Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Največjo težavo pri migracijah iz plastike v živilo povzročajo hormonski motilci - EOL 139

Kemikalije v embalaži | Lucija Praprotnik, dr. Tatjana Unuk, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, Univerza Maribor |
 
Z embalažo se srečujemo na vsakem koraku; pozornejši glede njene uporabe smo postali v zadnjih letih, ko v javnost prihajajo številne informacije o njeni (ne)oporečnosti in varnosti. Moj namen je bil zbrati in urediti obstoječe informacije ter determinirati morebitne potencialno negativne vplive embalaže za živila na naš organizem.
 

solata_v_plasticni_embalaziPo obstoječih statistikah je največ embalaže narejene iz papirja in kartona (36 %), sledijo plastika (34 %), kovina (17 %), steklo (10 %), preostanek pa pripada lesu in tekstilu (Emblem 2012). Ob ceni in okoljskemu pomenu smo v zadnjih letih potrošniki postali pozorni tudi na migracije snovi iz embalaže, ki pristanejo v živilih. O tem so na voljo rezultati številnih raziskav, ki nas lahko skrbijo. V raziskovalne namene se za sledenje ekstrakcije snovi iz embalaže v živila običajno uporabljajo modelne raztopine, ki so lahko hidrofilne, lipofilne ali amfifilne, odvisno od tega, za kakšno živilo gre (Muncke 2013).

Embalaža lahko vsebuje kemikalije, ki lahko zaradi kontakta embalaža-hrana preidejo v samo hrano, ki jo zauživamo. Prav zato je pomembna ozaveščenost o možnih tveganjih in nevarnostih, ki jo predstavljajo migracije iz živil v hrano. Migracije snovi iz embalaže v hrano so odvisne od temperature, kemičnih in fizikalnih lastnosti hrane in kemikalije ter časa stika med hrano in embalažo. V hrano lahko migrirajo snovi, ki so embalaži dodane namenoma ali nenamerno. Migracije se preučujejo zaradi negativnega vpliva kemikalij na naše zdravje (Muncke 2016), med materiali pa so pri tem precejšnje razlike.

Pri papirju je migracija poleg naštetih dejavnikov odvisna tudi od tlaka, mase papirja in vsebnostjo celuloze (Pocas in sod. 2011), pri plastiki pa je migracija odvisna predvsem od tega, ali je medij masten, kisel ali slan – v tem primeru je povišana (Golja 2004).

Različni materiali, različna nevarnost migracij snovi

Za steklo velja, da je inertno, kar sicer ne drži popolnoma za vse vrste stekla. Tako je pri steklu z vsebnostjo svinca možnost prehajanja svinca v okolje, pri silikatnem steklu pa možnost prehajanja kovinskih ionov. Omenjeni dve vrsti stekla nista namenjeni embalaži za hrano. Na splošno je steklo narejeno iz natrijevih in kalcijevih oksidov ter silicijevega dioksida, ki so za naše zdravje neškodljivi (Final report 2002).

Pri papirnati embalaži so za migracije najnevarnejše tiskarske barve, ki se nahajajo na embalaži. Ponekod za pakiranje hrane uporabljajo recikliran papir, pri čemer prihaja do večjih migracij mineralnih olj v živilo. Glavna sestavina črnila za papir, benzidin, je rakotvoren (Kurunthachalam 2013). Potencialno nevarnost predstavlja tudi uporaba recikliranega papirja za neposredni stik z živilom. Pri tem prihaja do večjih migracij mineralnih olj v živilo. Osnovna težava pri tem je, da mineralna olja, med drugim, vsebujejo aromatske ogljikovodike, ki so prav tako rakotvorni, poškodujejo lahko tudi jetra in srce (Semolič 2011).

