajenosti med posameznimi področji. Okoljska zakonodaja je tudi preveč razdrobljena, spremembe se dogajajo tedensko. To trditev lahko potrdimo z naslednjimi dejstvi: letos sta v januarju izšla dva nova predpisa, februarja je izšel eden, marca spet štirje novi predpisi, aprila en nov okoljski predpis, nekaj jih je še v pripravi, obravnavi itd.
Okoljski standardi se stalno višajo, kar je razumljivo in tudi v našem interesu. Kljub temu pa bi pričakovali, da je nekje postavljena meja. Industrija je namreč omejena z določenimi tehničnimi zmožnostmi, poleg tega pa je tudi obremenjena z vsemi ostalimi dejavniki do skrajnih zmožnosti. Želimo si, da se pri spreminjanju in zaostrovanju zakonodaje upoštevajo tudi ta dejstva in da se gospodarstvu omogoči aktivno sodelovanje pri sprejemanju aktov, s čimer bi zagotovili upoštevanje zmožnosti gospodarstva.
Za dodatno razlago te problematike navajamo naslednji primer: Uredba o načrtu za kakovost zunanjega zraka na območju občin Trbovlje, Zagorje ob Savi in Hrastnik določa nove dodatne ukrepe ponovno in predvsem industriji. Industrija si je komaj izborila sestanek v času nastajanja, vendar naše pripombe niso bile resno obravnavane.

Mariborski vodovod, Samo Kumer in Boris Fatur
Predlagamo naslednje tri pobude, ki so ključne za izvajanje nemotene oskrbe s pitno vodo in njen razvoj:
1. Zagotoviti vsem izvajalcem javne oskrbe s pitno vodo uveljavitev ustrezne cene pitne vode, ki bo pokrivala vse stroške izvajanja javne službe, kot so obratovalni stroški, stroški vzdrževanja omrežja, stroške odškodnin kmetom, ki kmetujejo na vodovarstvenem območju, in druge stroške, naložene javnim podjetjem skladno s predpisi. Za vsako javnemu podjetju naloženo dodatno obveznost se mora opredeliti finančni vir in obvezo lokalne skupnosti oziroma države za zagotovitev tega vira. Vodna povračila bi se morala vračati (predvsem za urejanje varovanih območij vodnih virov) tja, kjer so bila zbrana, saj je lastnik podtalnice država, vodno povračilo pa je njen prihodek.
2. Zagotoviti je treba namensko rabo finančnih sredstev, zbranih z naslova amortizacije infrastrukture. Ta sredstva se morajo porabiti za zamenjave in rekonstrukcije infrastrukturnih objektov oskrbe s pitno vodo, saj so bila s tega naslova zbrana. V nasprotnem primeru lahko v kratkem pričakujemo popolno sesutje sistemov oskrbe s pitno vodo.
3. Na področju varovanja vodnih virov opozarjamo, da bo lahko imela trenutna politika, s katero se ponovno dovoljuje uporaba pesticidov tudi na najožjih varovanih območjih vodnih virov, za kakovost pitne vode katastrofalne posledice. Na tem področju je nujen dinamičen pristop, ki pa mora upoštevati predvsem:
a. visoke kriterije kakovosti pitne vode, ki si jih je zadala EU in so implementirani tudi v predpise RS, ter ključne razvojne dokumente oskrbe s pitno vodo v EU. To so Okvirna direktiva o vodah, Bonnska listina in Osnutek evropske vizije za oskrbo z vodo in sanitacijo v letu 2030 (European vision for water supply and sanitation in 2030);
b. potrebe po količini podtalnice, namenjene za pitno vodo trenutno in razvojno, ne samo na občinskih, temveč tudi državnem nivoju;
c. vključenost vseh udeležencev v prostoru tudi izven MKO in javnih podjetij za oskrbo s pitno vodo z namenom zagotavljanja varne oskrbe (obveza po sprejemu in izvajanju WSP namesto sedanjega načrta HACCP);
d. okoljske spremembe in s tem povezano zniževanje razpoložljivih količin pitne vode in njene kakovosti,
e. da je lastnik podtalnice država, da so uredbe varovanja državne in oskrba s pitno vodo ni le občinskega pomena, temveč je strateškega pomena za državo (smatramo, da mora MKO varovanju vodnih virov in njihovi rabi posvetiti večjo pozornost, saj trenutna politika daje prednost kmetovanju na račun varstva varovanih območjih vodnih virov).