Kovina je pogosto uporabljena za izdelavo konzerv, ki imajo v notranjosti razne zaščitne premaze. Primer škodljive snovi, ki izhaja iz tovrstnega zaščitnega premaza, je melamin (Li in sod. 2019), ki je dokazano škodljiv za ledvice (Sathyanarayana 2019). Poleg melamina se lahko iz zaščitnih premazov ekstrahirajo tudi hormonski motilci in težke kovine. Od hormonskih motilcev so dokazane migracije ciklo-diBA, ki je ciklični produkt bisfenola A (BPA) in BPA diglicidil etra. Za ciklo-diBA predvidevajo citotoksičnost, sumijo pa tudi na njegovo kopičenje v telesu (Biedermann in sod. 2013). Iz pločevink v hrano lahko migrira tudi sam bisfenol A (BPA). Migracija se poveča, če je pločevinka poškodovana ali podvržena višjim temperaturam (Errico in sod. 2014). V konzervirano morsko hrano lahko migrira tudi bisfenol F diglicidil eter (BFDGE), ki se v premazih sploh ne bi smel pojavljati (Cabado in sod. 2018). V študiji Fattore in sod. (2015) so v 83 % vzorcih tune v olju našli vsaj en bisfenol, pri vzorcih v vodnem mediju pa je bil BPA prisoten pri 67 % vzorcev.

Les se kot ovojna embalaža redko uporablja. Težavo lahko predstavljajo premazi za zaščito, vendar so informacije na to temo skope.

Hormonski motilci v plastiki

Izmed vseh embalaž najbolj pereč problem predstavlja plastika. Količina snovi, ki bo migrirala iz takšne embalaže v živilo, je odvisna od materiala, površine živila, temperature in medija. Migracija je povečana v primeru kisle, slane ali mastne hrane (Golja 2004). Največjo težavo izmed snovi, ki migrirajo iz plastike v živilo, povzročajo hormonski motilci, ki posnemajo delovanje naravnih hormonov (NIH 2017).

BPA je fenol, ki se uporablja pri proizvodnji smol in polikarbonatne plastike. Je ena izmed najbolj raziskanih snovi med hormonskimi motilci. Pripisujejo mu številne negativne učinke predvsem na razvoj možganov, mlečne žleze, spomin, metabolizem (Beausoleil in sod. 2018). Kopičenje BPA v posteljici skrbi, saj hormonski motilci na splošno predstavljajo največje tveganje v prenatalnem in zgodnjem postnatalnem obdobju. V tem času namreč poteka razvoj nevrološkega sistema. V študiji Jalal in sod. (2018) so zabeležili kar od 1 do 104 ng/g tkiva BPA v posteljici in plodu. Kljub mnogim negativnim vplivom BPA pa Minatoya in sod. (2017) povezave med izpostavljenostjo BPA in vedenjskimi težavami otrok v zgodnjem otroštvu niso ugotovili. Od bisfenolov je najbolj raziskan BPA. Zaradi njegove škodljivosti se je iskalo alternativne fenole. To sta bila bisfenol S (BPS) in bisfenol F (BPF). Zaradi učinkovanja, podobnega BPA, sta bila tudi ta dva zavrnjena kot primerna zamenjava, saj izkazujeta podobne učinke kot BPA. Kot BPA se tudi BPS in BPF uporabljata pri proizvodnji plastičnih in epoksi smol. Da imajo vsi trije omenjeni bisfenoli podobne negativne učinke, dokazujeta študiji Meng in sod. (2018, 2019). V njih so predstavljeni podatki o učinkih perinatalne izpostavljenosti BPA, BPS, BPF in bisfenola AF (BPAF) na homeostazo glukoze in lipidov. Ugotovili so, da sta BPS in BPAF uravnavala izražanje genov, ki so povezani z metabolizmom lipidov in glukoze, vendar je to močno motilo glukozno in lipidno homeostazo v jetrih. V drugi študiji so Meng in sod. (2019) raziskovali vpliv BPF, BPA in BPAF na jetra. Ugotovili so, da BPA škoduje jetrom, poveča se oksidativna poškodba jeter. Podoben rezultat je dala izpostavljenost BPF. BPAF na jetra ni imel pomembnejšega vpliva, spremenila pa se je vrednost glikogena in β-glukoze.

Bis(2-etilheksil) ftalat (DEHP) je najbolj znan povzročitelj endokrinih motenj, ki se kažejo predvsem kot težave s plodnostjo, rastjo in prekomerno težo potomcev. Poskusi na sadni mušici so pokazali negativen vpliv DEHP na življenjsko dobo, kopulacijsko vedenje in na sposobnost motorične funkcije (Chen in sod. 2019). Negativen vpliv tega hormonskega motilca je torej dokazan tako na ljudeh kot živalih. S poskusi na prepelicah so dodatno dokazali toksično delovanje DEHP na jetra (Zhang Y in sod. 2018), ledvice (Li in sod. 2018) ter srce (Wang in sod. 2019). DEHP je poleg drugih vplivov lahko eden izmed razlogov za pojav diabetesa tipa 2 (Rajagopal in sod. 2019). Ta hormon povezujejo tudi s slabšim delovanjem ščitnice, kar se lahko delno rešuje z načrtnim uživanjem selena (Zhang P in sod. 2018). Najbolj zaskrbljujoč pa je izsledek študije Wang in sod. (2018), kjer so ugotovili škodljive učinke DEHP na reprodukcijo že po 30 dnevni izpostavljenosti temu hormonskemu motilcu.

Dioksini nastanejo pri proizvodnji herbicidov, pri nepopolnem izgorevanju npr. PVC, beljenju celuloze, itd. So mutageni (Rathna in sod. 2018). Po poročanju Schecter in sod. (2019) naj bi bili povezani s pojavom avtizma, saj negativno vplivajo na razvoj možganov. Najbolj strupen dioksin je 2,3,7,8-tetraklorodibenzo-p-dioksin (TCDD), s katerim povezujejo negativni vpliv na diferenciacijo možganov v primeru prenatalne izpostavljenosti, kar vpliva na pubertetni razvoj (Boda in sod. 2018).

Poliklorirani bifenili (PCB) so hormonski motilci, ki se med drugim uporabljajo kot aditivi v plastičnih masah. Kot posledica onesnaženosti morij jih lahko najdemo v mehkužcih. Tovrstni hormonski motilci so tudi rakotvorni (Yang in sod. 2019). PCB je nevaren tudi za kita ubijalca in v prihodnosti lahko povzroči celo njegovo izumrtje (Schnitzler in sod. 2019).

Količina snovi, ki lahko migrira iz embalaže v živila, je tudi zakonsko določena v Uredbi evropskega parlamenta in sveta (ES) št. 10/2011. V Uredbi so opredeljene tudi snovi, ki se pri izdelavi polimernih materialov lahko uporabljajo. Te morajo biti glede na splošne zahteve, omejitve in specifikacije čiste in kakovostne. Zakonsko omejene migracije so opredeljene v Prilogi I te uredbe (Uredba komisije (EU) št. 10/2011). Leta 2018 se je spremenila priloga k tej Uredbi, ki določa npr. nižjo dovoljeno migracijo za perklorat, ki je uporabljen kot aditiv in sredstvo za polimerizacijo. Poleg še nekaterih drugih snovi, ki jih Priloga na novo opredeljuje, pa je pomemben korak k zmanjšanju uporabe plastike za enkratno uporabo člen 2, ki določa, da se lahko polimerni izdelki dajejo v promet do 26. junija 2019 in tam ostanejo do izčrpanja zalog (Uredba 2018/831).

Recikliranje plastike in uporaba recikliranih materialov

V svetu si države prizadevajo v čim večji meri reciklirati plastične odpadke, saj bi lahko s tem močno razbremenili okolje. Izogibamo se sežiganju plastike zaradi že znanih negativnih vplivov na okolje in človeka (Pacheco in sod. 2012). 180 držav je leta 2004 ratificiralo Stockholmsko konvencijo (http://www.pops.int/TheConvention/Overview/TextoftheConvention/tabid/2232/Default.aspx). Ta obravnava recikliranje, ločevanje in upravljanje s plastiko, ki vsebuje persistentne organske onesnaževalce. Podpisnica je tudi Slovenija.

Po ugotovitvah Luijsterburg in Goossens (2014) so za kakovosten recikliran produkt zelo pomembni koraki razvrščanja in predelave odpadne plastike. Mehanske lastnosti recikliranega produkta so sicer v osnovi drugačne od lastnosti primarnega izdelka, vendar se lahko pri natančnem razvrščanju in predelavi lahko tudi izboljšajo. Shawaphun in sod. (2010) navajajo, da so problematični tudi dodatki v plastiki, ki otežujejo ponovno uporabo plastičnih materialov. Aditivi, ki vsebujejo kovine, namreč lahko tvorijo fotooksidacijske katalizatorje, ki spodbujajo razgradnjo plastike med recikliranjem.