Interseroh, Mateja Mikec
Največ bi pripomogli tisti ukrepi, ki bi uredili problematiko neupravičenih in nepravičnih dodatnih stroškov zavezancev za ravnanje z odpadno embalažo, ki dajejo na trg pretežno ali izključno nekomunalno embalažo (NKOE) in le v zelo majhnem deležu komunalno embalažo (KOE). Podjetja, ki v Sloveniji dajejo na trg izključno NKOE, imajo namreč višje stroške ravnanja z odpadno embalažo kot evropsko primerljiva podjetja. To seveda neposredno vpliva na njihov finančni položaj in zmanjšuje njihovo konkurenčnost na trgu EU.
Na enem izmed posvetov, ki smo jih organizirali s temi zavezanci, so ti ugotavljali, da z vidika izkrivljanja notranjega trga ni pravično, da podatke, ki jih sporočajo Carinski upravi v skladu z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže (Ur. l. RS 19/2010) in ki vključujejo vse vrste embalaže, dane na trg, pristojno ministrstvo uporabi kot osnovo za dodelitev stroškov ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, družbam za ravnanje z odpadno embalažo in s tem tudi zavezancem, vključenim v njihov sistem ravnanja z odpadno embalažo. Stroške ravnanja s KOE, ki nastaja v gospodinjstvih in ustanovah, bi moralo namreč ministrstvo dodeliti izključno tistim podjetjem oziroma zavezancem, ki takšno embalažo dajejo na trg. Vsako podjetje naj bi torej plačalo le tiste stroške ravnanja z odpadno embalažo, ki jih povzroča. To bi pripomoglo tudi k večji konkurenčnosti med družbami za ravnanje z odpadno embalažo, ki bi temeljila na učinkovitosti. Posledično bi se zaradi vzpostavljene konkurenčnosti med družbami za ravnanje z odpadno embalažo znižale embalažnine in gospodarstvo bi bilo manj obremenjeno. Zato bi moralo pristojno ministrstvo zagotoviti popolno ločitev sistema ravnanja s KOE od sistema ravnanja z NKOE; predvsem zaradi načela »povzročitelj plača«, ki je temelj Direktive o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo EU.

Občina Vrhnika, Vesna Kranjc in Stojan Jakin
Občina Vrhnika je skupaj s sosednimi občinami kandidirala za pridobitev evropskih sredstev iz Kohezijskega sklada v projektu Čista Ljubljanica. Odločba o odobritvi projekta je bila izdana in pričenja se izbira izvajalcev del kanalizacijskega omrežja in čistilne naprave ter spremljajočih dejavnosti.
Občina Vrhnika je že v letu 2009 z dopisom št. 354-162/2007 (6-02) obvestila Ministrstvo za okolje in prostor, da bo za izvedbo del na kanalizacijskem omrežju skladno z 8. točko 1. odstavka 17. člena ZJN-2 preko instituta in-house naročila pooblastila Javno podjetje Komunalno podjetje Vrhnika, d. o. o.
V letu 2011, ko se je Občina Vrhnika skupaj z JP KPV, d. o. o., intenzivno pripravljala na pričetek izvajanja z odločbo odobrenih del na kanalizacijskem omrežju, se je ponovno izpostavilo vprašanje dopustnosti oddaje del po sistemu t. i. in-house naročil.
Za namen potrditve uporabe instituta in-house naročil je bil na takratni pristojni Službi vlade za lokalno samoupravo pri državnem sekretarju sestanek predstavnikov MOP in SVLR o navedeni problematiki. Pojasnjeni so bili pozitivni učinki takšnega načina oddaje del, zlasti:
izvajalec gradnje komunalne infrastrukture je tudi vzdrževalec;
omogočen je hitrejši postopek izvedbe brez zapletov s postopki javnega naročanja;
dela izvaja izvajalec, ki ga naročnik pozna, prav tako njegov način in kvaliteto dela;
naročnik ima vpliv nad izvajalcem, saj je njegov lastnik;
naročnik in izvajalec lahko določita standarde, ki narekujejo kvaliteto izdelave in kvaliteto vgradnje materialov;
boljša izraba prostih kapacitet strojne mehanizacije in delovne sile komunalnega podjetja;
z določitvijo kvalitete materialov in dela se pozitivno vpliva na kasnejše stroške vzdrževanja;
izraba strojev in delovne sile vpliva pozitivno na znižanje oz. povečanje cen gospodarske javne službe;
nad javnim podjetjem, ki je v lasti občine, se ne bo začel stečajni postopek, kar pozitivno vpliva na izrabo evropskih sredstev in se je v preteklosti že izkazalo kot zelo pomembno zaradi stečajev izbranih izvajalcev;
tovrstna dela pozitivno vplivajo na razvoj, poslovanje podjetja, zaposlitve in kvaliteto infrastrukture, ki je pogoj za nadaljnje nižje stroške vzdrževanja.
Končnega odgovora o dopustnosti uporabe t. i. instituta in-house naročil nismo prejeli, je pa bilo obljubljeno, da se bo problematika proučila in da bo odgovor podan. Ker smo sedaj v fazi, ko je nujno pričeti z izvedbo postopka izbire izvajalca oz. z izvedbo del, naslovni organ vljudno prosimo, da nam potrdi možnost takega načina oddaje izgradnje kanalizacijskega omrežja.
Naj poudarimo, da tako slovenska kot evropska zakonodaja to dovoljuje in da obstaja praksa takšnega načina koriščenja sredstev iz strukturnih skladov. Občina Vrhnika na ta način redno oddaja dela JP KPV, d. o. o., tako da obstaja utečena praksa preverjanja cen in ostalih pogojev za izvajanje del. Dela so se na tak način oddala že pri pridobivanju sredstev iz strukturnih skladov. Način t. i. in-house naročil je bil predmet preverjanja različnih državnih institucij in notranje revizije – v zvezi s tem ni bilo ugotovljenih nepravilnosti oz. pomanjkljivosti.
Če želimo slediti načelu izrabe evropskih sredstev in izpolniti zahteve Evropske unije v zvezi z varstvom okolja do leta 2015, moramo namreč z deli začeti.

--> Vi sprašujete, ministrstvo odgovarja kazalo