Težave, ki se pojavljajo med recikliranjem, so tudi izpušni plini, ki jih med reciklažo izpušča stroj za recikliranje plastičnih odpadkov. Ti plini so škodljivi tako za okolje kot tudi za delavce. Gre predvsem za policiklične aromatske ogljikovodike in ftalatne estre v plinski obliki, katerih koncentracija je v stroju za reciklažo sicer večja kot izven njega (Huang in sod. 2013). S tega vidika mora biti pozornost pri izbiri surovine za izdelavo plastične embalaže usmerjena k temu, da so vhodni materiali čim manj toksični, kar bo zmanjšalo tveganje v postopku recikliranja (Hahladakis in sod. 2018).

Je biorazgradljiva plastika rešitev?

Biorazgradljiva plastika je, kar se tiče onesnaževanja, primernejša in tudi »všečna alternativa«, vendar samo poimenovanje še ne pomeni, da je njen negativni vpliv na okolje manjši. Ker kot eno od osnovnih komponent vsebuje škrob, je namreč ni mogoče reciklirati (Razza in sod. 2015).

Pri recikliranju plastike je najlažje reciklirati polietilen tereftalat (PET), ki je najpogosteje uporabljena za izdelavo plastenk in plastičnih kozarcev. Recikliranje drugih vrst plastike je težje. Uspešno recikliranje v prvem koraku zahteva dosledno ločevanje plastičnih materialov, kar omogoči nemoten postopek taljenja in preprečuje plastenje. Reciklirana plastika se v osnovi uporablja za izdelavo plastičnih predmetov, kot so to npr. mize in tepihi. Reciklirana PET plastika pa je dovoljena tudi ponovna uporaba za stik z živili (Kržan 2012). Po odločbi Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) se od leta 2012 reciklirana PET plastika lahko uporabi tudi kot primarna embalaža, ki ima stik z živili (EFSA 2012).

EFSA je opredelila več postopkov pri recikliranju PET plastike, da je ta primerna za stik z živilom. Primer je npr. postopek recikliranja, poimenovan »General Plastic«. Vhodni material je očiščen in osušen PET material iz PET plastenk. Material se pred obdelavo ogreje in osuši. Ugotovljeno je bilo, da sta kritični točki v postopku predgretje in dekontaminacija materiala. Pri nadzoru učinkovitosti postopka mora biti zagotovljeno, da je stopnja migracije neznanih kontaminantov v hrano nižja od 1 µg/kg hrane. V splošnem PET material ni namenjen za uporabo pri obdelavi živila z visoko temperaturo (uporaba v pečici in mikrovalovni pečici), zato je jasno, da tudi reciklirani PET material za ta namen ni primeren (Silano in sod. 2018). Kot primer dobre prakse kot prvega na območju Slovenije lahko izpostavimo podjetje Fructal, ki reciklirano plastiko uporablja od leta 2015. Gre za projekt »Plastenka za plastenko«, kjer so odpadne plastenke uporabljene za izdelavo novih plastenk za polnjenje brezalkoholnih pijač (Žnidar 2015).

Poleg plastike je v praksi pogosto tudi recikliranje papirja in kartona, ki se v splošnem pogosto uporabljata za pakiranje živil in za izdelke za enkratno uporabo. Materiali recikliranih vlaken papirja oz. kartona se smejo v manjšem obsegu uporabiti pri izdelavi primarne embalaže (stik z živilom). Zanimivi so izsledki Triantafyllou in sod. (2007), ki so ugotavljali migracijo kontaminantov iz recikliranega papirja v živila z različno vsebnostjo maščob. Ugotovili so, da je količina snovi, ki migrirajo v živilo, odvisna od vrste papirja, vsebnosti maščob v hrani in od samega kontaminanta. Največja stopnja migracije je bila dokazana v primeru najvišje vsebnosti maščob v živilu. Na migracijo pomembno vplivata tudi čas in temperatura okolja.

Zaključek

Količina embalaže, ki jo porabljamo za živila, se povečuje. To je posledica tako globalizacije trga kot tudi našega življenjskega sloga. Kljub zaskrbljenosti zaradi kopičenja izjemnih količin težko razgradljive ali celo nerazgradljive embalaže se nakazujejo številne pozitivne rešitve v uporabi embalaže, primerne za kompostiranje, uporabe nano-kompozitov, bio-filmov, uporabe razgradljivih materialov…. Nenazadnje pa lahko velik korak k zmanjševanju količine embalaže naredi vsak izmed nas s tem, da spremeni svoja pričakovanja in zahteve po pakiranju vedno manjših količin živil in tudi s tem, da se pri nabavi hrane v prvi vrsti obrne na lokalnega pridelovalca, kjer kupi hrano v nepakirani obliki.

Reference

  1. Beausoleil C, Emond C, Cravedi J, Antignac J, Applanat M, Appenzeller B, Beaudouin R, Belzunces L, Canivenc-Lavier M, Chevalier N, Chevrier C, Elefant E, Eustache F, Haber R, Kolf-Clauw M, Magueresse-Battistoni B, Mhaouty-Kodja S, Minier C, Michel C. 2018. Regulatory identification of BPA as an endocrine disruptor: Context and methodology. Molecular and Cellular Endrocrinology, 475: 4-9.
  2. Biedermann A, Zurfluh M, Grob K, Vedani A, Brüschweiler B. 2013. Migration of cyclo-diBA from coatings into canned food: Method of analysis, concentration determined in a survey and in silico hazard profiling. Food and Chemical Toxicology, 58: 107-115.
  3. Boda H, Nghi T, Nishijo M, Thao P, Tai P, Luong H, Anh T, Morikawa Y, Nishino Y, Nishijo H. 2018. Prenatal dioxin exposure estimated from dioxins in breast milk and sex hormone levels in umbilical cord blood in Vietnamese newborn infants. Science od The Total Environment, 615: 1312-1318.
  4. Cabado A, Aldea SM Porro C, Ojea G, Lago J, Sobrado C, Vieites J. 2008. Migration of BADGE (bisphenol A diglycidyl-ether) and BFDGE (bisphenol F diglycidyl-ether) in canned seafood. Food and Chemical Toxicology, 46: 1674-1680.
  5. Chen M, Liu H, Cheng J, Chiang S, Liao W, Lin W. 2019. Transgenerational impact of DEHP on body weight of Drosophila. Chemosphere, 221: 493-499.
  6. EFSA. 2012. PET recycling processes for food contact materials: EFSA adopts first opinions. (elektronski vir) http://www.efsa.europa.eu/en/press/news/120802, (9. 4. 2019)
  7. Errico A, Bianco M, Mita L, Migliaccio M, Rossi S, Nicolucci C, Menale C, Portaccio M, Gallo P, Mita D, Diano N. 2014. Migration of bisphenol A into canned tomatoes produced in Italy: Dependence on temperature and storage conditions. Food Chemistry, 160: 157-164.
  8. Emblem A. 2012. Packaging fundamentals. V: Emblem A in Emblem H. (eds.) Packing technology. United states, Woodhead Publishing: 1-23
  9. Fattore M, Russo G, Barbato F, Grumetto L, Albrizio S. Monitoring of bisphenols in canned tuna from Italian markets. Food and Chemical Toxicology, 83: 68-75.
  10. Final report. 2002. Investigation of the significant factors in elemental migration from glass in contact with food. (elektronski vir) https://www.glass-ts.com/projects/investigation-of-the-significant-factors-in-elemental-migration-from-glass-in-contact-with-food, (13. 2. 2019)
  11. Golja V. in Zorič A. 2004. Migracije iz embalaže v živila. (elektronski vir) https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-FUJDAW96/0a0fe6ad-f2c3-451c-9646-e9ad97540f35/PDF, (13. 2. 2019)
  12. Hahladakis J, Velis C, Weber R, Iacovidou E, Purnell P. 2018. An overview of chemical additives present in plastics: Migration, release, fate and environmental impact during their use, disposal and recycling. Journal of Hazardous Materials, 344: 179-199.
  13. Huang D, Zhou S, Hong W, Feng W, Tao L. 2013. Pollution characteristics of volatile organic compounds, polycyclic aromatic hydrocarbons and phthalate esters emitted from plastic wastes recycling granulation plants in Xingtan Town, South China. Atmospheric Enrinment, 71: 327-334.
  14. Jalal N, Surendranath A, Pathak J, Yu S, Chung C. 2018. Bisphenol A (BPA) the mighty and the mutagenic. Toxicology reports, 5: 76-84.
  15. Kržan. 2012. Trendi v reciklaži plastike. (elektronski vir) http://www.plastice.org/fileadmin/files/KRZAN_Andrej_-_Nove_tehnologije_reciklaze_-_02102012.pdf, (9. 4. 2019)
  16. Kurunthachalam S. 2013. Possible Adverse Implications of Chemical Migration from Food Pack Materials in India. V: Kurunthachalam S. (eds). Hydrology: Current research. USA: 1-5.
  17. Li P, Li X, Du Z, Wang H, Yu Z, Li J. 2018. Di (2-ethyl hexyl) phthalate (DEHP)-induced kidney injury in quail (Coturnix japonica) via inhibiting HSF1/HSF3-dependent heat shock response. Chemosphere, 209: 981-988.
  18. Li M, Fan Y, Liu Z, Xie Y, Guo Y, Cgeng Y, Qian H, Yao W. 2019. Tracing the melamine migration from three-piece tin cans into food simulants during coating process. LWT - Food science and technology, 101: 300-305.
  19. Luijsterburg B, Goossens H. 2014. Assessment of plastic packaging waste: Material origin, methods, properties. Resouces, Conservation and Recycling, 85: 88-97.
  20. Meng Z, Tian S, Yan J, Jia M, Yan S, Li R, Zhang R, Zhu W. 2019. Effects of perinatal exposure to BPA, BPF and BPAF on liver function in male mouse offspring involving in oxidative damage and metabolic disorder. Environmental pollution, 247: 935-943.
  21. Meng Z, Wang D, Yan S, Li R, Yan J, Teng M, Zhou Z, Zhu W. 2018. Effects of perinatal exposure to BPA and its alternatives (BPS, BPF and BPAF) on hepatic lipid and glucose homeostasis in female mice adolescent offspring. Chemosphere, 212: 297-306.
  22. Minatoya M, Araki A, Nakajima S, Sasaki S, Miyashita C, Yamazaki K, Yamamoto J, Matumura T, Kishi R. 2017. Cord blood BPA level and child neurodevelopment and behavioral problems: The Hokkaido Study on Environment and Children's Health. Science of The Total Environment. 607-608: 351-356.
  23. Ministrstvo za zdravje. (elektronski vir) http://www.uk.gov.si/si/delovna_podrocja/obstojna_organska_onesnazevala/stockholmska_konvencija_o_obstojnih_organskih_onesnazevalih/, (9. 4. 2019)
  24. Muncke J. 2013. Migration. Food packaging & health. (elektronski vir) https://www.foodpackagingforum.org/food-packaging-health/migration, (13. 2. 2019)
  25. Muncke J. 2016. Chemical Migration from Food Packaging to Food. Reference Module in Food Science. (elektronski vir) https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/B9780081005965033114, (9. 4. 2019)
  26. National Institute od Environmental Health Science (NIH). Endocrine Disruptors. 2017, USA. (elektronski vir) https://www.niehs.nih.gov/health/topics/agents/endocrine/index.cfm, (14. 2. 2019)
  27. Pacheco E, Ronchetti L, Masanet E. 2012. An overview of plastic recycling in Rio de Janeiro. Resources, Conservation and Recycling, 60: 140-146.
  28. Pocas M, Oliviera J, Pereira J, Brandch R, Hogg T. 2011. Modelling migration from paper into a food simulant. Food Control, 22: 303-312.
  29. Rajagopal G, Bhaskaran R, Karundevi B. 2019. Developmental exposure to DEHP alters hepatic glucose uptake and transcriptional regulation of GLUT2 in rat male offspring. Toxicology, 413: 56-64.
  30. Rathna R, Vrjani S, Nakkeeran E. 2018. Recent developments and prospects of dioxins and furans remediation. Journal of Environmental Management, 223: 797-806.
  31. Razza F, Innocenti F, Dobon A, Aliaga C, Sanchez C, Hortal M. 2015. Environmental profile of a bio-based and biodegradable foamed packaging prototype in comparison with the current benchmark. Journal of Cleaner Production, 102: 493-500.
  32. Sathyanarayana S, Flynn J, Messito M, Gross R, Whitlock K, Kannan K, Karthikraj R, Morrison D, Huie M, Christakis D, Trasande L. 2019. Melamine and cyanuric acid exposure and kidney injury in US children. Environmental Research, 171: 18-23.
  33. Schecter A, Colacino J, Birnbaum L. 2019. Dioxins: Health Effects. Reference Module in Earth Systems and Environmental Sciences.
  34. Schnitzler J, Reckendorf A, Pinzone M, Autenrieth M, Tiedemann R, Covaci A, Makarvannan G, Ruser A, Das K, Siebert U. 2019. Supporting evidence for PCB pollution threatening global killer whale population. Aquatic Toxicology, 206: 102-104.
  35. Semolič N. 2011. Inovacije v papirni in kartonski industriji. V: Volfand J. Revija EOL. Slovenija: 62-63.
  36. Shawaphun S, Manangan T, Wacharawichanant S. 2010. Thermo- and Photo-Degradation of LDPE and PP Films Using Metal Oxides as Catalysts. Advanced Materials Research, 93-94: 505-508.
  37. Silano V, Baviera J, Bolognesi C, Brüschweiler B, Chesson A, Cocconcelli P, Crebelli R, Gott D, Grob K, Lampi E, Mortensen A, Riviere G, Steffensen I, Tlustot C, Loveren H, Vernis L, Zorn H, Castle L, Dudler V, Gontard N, Nerin C, Papaspyrides C, Croera C, Milana M. 2018. Safety assessment of the process‘General Plastic’, based onStarlinger Decon technology, used to recycle post-consumerPET into food contact materials. EFSA journal. (elektronski vir) https://efsa.onlinelibrary.wiley.com/doi/epdf/10.2903/j.efsa.2018.5388, (9. 4. 2019)
  38. Triantafyllou V, Demertzi K, Demertzis P. 2007. A study on the migration of organic pollutants from recycled paperboard packaging materials to solid food matrices. Food chemistry, 101: 1759-1768.
  39. Uredba komisije (EU) 2018/831. (elektronski vir) https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=CELEX%3A32018R0831, (13. 3. 2019)
  40. Uredba komisije (EU) št. 10/2011. (elektronski vir) https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A02011R0010-20140324, (13. 3. 2019)
  41. Wang B, Liu F, You M, Dong J, Fu Y, Li C, Lu Y, Chen J. 2018. Maternal exposure to environmental DEHP exacerbated OVA-induced asthmatic responses in rat offspring. Science of The Total Environment, 615: 253-261.
  42. Wang H, Li X, Li P, Liu W, Du Z, Li J. 2019. Modulation of heat-shock response is associated with Di (2-ethylhexyl) phthalate (DEHP)-induced cardiotoxicity in quail (Coturnix japonica). Chemosphere, 214: 812-820.
  43. Yang L, Hu Z, Yan F. 2019. Threats of indicator polychlorinated biphenyls (PCBs) in six molluscs from market to food safety: A case study in Haikou City, China. Marine Pollution Bulletin, 138: 187-192.
  44. Zhang P, Guan X, Yang M, Zeng L, Liu C. 2018. Roles and potential mechanisms of selenium in countering thyrotoxicity of DEHP. Scince of The Total Environment, 619-620: 732-739.
  45. Zhang Y, Zuo Y, Du Z, Xia J, Zhang C, Wang H, Li X, Li J. 2018. Di (2-ethylhexyl) phthalate (DEHP)-induced hepatotoxicity in quails (Coturnix japonica) via triggering nuclear xenobiotic receptors and modulating cytochrome P450 systems. Food and Chemical Toxicology, 120: 287-293.